glásniki slovenskega knjižnega jezika samoglasniki a é é d ó ô u i soglasniki zvočniki m n r I v i nezvočniki zveneci b d g z ž dž nezveneci ptksšcčhf zveneci nezveneci Pisna in glasovna podoba slovenskih besed se včasih razlikujeta alí, z drugimi besedami, nekatere glasove izgovarjamo drugače, kot jih zapisujeme To veljatudi za večino drugih jezikov, zato imamo včasih težave při zapisovanju ali izgovoru. • ••••••••• • ••••• tvorjenje glasov zveneci in nezveneči glasovi Kako tvorimo glasove? Glasove oblikujemo z govorili oz. govornimi organi. Pri govoru sodelujejo dihala (trebušna prepona, rebra in mišice prsnega koša, pljuča, sapnik in sapnicí) in govorna cev (grlo, glasil-ke, stene goltne, ústne in nosne votline, jezik, jeziček, zobje in ustnice), Poglejmo si na primer vlogo glasilk: ležijo v grlu in vplivajo na zvenečnost glasov. To sta pravzaprav dve mišici, ki se ob izgovoru določenega glasu zelo hitro premikata in s tem omogočata trenuten pretok zraka. Glasilki se pri tem treseta. Glasovi, ki jih pri tem izgovo-rimo, so zveneči. To so vsi slovenskí samoglasniki, zvočniki in del nezvočnikov. Če pa sta glasilki razprti in se ne treseta, so glasovi nezveneči. ■ ■ • ••••••• • •••••••••••• • •••••• samoglasnik ^ ali vokál ^ Samoglasniki V slovenskem knjižnem jeziku imamo osem samoglasnikov ali vokálov. Vsi so zveneči glasovi, ki jih izgovarjamo v ústni votlini. Glede na položaj jezika in odpr-tost ústne votline nastane samoglasniški trikotnik: a • Kako izgovarjamo samoglasnike? » Samoglasnika i in u izgovarjamo zadaj, vendar se pri izgovoru prvega ustnice raztegnejo, pri ! drugem pa stisnejo. Samoglasnik a izgovarjamo z odprtími ustnicami, ín sicer spredaj v ústni • votlini, Ob samoglasniku i je ozki e, sledi širokí e, ki je po izgovoru že blizu samoglasniku • • a. Na drugi stráni je tudi široki o podoben samoglasniku a, vendar se z oblikovanjem ustnic \ že bližamo izgovoru samoglasnika u, ki mu je najbližji ozki o. Polglasnik izgovarjamo sredi • ústne votline, pri tem pa se položaj ustnic ne spremeni. Ker je v slovenskí abecedi samo pet črk za zápis osmih samoglasnikov, zapisu-jemo nekatere samoglasnike takole: ■ s črko e: ozki é, široki é ín polglasnik d (vedno, médmet, pes), - 5 CľKO O! OZKi O iR SiľOKi O yprGSiíTi, SOVa). i zlog I naglas ) breznaglasnica ali naslonka Značílností samoglasnikov Za oblikovanje besed so najpomembnejši samoglasniki, saj so nosilci zloga. Besedě so namreč sestavljene iz zlogov. Osrednjo vlogo vsakega zloga iima prav samoglasnik, okoli katerega so zbrani soglasniki. V besedi je toliko zlogov, kolikor je v njej samoglasnikov: luč, sa-nje, o-vred-no-ti-ti, [d]r-ja. Glasovne lastnosti samoglasnikov so: ■ Naglas: nekatere samoglasnike v besedah izgovarjamo izraziteje od drugih, Tisti, ki jih izgovarjamo močneje od nenaglašenih, so naglašeni: převleká, učilnica, grenkoba, Naglasnega města v slovenščini ni mogoče predvideti; naučimo se ga skupaj z besedo. V večzložnih besedah je največkrat naglašen en samoglasnik: življénje, vred-nóte, véda. Nekatere tvorjene besedě (zloženke, sestavljenke, sklopi) imajo dva ali več naglasov: pódpíčje, práčlovéški, kádarkóli, nóvopečěn. Nekatere enozložne besedě so brez naglasa (ali, da, pri, steji..,), Imenujemojih breznaglasnice ali naslonke. Po navadi jih izgovarjamo skupaj z naglašeno besedo, ki jim sledi, včasih pa skupaj z besedo pred njimi. Naslonke so: ■ krajši predlogi (na, v, pri, ob ...), ■ enozložni vezniki (in, ker, ali, ki.,.), ■ pomožni glagoli (bom, bi, ne bi, sem, so..,) in ■ naslonske oblike zaimkov (ji, jo, jih, te, ga). Ce sote besedě nosilci posebnega pomena, so poudarjene in naglašene: Knjigo sem prinesel njej, ne iebi. dolžina šiřina m tonemskost m naglasna znamenja 4 polglasnik ^ ■ Dolžina: samoglasniki so dolgi ali krátki. Med naglašenimi sta ozka e in o vedno dolga, polglasnik pa vedno kratek. Za preostale samoglasnike velja, da so lahko krátki ali dolgi. Nenaglašeni so vedno krátki. ■ Šiřina: to lastnost imata samo samoglasnika e in o (yéja, nova), preostale samoglasnike izgovarjamo samo ozko. ■ Tonemskost: menjava tonske višine samoglasnikov (prim. različni izgovori ob različnih pomenih: sedem (število) - sedem (1. os. ed. šestí). V SSKJ je za-znamovan v okroglem oklepaju. Tonemski naglas je značilen zlasti za nekatera slovenska narečja (dolenjska, gorenjska in rovtarska), v knjižnem jeziku pa ni obvezen. Naglasno mesto zaznamujemo z naglasními znamenji. Naglasno znamenje Zaznamuje Primer f ostrivec dolg samoglasnik: á, f, ú dolg in ozek samoglasnik: é, ó váza, príden, lúbje, mésto, vróče ^ krativec kratek samoglasnik: ä, i, ú kratek in širok samoglasnik: ě, ô bradat, mlš, kip, věs, krop A strešica dolg in širok samoglasnik: é, ô brézno, vôda V pisavi načelno ne zaznamujemo naglasnih mest. Naglasna znamenja upora-bimo le, če želimo nanje opozoriti. Naglasno město pri pisanju pogosto označimotudi pri besedah, katerih pomen iz sobesedila ne bi bil jasen: Srečanje svétnikovje potěkalo na Brdu pri Kranju. Ilustriral Vili Vrhovec Polglasnik [dl Polglasnik je kratek samoglasnik, ki ga izgovorimo v sredini ustne votline. V nekaterih besedah ga zapisujemo s črko e (pes, fantek), v drugih pa ga ne zapisujeme temveč samo izgovarjamo. Največkrat ga ne zapisujemo pred črko r. skrb, obrt, trta - [skr