I
I
i
I
1
njem zarisujejo podobe. Množica neznanih obrazov z ulice, oči, nosov, ust, gomazenje rok in nog, vse to je teklo čez strop m zmedem glasovi skozi okno. Misiím, da sem za kra-tek čas zaspal. Ko sem se zbudil iz sna ali tiste odsotnosti, sem skúšal odpreti okno. Pokvarjena kljuka. Niti prezrečiti se ne da. Vse skupaj je negibno in zatohlo in mineva me vol-ja, da bi še naprej čakal.
Zares: nesporazum. Ne morem verjeti, da bilo lahko Jaroslava kaj zadržalo. Zmeraj je bil točen. In še tako prekleto se mu je mudilo, da sem moral vse skupaj pustiti in preživeti silvestrsko noč na vlaku. Zdaj pa že tretji dan tukaj zaprav-ljam čas.
Poštna uslužbenka je imela rdeča lica in nenavadno bele zobe. Ampak ko je vstala, da bi odtipkala brzojavko, sem videl, da močno šepa. Jaroslavu sem sporočil, da čakám do sedmega, potem nepreklicno odpotujem nazaj. Če ga bo le brzojavka dosegla, nemara je že na poti. Najhuje je to, da sem na neki način sam kriv. Tja v tri dni sem bleknil: Marburg a/D. V redu, je rekel Jaroslav, prvega začnemo, jaz pri-potujem preko Trsta. Potem Zagreb in prodor na jugovzhod. Do konca meseca imamo vzpostavljeno mrežo predstavni-štev. No, do konca meseca je še daleč in Jaroslav bo še ta te-den tukaj. Težava je le v tem, ker sem se sam zapri v to pro-vincialno mišelovko. Lahko bil rekel Trst, saj ta vlak pelje do Trsta, in bi se zdaj sprehajal ob morju ali jedel špagete v kakšni topli in žuboreči obmorski oštariji. Jaz pa sem rekel Marburg a/D, ki se mu reče Maribor, samo zato sem to rekel, ker so tam zgoraj v tisti naši topli kuhinji kar naprej pripove-dovali o neki krogli v cerkvi, o tem, kako sem nekje tukaj ra-cal po nekem vrtu in pohodil nekakšne rože in kako smo jedli nekakšen debel fižol. Zdaj pa tistega vŕta in tiste hiše nikjer ni, samo blato in kúpi umazanega snega pred hišami in sivi obrazi in hotelska soba in Jaroslava od nikoder. Spominjam
to
pa se krogle v cerkvi, ta mora nekje biti. Šel sem v kino, da bi se několiko raztresel. Boj za dečka, film s krásno vsebino, tako je pisalo. V kinu so bila črna tla in tisti, ki je sedel poleg mene, je ves čas tancal in tancal po njih v svojih gojzarjih. Pogledoval sem ga, pa ga nisem mogel umiriti. Lil Dagover, Čudno lepa igralka, vrgla ga je iz tira, zato je tako tancal po črnem podu. Opazil sem nekaj gospodičen in se nehote spomnil na Lenko. Prav gotovo misii, da sva z Jaroslavom že nekje daleč na jugu in do vratu zakopaná v posle. Ko bi vedela, da sedim v kinu in někdo v gojzarjih tanca po črnem podu, ker mu ne da miru Lil Dagover. Kupil sem časnik, ki poroča, da se v Moskvi nekaj pripravlja, spět nekaj v zvezi s Trockim, nekakšna njegova skupina je odkrita. Spet sem hodil po predmestjih in iskal tisto hišo. Pomaknjena bi morala biti s ceste, globoko v vrt, trta na brajdah naj bi rasla pred ujo. Nisem je razpoznal. Vse to je obupno enako in enolično in povsod psi, ki renčijo vate. In kaj me navsezadnje briga tisti debeli fižol, kaj imam jaz s tem? To, da sem se vrnil z blat-nimi čevlji in hlačami, to imam s tem. In to, da sem si čisto sam kriv, ker sem si izmislil sestanek v tem mestu. Pri kosilu je prisedel neki možakar. Debela verižica mu je visela na te-iovniku. Nastopaško in bahaško. A vseeno sem govoril z njim, kaj pa sem hotel, saj ne morem kar naprej hoditi po tisti predmestni brozgi ali ležati v svoji sobi. Možakar je bil nadvse radoveden. Odgovarjal sem suho in počez. Kmalu sem odšel. Ne vzdržim z ljudmi, ne vzdržim sam. Z mano je res nekaj narobe. Nemara sem zadnja leta preveč dělal, morda sploh ne znám dobro prenašati prostega časa. Saj to je prosti čas, brezdelje, zato so si izmislili nedelje. Ne za poči-tek, ampak zato, da se človek zave, kako pravzaprav nima na tem svetu kaj početi, če se ne žene za delom, za denarjem, za kruhom, za prekletim debelim fižolom, ki me je spravil za mizo k ternu Pešiču ali kako se že piše nastopač z debelo ve-
i i
nžico. In slednjič vendarle nekaj, kar me zanima. Čisto na dnu straní v časopisu: senzacija med panškimi antropologi. Mlada ženská je pokrita z živalsko dlako. To je že tretja žena opica, ki jo je odknl ta učenjak. Pozabil sem njegovo íme. Njen obraz je poknt s pegami, iz kože na desni stráni ji štrli
Í               šop dlak. V intelektualnih krogih Pariza kažejo za stvar veli-
ko zanimanja. Antropologija na nizkem nivoju in kakor si jo predstavlja ta časmk, toda dejstva si najbrž mso izmislili. Stvar bi res utegnila biti zammiva, toda ko bi ti novinárski preprosteži navedli vsaj več podatkov; kje so jo našli, kakšne so njene umske in fizične sposobnosti, civilizacijska stopnja in tako naprej. Njih pa zanima samo to, da ji štrli iz obraza na desni straní šop dlak. Popoldne sem spět zaspal, zvečer sem sedel v restavraciji, pil sem nekaj vina in poslušal glasbo. V sobi pa spět tak večer, da človek ne ve, kaj bi. Zaradí po-poldanskega spanca sem se vso noč prebujal.
Okrog druge zjutraj sem pogledal na uro in nekaj časa sploh nisem vedel, kje sem. Potem je nenadoma vstopil Jaroslav, bil je kosmat po obrazu, dolge dlake so mu rasle z obraza, celo s čela, kakor ti stému primeru z Bornea, in sredi tega obraza se mu je odpírala rdeča votlina ust, črne zenice. Hodil je gor in dol po sobi in se zvenženo sklanjal k mem na po-Isteljo. Zdaj me preiskujejo, je rekel, ne vejo, kaj bo iz tega. Skúšal sem mu odgovoriti, hotel sem ga vprašati, ali je to v Trstu, ali ga tam preiskujejo, toda niti besede nisem mogel spraviti iz ust. Do konca meseca, je rekel, do konca meseca opravimo. Potem sem opazil, da je stena za njegovim hrb-tom polna nekakšnih laboratorijskih cevi, mem dobro zna-
■             nih aparátov. Odpíral je tisto rdečo votlino ust, nekaj ječal in
slednjič rekel, zdaj vidiš, zdaj vidiš, da me res preiskujejo. Se enkrat sem pogledal na uro, res je bila dve, res sem bil v ho-Itelski sobi in res je tam v kotu na tleh ječal Jaroslav. Pomislil sem, da se mi sanja in da te sanje ne pomenijo nič drugega
«
I
12
koť to, da se je Jaroslavu zgodila nesreča, da se bo tudi nje-s',ovi sestri kaj zgodilo, da je nad vsemi nami nekakšna ne-sicča in da sem tudi jaz ujet in da ne bom mogel nikamor vec. Toda razum je delal naprej. Kako da sanjam, ko pa ven-J.ir povsem razločno vidim na svojo ročno uro na nočni oinarici, drugo zjutraj káže - in kaj počne Jaroslav tukaj s svojim poraščenim obrazom? V intelektualnih krogih, je re-kol Jaroslav, kažejo veliko zanimanja za naš primer. Za naš primer? sem pomislil. Tudi zate, je rekel, tudi zate kažejo veliko zanimanja. Ne vstajaj, sem hotel reči, ne naslanjaj se, loda Jaroslav je vstal in se naslonil na steno, da so epruvete m zapleteno zavite cevčice zažvenketale, začele so se lomiti in drobiti in Jaroslav je bil nenadoma ves krvav.
Ko sem prižgal luč, sem videl, da v rokah stiskám uro in da je ura tri zjutraj. Torej se mi je sanjalo ob dveh. A kako, prekleto, se mi je sanjalo, če sem vendar gledal na uro. Bil sem ves prepoten in nič nisem razumel, kaj se dogaja z me-noj.
Lepi šepasti poštarici sem oddal še drugi brzojav. Zdaj je bilo že jasno, da se nekaj zapletá. Pri kosilu sem sedel s tistim trgovskim zastopnikom. S Pešičem, iz Zagreba je doma, mo-torna kolesa prodaja, posel mu odlično cvete, seveda ima zato tako debelo verižico, zaradi posla, ki odlično cvete, to se mora viděti. Preko tukajšnjih Nemcev uvaža mašine in jih lifra na jug. Lifra, tako je rekel. Hotel se je zabavati, a jaz mu pri tem nisem mogel pomagati. V recepciji sem trčil na neke-ga Čeha, tudi ta je bil zgovoren in tudi z njim sem govoril. Zdaj sem govoril že z vsakomer, ki se mu je to zahotelo, pravá hotelska klepetulja sem postal. Dobro razumem, zakaj. Raztresti sem se hotel, ta negotovost me je začela razjedati. Resnično nisem vedel, kaj naj storim. Če odpotujem in se Jaroslav prikáže tukaj, potem bo čakal on, in kdaj bomo sploh začeli? Če ostanem ... govoril sem torej s Čehom. Razveselil
13
^                 se je, ko sem mu povedal, da delám pri firmi J. Štastny &
Co. J. - to je Jaroslav, sem mu pojasml. V Nemčiji? V Nem-
■                čiji, ja. Ampak z Dunaja, J. Štastny je z Dunaja, dunajskí
Ceh. Pila sva kavo, govoril je o politiki, jaz o antropologiji. Njega ni zanimala antropologija, mene ne njegove politične M                spekulacije. Demonstriral jo je, tisti antropolog, ženo opico,
H                mlado dekle, polno življenja - ampak kaj bo po demonstra-
^                ciji storil z njo? Jo bo zapri v kletko? Ji bo dal brati Voltaira?
Ni ga zanimalo. Neki pijanec me je tako divje nahrali], da
■                nisem vedel, kam s seboj. Kolovratu je okrog mene in nekaj
kričal, sploh ga nisem razumel, kaj hoče. Ali me je zamenjal s kom drugim all pa se je v njegovi pijanskí glavi kaj čisto do kraja zmešalo in zbledlo. Za hip sem pomislil, da me bo udaní. Prav tako brez razloga in zato razumljiv bi bil njegov udarec, kakor je bilo neznansko in nesmiselno njegovo knčanje. Čeh ga je z natakarjevo pomočjo spravil ven. Morda pa je z menoj kaj narobe, morda kaj tako izzivalnega počnem, da sam ne vein, kaj, in da se vsi zaletavajo vame, po-dnevi in ponoči in v jutranji uri.
Kljub všemu me ta Čeh pomirja. Zna poslušati, čeprav ga moje teme ne zanimajo, in govori z enakomernim, blagím
Iglasom. Zvečer sem ga poiskal in izpila sva buteljko dobrega vina. Ime mu je Ondra, inženir je in strokovnjak za tekstilne stroje. Přišel jih je pregledovat k tukajšnjemu tekstilnemu magnátu, poza bil sem njegovo ime. Ondra je doma iz neke moravské vasice, živi pa v Brnu. Brno je črno in umazáno H              mesto, omet odpadá s hiš, prav tako kot tukaj. V njegovem
^              spominu je res črno, a je vsaj polno lepih deklet, vsaj to. Ka-
^^              kor tole tukaj v spominu moje matere, ki sem ji pohodil
H              rože, in v spominu mojega očeta, ki je tu jedel debel fižol.
g              Njegova vasica je spomladi tako lepá, vse je zeleno in v cvet-
M             ju, poleti pa dehti z njiv. Nikoli se ne bo navadil živeti v teh
H             srednjeevropskih K. u. K. mestih, ki so vsa enaka. Čeprav bo
1
14
vse življenje živel v njih. V njegovi moravskí vasici je čisto drugače. A kaj, ko tam nimajo tekstilnih strojev. Čudno, jaz pa sem zmeraj živel v mestu, če tega tukaj sploh ne štejem. Ne morem si predstavljati, da bi v eni vasici cvetje bolj cve-lelo in da bi njive bolj dehtele kot v drugi. Ne gre za »bolj«, je rekel Ondra, gre za »lepše«. Tudi tega si ne morem predstavljati. Nasprotno, jaz celo mislim, da velikokrat smrdi po gnoju, da se jeseni človek pogreza v blato in da so tište čum-nate zmeraj několiko zatohle.
4        Najprej sem hodil ob reki, potem pa zašel med temne
beznice v vlažnih ozkih ulicah, ki se vzpenjajo gor proti mestu. Nenadoma sem ugledal obraz, ki se mi je zdel znán. Starec v povaljanem plašču in z razmršeno brado, z rdečim nosom, z žilicami, posejanimi po obrazu, s črnimi, vročičnimi očmi. Krilil je z rokami in mrmral predse. Ko je přišel bliže, je bilo mogoče razbrati, da govori v ruščini, naglo, goltajoče, tako da ni bilo mogoče ločiti posameznih besed. Zdaj sem se spomnil: starca sem srečal pred dnevi, prvi dan mi je na Alek-sandrovi cesti zjutraj govoril o Kristusovem vstajenju, ne-kakšno velikonočno voščilo mi je izrekel v tisti samotni in temni uri. V svojih raztrganih škornjih in tankem suknjiču se je za hip ustavil pred vrati gostilne, še nekaj zamrmral in izgi-nil v notranjost. Neka nesmiselna in postopaška radoved-nost me je potegnila za njim. Stopil sem v gostinsko sobo, temno, da sprva v njej nisem mogel ničesar razpoznati. V nosnice mi je udaril gost vonj po žganju, po moškem znoju, po zanikrni in neprezračeni žganjarni. Za eno od miz so sedeli štirje možje, zaviti v oblake tobačnega dima, in glasno metali karte. Starec je sedel na drugi stráni, v kotu, sam s svojim momljanjem in premikanjem rok po mizi. Gostilničar je z neskrito radovednostjo, ki je delovala několiko slaboum-
15
no-vsaj njegova rahlo odprta ústa-, zijal v prišleka ob vra-tih. Prišlek pa je pri sebi ugotavljal, da tako zanikrne krčme v svojem življenju še ni videl. Poznal sem praške in nemške pivnice, tudi v kakšno predmestno luknjo sem kdaj zabredel, a nikjer ni bilo tako temno sredi belega dne in nikjer ni tako strahotno zaudarjalo po žganju, po slabém žganju, vrag si ga vedi iz česa žganem žganju. Kljub ternu sem naročil žganje, in medtem ko sem ga srkal in premagoval slabost in želodčne krče in ves Organizern, ki je zavracal smrdljivo tekočino, mi je uspelo od krčmarja zvedeti, da je starec v resnici Rus, da živi v mestni oskrbnišnici, da se zmeraj kláti tu naokrog, da zanj skrbijo ruskí emigranti. Piše se Fedjatin in tukajšnji Rusi ga imajo za čisto posebnega človeka. Vendar on, gostilničar, meni, da stari Rus pač ni nič drugega kot naváděn slinast norec, ki pije šnops. Zdaj je želel vprašanja postavljati gostilničar, toda brez besed sem plačal, vstal in odšel.
5        Ondri, českému strojniku iz tiste moravské vasice,
kjer vse »lepše«, ne pa »boljše« diši, sem povedal, kaj sem videl tam doli. Ondra je zaskrbljeno odkimaval z glavo. Njega so njegovi tukajšnji kolegi prvi dan opozonli, da tam doli nima kaj iskati, če ne želi ostati brez denarnice, ure ali klobúka. V najboljšem primeru brez česa, lahko pa tudi s čim, s kakšno brazgotino od noža za vse življenje.
- Kar se pa tistega vašega Rusa tiče, je rekel Ondra, kako se že piše?
- Fedjatin.
- Fedjatin, ja. Kar se tega Fedjatina tiče, pa je stvar enostavna. To je božji človek. V Rusiji jih je bilo pred boljše-viškim prevratom na tisoče, na desettisoče, vsaka vas je imela vsaj enega. Hodijo ti sem in tja, ti božji ljudje, in brez pre-stanka govorijo o Kristusovem vstajenju. Nihče se jih ne
ílotakne, ker so božji, in kadar so v transu - običajno jih meče božjast - imajo neka apokaliptična videnja ali kaj že. Mužiki so, ampak v letih pred revolucijo je tudi višje sloje /grabila ta ruská norost. Saj poznáte Rasputinovo zgodbo.
- Poznám.
- No, vidite, Rasputin je bil eden takih. Potem pa so imeli božjega človeka, ko je bilo vse noro in krvavo tam v njihovi temni Rusiji.
Tudi za to, kar se zdaj dogaja, je imel Ondra svojo razla-go. To je vse religija, je rekel, saj je celo Stalin přišel iz se-menišča; to je gibanje starih verskih sekt, ki se je čudno /.družilo z nekimi zahodnimi, nemškimi in židovskimi poj-movanji o enakosti. Ampak mene je zanimal Fedjatin. Čudno me je spreletelo vsakič, kadar sem se spomnil, kako se je v tistem jutru ta človek postavil predme na ulici.
- Božji ljudje so povzročili včasih pravé množične histeri-je, je rekel Ondra. Samotrpinčenja in orgije in goli čez drn in strň in vsega hudiča. In to je njihovo krščanstvo, zaboga. Ne, je Ondra obupano odkimal, tega si midva, Srednjeevropejca, sploh ne moreva predstavljati. Celo njihov Kristus je nekaj čisto drugega. To je temen Kristus. Ni treba vzeti tako dobe-sedno, jaz ga tako vidim.
Malo me je presenečalo, da moravskí inženir strojništva, ki tukaj pregleduje tekstilne stroje in ves čas misii na svojo vasico, razmišlja o teh rečeh.
- Kako da ne, je rekel, saj jih je tudi pri nas vse polno.
- Božjih?
- Rusov, mislim, je rekel, in tudi kakšen božji se bi naše! med njimi. Si lahko predstavljate, kakšne silne množice so se po boljševiški revoluciji iz tistih step in izza tistih širokih rek razlile po Evropi! Ladje v Carigradu so se šibile od gosposke, popov, mužikov in belogardejskih soldatov. Vsa Evropa diši po njihovem pravoslavju in kadilu.
16
T-7
I I
I
I
i
I
Zelo slikovito in zanimivo je govoril Ondra, toda vse pre-več na splošno in vse preveč mimo mene. Že prav, vse se da tudi tako razložiti, a mene zanima, kaj je s takšnim božjim človekom, kakšna so ta videnja. Toliko znanstvemkov se muči s teleparijo, s sugestijo in podobnimi řečmi, kot obse-deni iščejo ljudi z mediálními sposobnostmi, nihče pa se ni domislil, da bi vzel pod lupo, resno znanstveno analizo, takšnega Fedjatina. Prvinskega človeka. Ne mores iz znamenite Eve C. dobiti ne vem kaj, čeprav je brez dvoma naj-boljši medij, kar jih je došlej bilo, ko pa vendar vse življenje živi po salonih in s tistimi ženskami. Njene predstave, ki se-gajo čez možnosti emanacije njene lastne podobe, se nika-mor ne premaknejo, sežejo kvečjemu do nekih erotičnih predstav, do moških udov. Fedjatin pa je drug svet. Ne dvorním o tem, kajti tisto jutro se me je nekaj dotaknilo, ne vem še, kaj, ne morem razbrati z razumom, nekaj nejasnega. In zdaj, ko hodí po tem mestu, ki je vendar nekaj čisto drugega kot njegovo Povolžje, ali od kod pač je - ali zdaj ve, da se je vse spremenilo? Pa vendar počne takšne reči s svojimi roka-mi in telesom in svojimi očmi, kot da nič ne more spremeniti ali zamenjati nečesa, kar je v njem. Lahko pa seveda na stvar pogledaš z bizarne piati, kot gostilničar: několiko čuden norec sicer, a vendar navsezadnje samo naváděn slinast in pijan norec. Kakor koli skúšam to prikazen v svojih predsta-vah obrniti k tako zdravému razumu, kot je krčmarjev, tako mi ne gre iz glave, zakaj me je pričakal v novoletnem jutru, zakaj je prvi dan novega leta po ulicah ijudem kričal svoj Hristos voskres. In povrhu vsega, oni imajo te dni nekako drugače razporejene. Nemara ga je kaj vznemirilo, vsesploš-no veseljačenje, razsvetljena okna, pijani ljudje po ulicah. Tega, zakaj sem ga moral srečati, ne bom nikoli razumel.
18
6        Vse kaze, da se mi samota moje sobe odmika. Přej se
mi je zdelo, da niti ure ne bom več vzdržal v tisti ho-irkki celici, med čakanjem na Jaroslava, zdaj pa je znenada ir družabnosti kar několiko preveč. Kadar prideš v tuje me-.h), ne boš spoznal domačinov, ampak tujce. Videvamo se im hodniku, pri kosilu ali večerji, nazadnje se že na cesti po/dravljamo. Cisto nazadnje, se pravi zvečer, pa tudi pije-ini) skupaj. V gostilni Fmeršič na Aleksandrovi cesti. Pešič z drbelo verižico, Ondra in jaz. Ondra je spět govoril o mo-r.ivski vaši ín tamkajšnjem vinu, Pešič pa je postal glasen in objcstcn. Zbadal je srbskega oficirja, ki je mirno jedel pri so-sednji mizi in si s hrbtno stranjo dlani brisal brčice.
-  Tako se obnáša, je dejal Pešič zelo glasno, vsekakor tako glasno, da ga je oficir moral slišati, kakor da je povsod doma, kakor da je povsod gospodar, kakor da je vsa država njegova konjeniška kasárna. Resnici na ljubo pa je treba reči, da se oficir, vsaj ta večer, ni tako obnášal. Tako se je obnášal Pešič.
-  Smrdljiva konjeniška kasárna, je dodal Pešič. Oficirju pri sosednji mizi so čeljusti vse hitreje mlele in brčice so mu /.íčele podrhtevati. Nenadoma mi ni bilo več jasno, kaj počnem tukaj. Oficir ima svojo konjeniško část, ki mu zdaj podrhteva, Pešič ima svojo debelo verižico. Vstal sem in odšel brez besed. Ondra je nekaj klical za menoj. Prav nič izdajalsko ali strahopetno se nisem počutil. Preprosto nimam nič z všem tem. To je svet, v katerega ne bom nikoli vstopil.
Tako sem mislil. A še to noč sem vstopil vanj, tako nepreklicno sem vstopil vanj, kot sem bil sklenil, da ne bom \ stopil.
Na posti mi je moja belozoba znanka pojasnila, da ni no-benega odgovora. Predvsem pa naj bom brez skrbi, ko brzo-iavka pride, mi jo nemudoma prinesejo v hotel. Torej nič. Torej še ena noč v tem mestu, kí me ne mara in od katerega se tudi sam z vse večjo nelagodnostjo odvračam.
19
Ko sem se vrnil v hotel, me je v recepciji čakalo sporočilo, da me v restavraciji někdo čaka. Srče mi je hitreje udarilo. Jaroslav? To ni mogoče.
Seveda ni bilo mogoče. Bil je Ondra. Predstavil mi je rdečeglavega gospoda: njegov kolega v tekstilni stroki, inže-nir Franjo Samsa, višji tekstilni nadzornik v Hutterjevi továrni, vse v eni sapi.
7        Mesto ni zápor in norišnica, mesto je za večino potni-
kov prehodna postaja na njihovi poti. Toda nihče ne ve, kje je njegova zadnja postaja. Mesto je pač postavljeno na svoj prostor, na pol poti med Dunajem in Trstom stoji in s svojimi ulicami in hišami, saloni in beznicami, gostišči in svetišči, zapori in bolnišnicami, norišnicami in mrtvašnicami čaka na svoje in tuje, na prišleke in potnike. Vsakdo lahko izstopi iz vlaka, kadar se mu zahoče. Leta i86o izstopi iz vlaka pesnik Ivan Sergejevič Aksakov. Stvari pusti na želez-niški postaji in odide z ročno prtljago v hotel Stadt Wien. Okrajno mestece, zapiše v dnevnik, skorajda nič tlakovano, nepravilnih oblik, neporavnano, obkroženo z gorami, boga-to z zeljem, topoli, vrtovi, nepozidanimi zemljišči. Pravi ne-red. Nad vsem tihota in dolgočasje. Za Aksakova je mesto in vsa dežela tja dol proti Trstu nekakšna terra incognita, ki jo raziskovalec z velikim zanimanjem odkriva. Terra incognita leži na robu sveta in v njej so slovanskí rodoljubi. Aksakov piše v svoji sobi ob dogorevajoči sveči v daljno Moskvo, kjer je središče sveta, poročilo o tej nenavadni deželi, kjer je moral s slovenskimi učenjaki sredi dne izpiti veliko šteklenie «na. Vsi učenjaki so katoliški duhovnikí, kljub ternu pa imajo, piše Aksakov, naše, slovansko srce.
Iz Brna se pripeljeta leta 1938 Franc Gregurič, po rodu iz Zagreba, in Edita Lieber, hčerka bogatega brnskega vele-
iiilustrijalca. Mesto si izbereta za ljubezensko skrivališče. I< ida nekaj dni zatem se pripelje tudi gospod Lieber. Na poli-1 i|i imajo hud spor, kajti Edita in Franc se hočeta poročiti, • h ľ pa zahteva, da mora Franc přej prestopiti v židovsko \ rro, če si hoče priboriti njeno srce. Oba zaljubljenca trdita, J.i ne moreta živeti drug brez drugega, toda morala bosta ži-\i 11 drug brez drugega, bosta že morala, zakaj Edito odpelje ' >ce nazaj, Franca pa še několiko zádrži in několiko izprašuje policija. Tako je mesto za nekoga žalosten konec senzančne l|ubavne romance, kot poroča v svoji senzančni kroniki lokální časnik. Drugače je z avstrijskim državljanom Petrom < ialowitzem, 47, mehanikom - ta se v bifeju Grad brez vsa-kega pametnega vzroka nenadoma zgrudi in nikoli več ne vstane. Ker je mrtev, in nihče ne ve, zakaj je moral mrtev pasti prav tukaj. Drugače je z dunajskim dirigentom Stolzem, sa 1 ne more pozabiti svojega príhoda. Ko je stopil iz vlaka, je videl tako grda pročelja, da njegov esteski cut tega ni prene-sel in je po krátkém službovanju pobegnil iz mesta. Drugače ]e s kneginjo Elizabeto Obolensko: stopila je z vlaka in že je bila v pasti, iz katere ni mogla dvajset let. Bežala je pred bolj-seviki, dělala v tem mestu na obrobju slovanskega sveta, kot ga imenuje njen rojak Aksakov, dvajset let kot knjižničarka 1 n spět bežala skupaj z Nemci v letu petinštirideset.
Januarja 1938 je v mestu prenočilo 1417 tujcev, 239 Avs-irijcev, 31 Cehov, 113 Nemcev, 4 Romuni, 6 Poljakov. Prve-:;a januarja 1938 pa je v silvestrski noci z vlaka izstopil en s.im človek, avstrijski državljan, ki je odšel po Aleksandrovi ulici do hotela.
Mesto januarja osemintrideset ždi tukaj in čaka. Večina od tisoč stiristo sedemnajstih je odšla naprej ali nazaj, tište ledke, ki so se ujeli vanj in v njem padli, so pobrali zapori, holnišnice, policijske postaje ali dobrodelne ustanove. Stvar lc viděti preprosta, toda skrivnost je v tem, da nihče med
20
2J
padlími ali ujetími ne ve vnaprej, da se mu bo, kar se mu ima zgoditi, zgodilo prav tukaj in nikjer drugje. Čaka tudi noriš-nica, za tište, ki izstopijo kar tako, da sami ne vejo, zakaj. Ti hodijo po neznani deželi zgolj zato, ker imajo terro incognito v sebi.
8        Samsa je želel počastiti Ondro s češkim pivom, Ondra
pa je hotel vino. Zdaj sem že vedel, da se bo končalo z razbolelo glavo. Kajti tudi inženir Samsa se je kmalu razvnel. Razvnela se je pravzaprav samo njegova zunanjost - imel je popolnoma rdečo glavo, čeprav so bile njegove kretnje še zmeraj odmerjene in besede dolgočasne. Ker je Ondra kar naprej govoričil o dobrem vinu, se je inženir Franjo několiko razjezil, seveda v mejah kolegialnega občevanja. Da je to vino zanič, da midva še ne veva, kaj je dobro vino. Dobro vino je njegovo vino, tisto, ki ga sam přiděluje. Tisto, ki gre od trsá do očesa in grozdnih jagod in mošta in tako naprej skozi njegove skrbne roke. Od tod ni bilo potem več daleč do odločitve, da moramo to vino poizkusiti. Poizkusiti pa ga moramo tam, kjer rase. Ampak zdaj je zima, sem si dovolil pripomniti. Vseeno, je odločno dejal inženir Samsa, vino ima najboljši okus tam, kjer rase. Ondra je bil nad predlogom navdušen. Odpeljali srno se torej z avtom inženirja Franja Samse někam v večerní mrak. Rekel je, da je to blizu Trojice in da ni tako prekleto daleč, če je le cesta znosna. Cesta pa ni bila znosna, obupna je bila. Ko bi prišli vsaj do križa, je go-voril Samsa, dalje lahko pridemo peš. Nič se nisem veselil nočně hoje po snegu, toda Ondra je bil kar naprej navdušen. Zgodilo se je, kakor sem predvideval. Avtomobil nam je ob-tičal v snegu. Vseeno srno šli naprej peš, a prišli nismo dlje kot do neke borne bájte. Tam so živeli Samsovi viničarji, nje-govi ljudje, kot je Samsa nepřestáno ponavljal. Razbijal je po
i ii ih, ki so bila čisto majhna in, tako se mi je zdelo, skoraj -I' i leh. Ven je přišel majhen človek, starec z razbrazdanim 'br.i/.om. Samsa je vprašal, kakšna je pot. Starec nam je od-\ iioval, da bi šli gor. Pot gre po globeli in sneg je visok. Ce-|m iv je čisto blizu, je boljše, da ne hodimo. Samsa se je ujezil. \jegov náčrt je bil pokvarjen. Precej sem ga imel na sumu, «l.i se je hotel s svojo podeželsko hišo několiko razkazovati m hvalisati pred svojim češkim kolegom. Potem srno se stla-. ih v majhno, črno čumnato, kjer nas je začudeno gledala neka starka. Otrok ni bilo. Vse se je dogajalo naglo, prazno, nesmiselno. Nič me ni več zanimalo, kje se bo vse skupaj končalo. Samsa se je zmrdoval nad vinom svojega viničarja. ()ndra je vino hvalil. Starec je nosil vino na mizo. Mislim, da potem ves večer ni spregovoril niti besede. Ondra nas je učil t esko pesem, kjer se pivo pije, tam se dobro živi, ali nekaj ta-kega. Morali srno pěti z njim. Vino, sem ga popravljal. Pivo, ie vztrajal Ondra. Pesem se ne sme spreminjati, svet se ne sine spreminjati, nič se ne sme spreminjati. Zakinkal je, Sam-s.i je govoril o skrbi za svoje viničarje, starec in starka pa sta 1/ dna duše kimala in pritrjevala. Samsa ima izjemen sociálni cut, čustvo, srče. Ondra je nenadoma zahteval pesem, hotel je slišati v pravém okolju pravo slovensko pesem. Starec in starka sta morala pěti, kakor pojejo v takih hišah otroci píjanému očetu. Dolgo sta se obotavljala, potem jima je prigo-varjal še Samsa, nazadnje sta si ustne omočila z vinom in sra-mežljivo začela prepevati. Ona je pěla s kričavim falzetom, starec je nekaj godrnjal in pripeval, da nisem razumel niti besede. Ondra je rekel, kako mehko, kako slovansko, mehka duša, posebna duša. Razložil nam je, kaj je slovanská duša. Se sam sem ob njegovi ginjenosti in njegovih solzah začutil aekakšno svojo pijansko slovansko dušo.
Potem srno vlekli avto iz snega. Potem srno zvonili pri vratih, na katerih je pisalo inž. Franjo Samsa, višji tekstilni
22
2 3
nadzornik. Potem je odprla zelo zanimiva, nemara celo lepá, a několiko zlovoljna in razmršena gospodična.
-  Moj prijatelj, je rekel Samsa, moj prijatelj Jozef Erd-man, vrnil se je k nam, razumeš, v svoje otroštvo.
Odsotno me je pogledala. Njen pogled je bil utrujen.
-  Tvrdka J. Štastny in drug, špeciálna laboratorijska oprema, je dodal Ondra.
- J. - to je Jaroslav, sem rekel.
- Zelo bomo veseli, če nas boste kdaj obiskali, je řekla, in Samsa se je v trenutku streznil, vsa rdečica mu je izginila z obraza.
- Marjeta, je rekel, kako mores? Moj prijatelj Josef in moj prijatelj Ondra.
Odtaval sem po stopnicah navzdol. Někdo me je vlekel za suknjič in nekaj pojasnjeval. Odtaval sem po praznih ulicah v ne vem več katero noc svojega nesmiselnega bivanja v tem mestu. V sobi sem za seboj dvakrát obrnil ključ. Vrtel se je strop in postelja in mesto in vse se je vrtělo in tisti galeb je krožil nad črno gladino vode svoj neprekinjeni zasukani let in vleklo ga je k vodi, kakor bi ga hotelo přilepiti nanjo, in dobro se spom-nim, da me je sredi te nerazumne blodnje obšla kot břitev ostrá in jasná misel, da sem zaprt v to sobo in v to mesto, da Jaroslava ne bo več od nikoder in da nikoli več ne pridem ven.
9 Ime ji je Margerita, ali morda Marjeta, kakor jo klíče mož, česar, kot vse káže, ne mara. Ne mara tudi treh pijanih moških, ki skušajo zjutraj vstopiti v stanovanje, pa čeprav je eden med njimi Franjo Samsa, druga dva pa njego-va prijatelja. Ne mara biti zjutraj pri napol odprtih vratih razkuštrana in v halji. Rada pa ima orientalske preproge, za-strte luči z resicami ter pogovore o hipnozi in feminističnem gibanju.
\i mi prav jasno, zakaj sem šel tja, in to naslednji večer po iľ.U'in ponesrečenem izletu med vinograde in viničarje inže-nii |a Franja Samse, viš. tekst. nadz. v Hutterjevi tekstilni fa-h iki. Včasih se mi zdi, da ne znám reči ne, kadar bi bilo to n. i j bol j potrebno. Návrh vsega pa sem ta večer hotel preživeti ,.un. Preveč je bilo naenkrat znanstev in družabnosti. A zdi se nu, da sem se za trenutek ustrašil vsega samotnega in tesnob-ni-ga, kar bo prišlo v hotelsko sobo, glasov z ulice, žvenke-unja skodelic po hodnikih, buljenja v strop, premagovanja c.isa. Toda ko sem spět stal pred tistimi vráti, kjer sem to jutro skúšal pojasniti, da J. pomeni Jaroslav, sem se morda še bolj ustrašil. Še bolj kot samotne sobe sem se ustrašil nezna-nih ljudi, s katerimi me bodo seznanili, praznih konverzacij m zlasti njihove neznanske radovednosti, ki se je v svoji provinciálni zdolgočasenosti ne bodo znali ubrániti. Ustrašil sem se spraševanj in ljubeznivih zasliševanj, ki zanesljivo pridejo, kakor zanesljivo stojim tu pred vráti z bedastim šopkom rož in pritískam na zvonec, ki ima bedast zvok, kakor da bi kdo na oni stráni udarjal na gonge različnih jakosti in položajev na tonski lestvici.
Seveda je bilo tako, kot sem pričakoval: na smrt dolgočas-no. Če odmislim njo in neko njeno dejanje, ki si ga ne znám prav razložiti, čeprav se ponuja nekaj razlag, nekaj razlag kot na dlani. Pri njej je seveda takoj jasno, kaj mara in česa ne, in to pove na náčin, ki ne trpi nobenega ugovora. Prav gotovo najbolj mara to, da se sproščeno giblje med kar se da veliko ljudmi in da je na nevsiljiv náčin, se pravi na tisti ne-vsiljivi náčin, ki ne trpi ugovora, v središču pozornosti. Sedel sem pod svetilko z resicami, očitno na nekakšnem uglednem sedežu, in poslušal inženirjevo nepřestáno in nepřestáno nav-duševanje nad svojim prosvetljenim veleindustrijalcem, ki menda silno skrbi za svoje stroje in svoje delavce in svoje uslužbence, torej tudi zanj, Samso, in kmalu se je pokazalo
*4
25
I I
I I
I
I I
I
nekaj presenetljivega: ta človek sploh nima nobene druge teme. Spomnil sem se, da ima še eno, svoj vinograd, a tudi prejšnjo noc je vendar večji del govoril o svoji osrednji těmi, o sociálni skrbi, o stanovanjih, o tekstilu, o nameščencih onega velegospoda. Bilo je tam še nekaj podobnih veleumov in njihovih gospa, vsi so bili zelo samozavestni, precej domáci med seboj, a na spodobno zadržani razdalji.
Zapomnil sem si zdravnika s popolnoma gladko pleso, ki se je ves večer zagonetno smehljal, kakor da ima vso družbo, m tudi moj položaj v njej, v malém prstu. Rekel bi celo, da to njegovo smehljanje ni bilo brez kančka poroga. Zdravnik se píše Bukovski. Zapomnil sem si lepega mladega gospoda z lepimi mládími brki, lastnika majhne tvrdke, izdelovalnice muholovcev známke Bussolin. Dve ženskí sta žvrgoleli, pili vinski čaj in se glasno smejali - kaj bi drugega. In navsezad-nje, zapomnil sem si neki pripetljaj, ki je v zvezi s tem gospo-dom in Margerito, nemara pa několiko tudi z menoj. Někdo je govoril o okultnih vedah, zagotovo zdravnik z gladko pleso. Několiko nepripravljen sem se vključil v pogovor in sprcgovoril na krátko o Hvi C. Marjeta, torej Margerita, tore] gospa Samsa, je bila navdušena nad njemmi mediálními sposobnostmi. Sedla je k mení in mi predlagala, da bi o Evi C. govoril v kulturno-feminističnem odseku Ženskega društ-va. A to ni pomembno, pomembno je to, da je sedela prav těsno poleg mene in se nenadoma s hrbtno stranjo dlani do-takníla moje roke. To je bil tak dotik, ki vzpostavi magnetno polje, ki človeka, to morám přiznati, několiko strese. Res sem bil presenečen. Zlasti zato, ker tega ni storila spreneve-davo, medtem ko bi kaj pripovedovala, tudi ne po naključju. Očitno in všem na očeb se je dotaknila moje roke, ko sem govoril jaz. Videi sem, da so dogodek opazili prav vsi, ki so bili tisti hip navzoči, in videl sem, da ga je zlasti opazil Bussolin ali kako se že piše izdelovalec muholovcev. Takoj mi je bilo
26
1 Mio, da imajo ti ljudje nekaj med seboj in da je ta ocitni in
1.monstrativni dotik nekaj pomenil. Največ za Bussolina, ki
r 1 c vidno vznemiril. Několiko pozneje sem ga slišal, kako je
11.1 drugem koncu stresal nekakšne neslané duhovitosti o mu-
holovcih, ki so boljši od njegovih, ali nekaj podobnega.
Kar koli že imajo med sabo, jaz se njihovih družabnih iger m- bom udeleževal. Tudi tja ne bom več hodil. Navsezadnje K bilo kljub všemu na smrt dolgočasno. Se kak clan počakam 11.1 Jaroslava ali vsaj na kakšno njegovo sporočilo. Zdi se mi, Ja se tista poštanca z belimi zobmi tudi několiko zagonetno Miiehlja, in předen sem zaspal, sem videi njene bele zobe, n|cn smehljaj nenavadno pnlepljen na obraz plešastega zdra-\ nika. V sanjah pa se mi je potem pritaknil Ondra, ki je prej-Miji dan odpotoval v svoje Brno. Zdaj je nemara v tisti moravskí vasici in se zadovoljno smehlja lepše dehtečemu cvet-iu. Tam v postelji sem čisto pozabil, da je zunaj zima in da ni iiikjer nobenega cvetja in da tudi Jaroslava ni od nikoder. Ko sem se zbudil, sem se še sam moral nasmehniti tej zamenjavi /agonetnih smehljajev.
10 Poštarica, ki sprejema in oddaja brzojavke, mocno šepa. Šepa tako, kakor šepajo ljudje, ki so od rojstva luiclo poškodovani v kolku. To pa pomení, da se šepanja ne da z ničimer zakriti, z nobeno vajo in spretnostjo, kajti neenakomerno se privzdiguje in pregiblje celo telo. Sleherni dan dvakrát mora přestati svojo kalvarijo od Magdalenske-i;a predmestja, kjer stanuje z ostarelo materjo, prek Državne-;;a mostu, Glavnega trga skozi ozko Stolno ulico do pošte. Několiko rdeča lica ima in bele zobe. Menda se nekateri ljudje navadijo živeti s svojo tělesno napako, toda poštarica při linici za brzojavke je ena tistih, ki se s tem dejstvom ne morejo sprijazniti vse življenje. Zato je njen sleherni dan raz-
I I
I
I I
I
pet med muko in radostjo. Vsako jutro in vsak popoldan s stisnjenimi zobmi umika pogled pred očmi, ki na ulici drsijo od njenega obraza po njenem telesu navzdol do bokov in k nogam, dokler se spět ne vrnejo navzgor tište oči, vznemirje-ne od njene nesreče, z mešanico pomilovanja in ugodja nad lastnim tělesním zdravjem. Vse vršte pogledov pozná in sa-modejne misii, ki se sprožijo za očmi, za čelom. In vsa nape-tost se razpusti, ko sede tja za linico, čeprav ve, da bo morala kdaj vstáti in natipkati brzojav. Toda to je prostor, ki ga ob-vladuje, teh nekaj korakov sem in tja, to ni dolga in neskonč-na hoja med množico enakomerno topotajočih nog in vzrav-nanih teles. To je prostor, kamor prihajajo ljudje s svojimi veselími in žalostnimi obrazi, s stiskami in vzneseni, s svojimi mrtvimi in rojeními. V svoji osamljenosti, ki jo vsakih šti-rinajst dni ali še redkeje prekinjajo skrivni nočni obiski poročenega elektnkarja iz telefonskega oddelka v prvém nadstropju pošte, je razvila v sebi nenavadno močan občutek za razpoloženje ljudi, s katerimi ima opravka. Zanesljivo ve, kdaj se v njeni ostareli materi začenjajo zbirati bolezenske klice, ki jo bodo čez teden dni položile v posteljo, pa čeprav za to ni nobenih vidnih znakov, bolečin, slabega počutja, ničesar. Za stránko, ki vstopi skozi vrata pošte, vnaprej pripraví, kar bo potrebno: žalno brzojavko ali voščilnico. Vča-sih tega res ni těžko uganiti, toda ni malo ljudi, ki znajo svojo bolečino ali veselje skřiti. Pred njo ne, pred njo maska páde, še předen stránka zapiše ali izgovori prvo besedo. Elektrikár, ki si v času nočnih dežurstev ali po krokarijah, ko zapirajo gostilne, príde jemat njeno telo, ji že dolgo ne laže več, kakor laže moški ženskí, h kateri hodi samo spat. Z nenavadno promcljivostjo, a hkrati čudno obzírnostjo mu je odvzela voljo do sleherne prešuštniške blebetavosti. Ona ve za to svojo premoč in on jo potihem občuduje. Ta ženská ne čuti nevoščljivosti do zdravih ljudi, tudi nestrpnosti ne. Zato
mi.i sebe ne razume, zakaj tako těžko premaguje pot od \l.u;dalenskega predmestja do pošte.
ľoštarica, ki sprejema in oddaja brzojavke, je prvá z vso
incsljivostjo ugotovila, da se je ta človek znašel v nekakšni pisti. To je vedela, ko je prvič stal tam pred njo, in prav nič
c ni začudila, ko se je njegova brzojavka vrnila s prípisom • nour inconnu. Vedela je, da bo še přišel, in čutila je, da zanj m izľioda. To mesto je njegova past in stopil je vanjo.
11 Dolgo sem molčal, předen sem spregovoril. Potrpežlji-vo sem jih poslušal. Terna večera: okultizem. S čajem, \ mom, sadnim kruhom. Bussolin bere časnike. V svoji delav-nici muholovcev známke Bussolin, sredi omlednega, gostega, K-pljivega vonja po svojih muholovcih, Bussolin dan na dan bere časnike. Časniki dan na dan prinašajo popolnoma resne i lanke o nenavadnih pojavih in eksperimentih, ki jih znan-siveniki širom po svetu opravljajo na medijih. Danes o \ prašanju: ali so zločini v hipnozi mogoči? Zločin je zanje lepá uma. Toda ne zločin doli na Lentu ali zločin v Goricah, kjer pórem bolj smrdi po šmarnici kot po krvi. Zločin na Korziki, M-ndetta, krvná osveta. Ali v Chicagu, med gangsterji. Ali /ločin v nesrečni ljubavni romanci. Daljni, neznani zločin. I lipnoza je bližja, zlasti med těmi težkimi orientalskimi pre-progami in zasenčenimi svetilkami z resicami, skozi katere padaje prameni svetlobe na njeno bledo lice. Bussolin zatrjuje: mržnja se pod vplivom hipnoze izpolni. Zločinstva, ki počiva-ic> v človeku, v hipnotičnem stanju nenadoma z vso silovitost-io izbruhnejo ven iz človeka. Potem dolga vrsta zgodbic o tem, kako je kje někomu na okno trkalo in je potem nekje někdo umri; kako je kdo v sanjah videi kak dogodek, ki se je potem res zgodil; kako je někdo pomislil na nekoga, ki ga dolga leta m videl, potem pa je ta přišel ali se oglasil s pismom.
29
doval o žogah na travnikih in o majhnih travnikih med jasli-cami v cerkvi, prav vseeno in prav isto bi bilo. Resnica je samo ta, da se je z mojim spominom, ali kaj že je to, nekaj zgodilo, da me je nekaj ob tem spreletelo in da vse skupaj prav ničesar ne spremeni.
Z Margerito sem šel po Koroški cesti do ene od dveh sta-novanjskih hiš, ki sta last družine Samsa, ki sta nepremični-ni, ki trdno in nepremično stojita, ki vsak mesec tudi nekaj vržeta. Njeno opravilo je pobiranje najemnine. Njeno opravilo je vzdrževanje obeh hiš. Poleg pripravljanja vinskega čaja, sadnega pečiva in udeležbe na Jadranskí noci je njeno opravilo pobiranje najemnine v pražném stanovanju. Stano-vanje ima dva prostora. V kuhinji sta stola in miza, za katero Margerita pobira najemnino, v sobi je omara, pa nekakšen kavč ali postelja, prekrita s svilenim pregrinjalom, in spět nekaj stolov, ki molijo noge v zrak. Stanovanje služi za pisarno, kamor hodijo plačevat. In treba je reči, da njeno opravilo ni lahko. Ljudje nimajo denarja ali pa ga potrebujejo za kaj drugega. Ljudje nočejo plačati. In tako je njeno opravilo tudi to, da se prička s svojimi najemniki in jim grozi s sodiščem. Neprijetno opravilo, po katerem je silno zlovoljna in po ka-terem se, kot pravi, čuti kar několiko umazaná. Ljudje se zberejo na dvorišču in pred vráti praznega stanovanja, kadar gospa Samsa pobira najemnino. Nergajo, a nazadnje plača-jo. Njeni nájemnici sta tudi dve rožici srednjih let. Imenujeta se Katica in Gretica. Postopal sem po lesenem gánku, ki moli nad dvorišče pred vráti tiste »pisarne«, in tako sem spoznal Katico in Gretico. Pravita, da je vlaga in da odpadá omet. Pravita, da aprila, med tistimi dolgimi deževji, voda najde vsako luknjo in da zamaká. Margerita ni bila zadovoljna, ker sem se pogovarjal s Katico in Gretico. Rekla je, da sta posebne vrste ptičici. A to je rekla na tak náčin, kot da bi jima nekaj zavidala, nekaj njune ptičje svobodě ali kaj. Zelo
36
i.ibe volje je bila, ko sva odhajala po ulici. Gotovo so se tam Mil n v njeni pisarni izgovarjali na pogrebe in bolezni. S klonjeno glavo je hodila po ulici in s stisnjenimi ustnicami. Mino oderuško opravilo je grdo, a ona je lepa. Grša, ko so n|ť!ia opravila, lepša je.
14 Proti večeru me je vleklo na pošto. Hotel sem vpraša-ti, kaj je z odgovorom. Ampak ko sem se spomnil, da me bo tista poštarica pogledala s svojimi belimi zobmi, da bo spet odšepala tja k mizi in brskala med papirji, ko sem se spomnil nanjo, sem zavil tja dol. Iz tistih zanikrnih gostiln 1.1 m spodaj med ozkimi ulicami, ki vodijo k reki, je bilo sliša-n razglašeno petje. Za okni je bila zamolkla svetloba, za nji-1111 je bilo polno moških teles, za njimi je bil zrak gost od glo-bokih glasov in tobačnega dima. In ko sem odprl neka vrata, sem ga zagledal. Sedel je za svojo mizo in skozi ves gosti gost ilniški zrak sem videl tam v kotu njegov temni obraz in \ ľočične oči. Zdaj ni bil sam. Neki moški z bikovskim tilni-kom in gladko obritim obrazom je sedel poleg njega. Ozrl se ic, tisti moški, k vratom in se zagledal vame. Nisem vstopil. (>dšel sem. A tudi njegov obraz sem si zapomnil. Ne samo /.iradi tega, ker je sedel s Fedjatinom, rasputinovskim mužíkom, ne samo zaradi tega. Zapomnil sem si ga zato, ker je bil temen njegov obraz, ne Fedjatinov, kakor bi nemara rekel * )ndra, češki strojník, njegov obraz je bil temen. Fedjatinov pogled je bil vročičen, ta pa je gledal mirno predse in njegova líca so bila gladko obrita. Da, tudi bikovski tilnik, ki ga je potem obrnil proti meni, je bil gladko obrit. Ko sem pozneje hodil po svetlih ulicah, sploh nisem mogel gledati vseh teh mladih in veselo glasnih ljudi, ki so hodili gor in sem in tja brez nehanja, pred očmi sem imel Fedjatina in tistega človeka, ki je sedel poleg njega. Zbrisal ju bom iz spomína še to
37
noč, kajti to že vem, da ljudje, na katere preveč misliš, na ka-tere zlasti ponoči misliš, da tište ljudi zagotovo pritegneš v svojo bližino. In kaj bi naj imel jaz s téma dvěma zanikrnima tipoma iz temačne beznice? Že, da sem tistega Fedjatina srečal zjutraj ob svojem prihodu. To je, zaradi česar sem si ga zapomnil. In drugega nič. Cisto nič.
15 Na zahodni stráni Glavnega trga je za velikimi želez-nimi vrati in několiko pomaknjena v notranjost kam-nitega dvorišča cerkev svetega Alojzija, na vzhodni stráni trga pa je skřita Židovská ulica in pod njo opuščena sinago-ga. Na sredi med oběma je kužno znamenje. Šlezijski arhi-tekt Johann Fuchs je postavil Alojzijevo cerkev, ki je bila do-grajena leta 1769, na několiko nenavaden náčin. Z ulice je njeno pročelje kaj lahko spregledati, saj stoji stisnjena med sosednji stavbi nekdanjega samostana in gimnazije, zato pa je vsa cerkvena ladja z mogočnim oltarjem in visokimi okni vred pomaknjena daleč nad skromne hiše in beznice in bědo Lenta pod seboj, tja proti reki, kakor da bi bila připlula po njej s plovbe po nekem daljnem in širokém morju in nenado-ma tukaj pristala.
V ta přistán je zasidrana svetla in tiha Alojzijeva cerkev, z Gabrijelom in Rafaelom, z Ignacijem Loyolo in Alojzijem, z visokimi oboki in trdnimi stenami, z velikanskim lesenim křižem ob steni in Odrešenikom na njem. Patron študirajoče mladine je dolga leta v njej gledal vojaštvo, ki si je zasidrano ladjo izbralo za svoje prebivališče, poslušal kletvice, úkaze, prepire, pretepe, nočná vzdihovanja in sanjske podobe dalj-nih pokrajin in bitk, žena in otrok iz nekih drugih krajev, ki so prihajali v snu med spečo vojsko.
Zadaj za oltarjem pa teče reka po svoji vztrajni in nespre-menljivi strugi. Zadaj za oltarjem, ki sega od tal do stropa, s
3«
puna Petra in Pavla v ospredju, z ogromno Tunnejevo po-■ i' 'ho svetega Alojzija. A čisto na vrhu, tam so izrezljani ob-
'ki m žarki, vsa poznobaročna rezbarija se prepletá zgoraj ľ ul visokimi in gladkimi stebri in skoznjo gledajo drobné
l'i\cške glavice, otroške glavice, kakor da bi bile od nekod . ulre/ane in s svojimi milimi potezami na obrazih postavlje-
u i]a med oblake, ki jih širi na vse stráni zemlje in nebes 1>m 11 duh. Na njegovi desni je Sin božji z velikim křižem, na ii|i-govi levi pa několiko sključen starec s sivimi lasmi, z dve-in.i puttoma in kroglo. Okrog modre krogle so zbrane tište "J rezane glavice, ki ne védo, kar ve sivolasi starec: da mora > lov esko srče postáti srče majhnega otroka. To starec ve, saj ľ prav on Stvarnik sveta, saj si je prav on izmislil vse skupaj, 1 udi tisto kroglo, ki jo drži v rokah. Nekateri menijo, da je krogla, ki jo drži Bog oče v rokah, zemeljska krogla, drugi iiuslijo, da pomeni kozmos. Toda otrok, ki je imel nekoč ukšno glavico, kakor so tište odrezane gori v nebesih, in ki r unci tudi ročice, ki so se stegovale za to modro žogo, je ta-k 1 at, ko je sedel v materinem naročju, imel tudi srče majhne-:■,.! otroka. Zato ni vedel, da krogla v oltarju ni žoga, ki jo je iiiogoče doseči, objeti, kotaliti ali brcniti, ampak da je krogla
Spominja pa se dobro, da je med maso in na ves glas žali u-val žogo zase. Visoko zgoraj je bila in hotel jo je imeti. Ni
v dal utišati. Med glasnim jokom so ga odnesli iz cerkve. i'( '/neje so mu kupili modro žogo, toda on je še zmeraj govo-
il o tisti, ki jo drži starec v rokah in je ne izpusti iz rok.
i6       Porne je prišla v kavárno Central. Listal sem po nem-
ških časnikih in poslušal šuštenje papirja, polglasne
•oinenke, korake z ulice, žvenketanje kavnih skodelic. Tu-
nbno, dopoldansko, zimsko, kavarniško, provincialno, ne-
39
smiselno vzdušje. Ko čas stoji, čeprav so časniki polni raz-burljivih dogodkov, velikih govorov, zborovanj, sodnih procesov, baklad, korakanj in kričanja množíce. Nenadoma je stala pred menoj v tisti tihi in několiko temačni kavarni in stala je tam pred menoj brez pozdrava ali nasmeha. Ponudil sem ji sedež in naglo spregovoril nekaj takih nepotrebnih stavkov, ki jih človek spregovori ob takém nepričakovanem srečanju. Dolgo je gledala v okna in v šibko svetlobo temač-nega januarskega dopoldneva. Viděti je bilo, da ne sliši rao-jih nepotrebnih in nepovezanih stavkov, čeprav je nekaj krát prikimala, viděti je bila odsotna s svojim raztresenim brs-kanjem po torbici in s svojim odsotnim pogledom tja v do-poldanski ulični mrak. Nekaj časa sva molčala in kázalo je, da je tako tudi najbolje. Mislil sem, da se ji je sinoči, ko je sedela s svojim bledim obrazom pod tisto svetilko v kotu, kaj razburljivega zgodilo, da so bile okultistične razprave pose-bej tihe in temačne in vznemirljive, mislil sem, da je z njo ne-mara res kaj narobe, da ji misii hodijo po svojih poteh in da ji srče vedno několiko neenakomerno bije. Mislil sem na tisri preračunani in několiko objestni dotik, na pomenek, ki sem ga slišal v kuhinji, zmeraj kaj nenavadnega počne, in čutil sem nekakšno trepetanje zraka med nama, drhtenje, ki je prihajalo od tega negibnega molka, in mislil sem, da tudi zdaj nenadoma počenja nekaj nenavadnega. Hotel sem reči ali vprašati, toda vsako mogočo besedo mi je zaustavila s svojim odsotnim pogledom. In gledala je vame, kakor je přej gledala tja v okna.
Potem me je s popolnoma mirnim in enostavnim glasom vprašala, če grem z njo. Opravke ima spodaj na Koroški zaradí popravila streh. Čeprav je prišla nenadoma in čeprav je bilo vprašanje nepričakovano, je bilo od tega hipa naprej sa-moumevno, da je prišla sama v kavárno in da je prišla v kavárno pome in po nikogar drugega. Vstala sva, in ko sva šla
40
lii/i kavárno, sem nehote s kotičkom očesa opazil, kako se . nekaj gostov izza svojih čašníkov in iznad svojih skodelic z 1 vlo kavo ozrlo za nama. Pomagal sem ji obleči plašč in čutil ..m, da ji kljub vsej samoumevnosti in mirnemu glasu drhti-.   r.i mena.
i 7       Nekaj te drhtavice se je preselilo v moje roke in to sem
čutil med hojo po turobni ulici. Ljudje so si zavihovali
. >v latnike, Margerita pa je nosila svojo žametno kapo s tisto
\c.io sponko v rokah. Ves čas je molčala. Tudi v ozkem
■.lupni.ščnem hodniku je hodila pred menoj počasi, kakor da
.   na trávniku in gleda cvetje pod nogami, in ne na črnih
.,,;,!unii stopnicah, zhzanih od številnih korakov. Med ste-
i; ;nii, na katerih se rišejo velikí črni madeži vlage. Starejši
inoški je prikašljal mimo naju in s hripavim glasom pozdra-
ul.
Ta hip se je nekje notri v meni že dvigovala slutnja. I isčala me je na vrhu želodca in čutil sem, kako gre čez raz-lniajoče srce gor proti tilmku. Dolgo je odklepala vrata na lesenem hodniku. Nekdo je za seboj zaloputnil straniščna \ rata in razločno sem slišal, kako je notri trgal na kose časo-pisni papir. Předen sva vstopila, nie je prvič pogledala. Zdi se m i, da několiko obupano, kakor da prav ta trenutek počne nekaj, kar je proti njeni volji, a se mora zgoditi.
Vstopila sva v tisto prazno, kot bolmška soba snažno in prebeljeno stanovanje. Vrata v sobo so bila odprta in videl ,. 111 závese, ki so se premaknile čisto tam zadaj. Svojo kapo je med hojo položila na mizo ob steni, kjer je zadnjič premerania liste s tolikšno ihto. Stopila je skozi odprta vrata in šla . e/, sobo naravnost k oknu. Ustavila se je pred závěsami. Šel ,em za njo. Pri sobnih vratih sem tudi jaz obstal. Mislil sem, ■ l.i hoče pogledati skozi okno, ona pa je nepremično stala
41
tam in gledala v bele závese. V prostoru začudo ni bilo mrzlo. V tako velikém pražném prostoru, kjer se k steni tiščí samo stará omara in na postelji na drugi stráni štrlijo v zrak noge obrnjcnih stolov, bi moralo biti mrzlo, pred ústi bi se morali dělati oblački od tople sápe. Pomislil sem, da najbrž na obeh straneh njeni najemniki kurijo zadnje ostanke lesa, priprav-ljenega za to zimo, in grejejo stene najine sobe. Stopil sem k njej in dvignil roke. Ona je skomignila z rameni, kakor bi se hotela znebiti mojih nadležnih rok, ki se je sploh niso dotak-nile. Hotel sem ji pomagati, toda ona je to počela s tako goto-vostjo, da so se mi roke nerodno povesile in nisem vedel, kam z njimi. Postelja je bila pregrnjena samo s tankim svilenim pregrinjalom. Dolge resice so padale ob robovih.
Slekla je plašč in ga vrgla čez visoko posteljno stranico. Zdaj me je prvič pogledala. Pravzaprav: poljubila me je s svojim pogledom. Nezadržno sem čutil, da je bil to poljub. Potem me je s tako nenavadno kretnjo pobožala po lícu, s hrbtno stranjo dlani, kakor da bi preizkušala, če sem obrit. Odpela si je gumbe na obleki, drugega za drugim, in dvignil sem svoje grabežljive roke, da bi segel po njej. Spět se jih je že v zraku osvobodila. Obleko si je spustila zgoraj žez ramena. Na bokih se ji je tkanina ustavila. Jaz sem si zrahljal kravato. Vedel sem, da si bo treba sneti kravato, in to je zmeraj pri tej stvari najbolj smešno in mučno, tisto razvezovanje kravate. Prsti me niso prav ubogali. Bil sem preveč nervozen. Pred pol ure sem še sedel v kavarni Central in bral časnik, zdaj pa sem tukaj s to lepo žensko, ki ima obleko spuščeno na boke, ki ima béla ramena in se ji pod svetlo kombinézo očrtujejo njene male, okrogle prsi. Preveč nepričakovano je bilo vse skupaj, preprosto nisem bil naravnan v to smer. Sle-kel sem suknjič in ga vrgel čez stol. Ona pa ni storila prav ničesar, da bi premagala mojo zadrego. Stala je tam in opa-zovala moje tresave gibe.
42-
ľa protokol si je pripravila. Kdo ve, kolikokrat si ga je v
islih odigrala. In do te točke ga je odigrala brezhibno tudi
esiiičnosti. Svoje pokrivalo je nosila v rokah po ulici, med-
ÜI ko so se drugi zavíjali do ušes, tako ga je nosila, kakor
.1.1 je najbolj topla pomlad. Po razdruzganem snegu v veži je
ladila kakor skozi cvetje. Zamišljeno je gledala proti oknu,
.l.i je mogla biti lepá in samotná, kljub ternu da je v prostoru
njo moški, ki si v skladu z njeno představo vroče žeh njeno
i, |H> telo. Slekla je plašč in pustila, da ji je obleka zdrsnila z
i.imen. Ni dovolila, da bi potné moške roke šanle po njej,
.1, .klér si ona sama tega ne bo zaželela. Predvsem pa je mo-
i.ilo biti, in to se mi zdi pri vsej stvari najpomembnejše, vse,
prav vse in do zadnje podrobnosti vse, čisto drugače, kot je
n i z njenim Franjom. Ne želim se spuščati v kakršno koli
představo o tem, kako je to z njenim Franjom, ki ves zaripne
\ obraz, kadar popije dva kozarca svojega odličnega muška-
i.i, toda hočem povedati, da meni pri tej njeni igri ni bilo niti
malo lahko.
Hladno je, sem rekel, Čeprav sploh ni bilo tako hladno in
i udí mislil nisem na to. Vse v meni se je upíralo, da bi tukaj
.odeloval v neki vlogi, ki ji ne vem niti besedila, niti korakov,
niti gibov. Vse, kar sem rekel, je bilo napak. Ker sem rekel,
.l.i je hladno, je bil to banalen namig na to, da bi se bilo treba
pogreti, to pa spět ni bilo v skladu z njeno iluzi jo. Pustil sem
..rej tisto kravato, ki je bila tako zakomphcirano in trdno
\ozlana. Stopil sem k suknjiču na stolu, izbrskal cigarete in
i eno prižgal. Neka tiha jeza se je nabírala v meni, ker se mi
t /.delo, da bom zdaj vse skupaj pokvaril in zapravil. A ízka-
ilo se je, da njcn protokol le ni tako tog, da je tukaj še nekaj
nožnosti za improvizacijo. Potisnila je namreč obleko čez
uke in pustila, da se je sesula na tla okrog njenih nog, po-
■ m pa jo je prestopila in mi vzela cigareto iz rok. Potegmla
dim, vrgla cigareto na tla in jo pohodila. Morda pa si je
43
tako zamislüa vse skupaj. Vzela je moje roke in jih zanesla na svoje boke. Sedla sva in zmetala čevlje z nog. Potem sem slišal in čutil ob svojem vratu njeno naglo in toplo dihanje. S sunkovitimi gibi sem ji dvigoval kombinézo. Naglo sva se slačila. Krožil sem z dlanjo po njenih bedrih, ki so bile nad nogavicami čisto mrzle, tam, kjer se začenja rob hlačk pa je bilo toplo in voljno. Božal sem jo po trebuhu in s krčevito, krempljasto kretnjo riml z roko pod perilo. S silo mi je za-ustavila to nasilno roko in se izmikala. Drugače je hotela. Ko sem jo premagal in segel s prsti med njene nalahno razprte noge, kjer je bilo čudno toplo in vlažno, je šepnila: Ne tako, ne s prsti. To je vse, kar je řekla tisti dopoldan.
Ko sem se potem premikal na njej, sem videl, kako je z zobmi zagrizla v spodnjo ustnico. Nemara si je tudi to drugače predstavljala, toda zdaj je pozabila. Zdaj ni na nič mis-lila. Jaz pa sem potem na koncu le pomislil, kako je smešno, ker sem ves razpet in skoraj gol, kravato pa imam še vedno na sebi.
l8 Mesto je staro in tudi hiše v njem so stare. Najstarejši del ima svoje jedro v štirikotnem Glavnem trgu, iz njega izhajajo na vse stráni pravokotno se križajoče ulice starega mesta: Koroška, Vetrinjska, Gosposka. Od tod sega središče mestnega življenja še ob Aleksandrovi cesti proti glavnemu kolodvoru in preko reke na jug. Severno od tod se širi uradniški del z novějšími uradnimi poslopji, šolami in stanovanjskimi hišami z zelenjem, širokimi drevoredi, vrtovi in parki, ki pridejo zlasti do izraza v vilskih četrtih pod gori-cami. Na jugu in vzhodu, zlasti v Magdalenskem okraju, so delavska naselja ter industrijski in vojaški objekti. Veliko je tudi barakarskih naselij zaradi naglega priseljevanja. Eno teh naselij prebivalci imenujejo: Abesinija.
44
' 1 i/vzamemo tište vile ob parku in nekaj novih stano-ni!.k 1I1 zgradb v središču mesta, potem večina prebivalstva 1 \ surih, slabo vzdrževanih hišah. Najemniki se obnašajo • >.!• ni^ko, premalo vlagajo v zgradbe. Večina starih h i š ima n 1 Jw>ľiščni stráni takšne ganke. To so leseni hodniki, se-.1 n l|( ni iz desk, spranih od dežja in zlizanih od številnih ko-1 11 n\. Iz hiše moli tak lesen hodnik kot kakšno rebro ali poli- 1, / njega pa se pride v stanovanja. Tako so na ulični stráni "I ni, na ganku, ki gleda na dvorišče, pa vrata. Zmeraj, ka-.1 n siopiš skozi vrata, imaš pregled čez svoj svet, in to je lepo m 1 m nutno urejeno. Vrata so dvojná, zunanja so lesena in so I" n loci zaprta. Notranja so lesena do polovice, zgoraj so ste-l Li mod lesenimi rebri.
/a enimi vrati v Koroški ulici je dopoldansko prešuštvo-
v in|e, za drugimi pokašljuje tuberkulozen bolnik. To počne v
K tu, ko je tuberkulóza v tej deželi že skoraj izkoreninjena,
l'ii |snje leto jih je umrlo samo še 88. In ker srno komaj na
/.u etku leta, je prav mogoče, da bo ta devetinosemdeseti, saj
pokašljuje tako mocno in nepřestáno, da ga je slišati skozi
ilrhele zidove in na dvorišče. Toda pred lešením straniščem na
I oiicu ganka so še tretja vrata. Za tretjimi vrati sta Gretica in
K .it ica, ki pijeta Pristovškov likér. Na stropu in na stenah so
n mni madeži od vlage, kajti streha Samsove hiše pušča in
una je in odjuga tali sneg, da tudi několiko canka z žlebov.
\.x|i ko so madeži na stenah, močnejše je pokašljevanje in
lineje curlja voda s streh. A če pozabimo madeže na stenah
m na stropu, je njuno stanovanje lično urejeno. Povsod so iz-
/.eni prtički, pregrinjala, stekleničke. Prtički so Katičino
vlo, kajti Katka je doma in šiva, stekleničke pa so Gretičine,
ijti Gretica občasno dela v polnilnici brivskih vodic in vča-
h si přinese kakšno delo domov. Gretica ima na steni sliko
s klet v nemških nošah. Dekleta so slikana ob kolesih, kajti
uetica je članica kolesarskega društva Edelweiss. Tudi pe-
45
sem s tem naslovom ima rada in pogosto si jo žvrgoli, zlasti kadar Prisrovšek přinese likér. Kadar Gretica poje Edelweiss zelo glasno, začne spodaj na dvorišču kričati stará Grudnov-ka in Gretico zmerja s kulturbundovko. Gretica takrat steče na gank, nasloni se čez ograjo in ji pove svoje. Potem je Greti-ci lažjc, vrne se h Katici in še enkrat si na glas zápoje. Tako lepo je to. Tako lepo je sredi zimskega dopoldneva seděti v to-pli kuhinji, pa čeprav so vlažni madeži na stropu in stenah. In tako lepo se Gretica in Katica pogovarjata.
- Vedela sem, da bo přišel, reče Gretica, in zdaj je tu.
- No, pa kaj potem? reče Katica.
- Fcjst ded je, to je potem, reče Gretica.
- Manjka se jih, reče Katica.
-  Si videla, kako ima speglane hlače? reče Gretica in několiko premišljuje. Moški mora imeti speglane hlače, dru-gače ni nič, dodá čez čas.
-  Same hlače ti grejo po glavi, reče Katica, medtem ko vlaga nit v iglo.
- Zdaj je sigurno brez hlač, reče Gretica zadovoljno. Katica se hihita tja v svoje šivanje. Potem srkne likér in ga skoraj izpljune, ker jo spět pošili smeh. Gretica spět premišljuje.
- Nemci imajo vsi speglane hlače, reče čez čas.
- Ah, tište rajthozne, reče Katica.
-  Rajthozne, ja, reče Gretica, ne pa naši žandármi, ki jim tja dol do kolen visijo hlače zadaj na řiti.
Katica ne ugovarja več. Šivanje pusti na mizi in stopi k vratom. Iz navade odgrne zaveso in pogleda na dvorišče. Zmeraj pogleda, kadar stopi k vratom, že zato, da bi videla, ali stará Grudnovka ne opreza izza závese na oni stráni.
-Ti, reče Katica presenečeno, en stoji pred vrati.
Gretica vstane in si popravi lase in obleko.
- Ne pred našimi, reče Katica, pred njenimi vrati stoji en v plašču. Gretica odrine Katico od vrat in še sama odgrne za-
46
Nervozno si grizlja spodnjo ustnico, potem nenadoma ''•••'■ vrata in stopi na gank.
\ koga iščete? vpraša glasno, da se oni v zadregi zdrzne.
I    n. 1 |o prebode z očmi, potem se obrne in naglo izgine po i'iiK.ih. Gretica se razburjeno vrne v kuhinjo. Oddihuje
1   I r r bo nekaj važnega povedala.
11, Katica, reče, to pa ni kar tako. Ta je od onih. (>d katerih? vpraša Katica. ľ'den od Gičev, od policije, reče Gretica. Kako pa to veš? vpraša Katica.
Saj jih poznám, ne. In takih plaščev nimajo navadni, ta p  /.i politiko, reče Gretica, poznám takega tipa, poznám od
II  1 ki, po plašču in hlačah.
Ah, daj no, reče Katica.
Nič dajno, dajno, reče Gretica, bom že vedela, če sem l'il.i jaz politiš, ker sem pri Edelweissu, ali nisem bila politiš.
Gretica, reče Katica, saj veš, Gretica, da nisi bila politiš, li m bila zaradi tistega rubežnika, ker te je njegova žena pri-i\ ila.
Nisem bila zaradi rubežnika, reče Gretica jezno in užal-11 no, bila sem politiš.
No, dobro, reče Katica.
-  Nič ni dobro, reče Gretica in se zatopi v premišljcvanje. I >' ilgo premišljuje, potem pa reče:
- 'lu bo nekaj narobe, s tistim, ki je [ni njej, bo nekaj na->l>c. Kadar za človekom hodi tak v plašču, tak Cič, ki ima
tište, ki so politiš, takrat je narobe, to že vem.
19       V snu sem bil v neki ulici na Dunaju, ampak hiše so
hile tako majhne, kakor da bi bilo v Lienzu. Slišal sem
etov glas, nekaj je govoril, ponavljal sem za njim, a ničesar
.cm razumel, ne njegovih ne svojih besed. Tega se spom-
47
nim. In ko sem se prebudil, se mi je tudi to, kar je okřog mene, nenadoma zazdelo povsem neresnično. In to, kar se je zgodilo. Moral sem tja dol na Koroško, da sem se prepričal. Hodil sem pod okni tistega praznega stanovanja, šel sem skozi vlažno vežo in dolgo sem stal na dvorišču. Vse je bilo tam, in čeprav ni bilo nje, je bilo vse tako zelo tam, da je bilo resnično. Potem sem brez misii, a poln njenega tihega obraza in odsotnega pogleda hodil ob reki. Sel sem čez majhen most in nad seboj visoko nad bregom zagledal cerkveni zvonik. Srče mi je hitreje udarilo. Skoraj tekel sem po široki poti med drevjem gor po bregu in se ves zasopel ustavil pred cerkveni-mi vrati. Kak hip sem stal tam, potem pa sem jih sunkovito odrinil, da je pred menoj zazevala votla in prazna ladja. Stopil sem noter in slišal svoje glasno dihanje v velikém prostoru. V istem hipu mi je bilo jasno, da to ni to. Ni tista cer-kev. Vseeno sem stopil do oltarja. Drugi svetniki in drugi bo-govi so stali tam gori in druge podobe križevega pota povsod po stenali. Zunaj sem si s prgiščem snega hladil vroče čelo in senca.
V mesto sem se vrnil po drugi poti. V trafiki ob velikém mostu, kjer je zgoraj na pročelju naslikan Turek s prekriža-nimi nogami, sem kupil časopis. Hotel sem v hotel in v svojo sobo, toda tam notri je bila tista nerazločna očetova govori-ca in moje nerazločne besede. Sel sem mimo in v park in se ustavil pred drsališčem.
Gledal sem tisti par, njega v pumparicah in njo v širokém črnem krilu, kako sta se vztrajno vrtela, kakor da bi bila navita, sta se vrtela okrog neke nevidne osi. Os je bila nevidna in glasba neslišna. Prav gotovo je med tistim vztrajnim vrtenjem plesalec brundal predse kakšno melodijo ali narekoval: en-dva-tri dva-dva-tri, nenehni valčkov ritem. Neko melodijo sta morala imeti v ušesih, kakor sta že bila navita, tako da sta potem dodajala samo takt in brundanje, v njenih ušesih pa je
48
1 il inogočni dunajskí orkester in pred njunimi očmi so se 1 hli valovi modre Donave, ki sploh ni modra, ampak zelo .iiiu/.ma, zelenorjava. Onadva sta videla ta svet drugače ka-l.n 1.1/, ki sta se mi zdela prav čudná med svojim nenehnim 11 1 \ 111111 vrtenjem in hrstanjem ledu pod njunimi drsalkami. In pi iv tako je moral tisti moški, ki je nenadoma stopil k meni, m 1 lei 1 za neki čisto drug svet. Tega sveta jaz ne poznám, on pa m cJoboko prepričan, da sem v njem, da sem njegov sestavní ilcl. Móram reči, da sem ga zelo presenečeno pogledal, ko je L.11 lako stopil k meni in me nenadoma vprašal: Ali ste po kosilu v hotelu? |a, kar tako je vprašal, ali ste po kosilu v hotelu, pravza-pi ,iv, rekel je celo, ali si po kosilu v hotelu, in prav nič nisem vcilel, ali gre za zamenjavo ali pa me je nemara nagovoril k.1 k zmeden človek, ki se sredi dopoldneva potika po parku m okoli drsališča. Bil je brez klobúka ali kape na glavi, na ki.itko je bil postrižen in pod temnim plaščem je bilo viděti •actio svileno kravato. Ne vem, zakaj sem si zapomnil ravno ti> kravato, ampak bila je bela svilena kravata, posejana z iickakšnimi vzorci, takšna kravata pač, ki si j o človek nema-1.1 nehote zapomni. Najbrž sem v trenutku zmedenosti pritr-ililtio odgovoril, kajti po kosilu je zares potrkalo na vrata moje sobe. Ko sem jih odprl, sem najprej zagledal tisto svetlo kravato. Med vrati je stal dopoldanski neznanec z drsališča. Sinem? je vprašal in tudi že vstopil. Za trenutek je obstal sre-di sobe in se ozrl naokrog, potem pa je kar v plašču sedel na uiojo posteljo. Na posteljo je sedel, prav po domače, čeprav lil lahko sedel tudi na stol. Gledal me je naravnost v oči, in .■delo se mi je, da mu moj obraz na neki način ne ugaja. Res, 'kleval je, předen je zagonetno spregovoril.
- Imaš zvezo z Gašperjem?
- Kakšnim Gašperjem?
- In z Ondro?
49
- S tistem češkim inženirjem?
- S tistim, ja.
-  Odpotoval je ... Nič nisem razumel, niti sebe ne, zakaj mu odgovarjam na ta skrajno nerazumljiva in nesmiselna vprašanja. Čutil pa sem, da se tudi tu nekaj zapletá, da se tudi iz tega cimi neki nesporazum.
- Poslušajte, sem dejal několiko zmedeno, vi in vaš Ondra Gašper ...
- Gašper je eno, Ondra pa drugo.
Videi sem, da z roko nestrpno šari po žepu, kot bi hotel nekaj potegniti iz njega. Šaril je po žepu, kot bi se v njem igral s frnikolami, se presedel in se spět zagledal vame. Jaz sem kar stal tam sredi sobe v srajci in s copati na nogah in gledal tega človeka, ki v zimskem plašču šedi na moji postelji in mi nekaj pripoveduje o nekakšnih zvezah, ki jim ne vidim začetka in konca in tudi pomena ne.
- Je že prav, je rekel, konspiracija je na prvém mestu. A lahko si brez skrbi ... Hotel sem reči, da sem brez skrbi, se-veda imam skrbi, ampak čisto druge, kar se pa njega tiče, me skrbi samo to, da tako po domače šedi na moji postelji in se igra s tistimi frnikolami v žepu in mi posta vij a nekakšna nesmiselna vprašanja.
- Oprosite, neznani gospod, sem rekel, in nič drugega nisem rekel kot to, kajti beseda mi je zastala. Hotel pa sem reči, da nimam nič z nobenim Gašperjem in da sem samo bežno tukaj spoznal nekakega Ondro, če misii tistega Čeha, ki ljubi blato svoje moravské vasice, hotel sem reči, da na-vsezadnje tudi z njim nimam nič, z njim, ki vdre tukaj v mojo sobo, v kateri nima kaj iskati, in šedi kar v plašču na moji postelji. Beseda mi je zastala, ker je odsekano postavil novo vprašanje:
- Kako je v gnezdu? ... Kakšnem gnezdu, zaboga, ta človek mi je zacel presedati ...
50
Kako je v sokoljem gnezdu? ... Nič nisem odgovoril in .. I. li 1 se mi je, da je zacel několiko omahovati. Postajal je ne--ii|'cn in rahlo živčen. Tudi jaz sem postajal nestrpěn in
I  11iln živčen. Roka mu je šarila po tistem žepu, videi sem na t L nimi hlač, kako se premikajo členki na roki, po kateri je >.Ik 11 nekakšne frnikole ali rožni věnec. Globoko je vzdihnil m potem potrpežljivo in počasi rekel, tako je rekel, kakor da K"w>ri butcu, ki bo slednjič razumel, saj se mu navsezadnje li mora razjasniti.
Kako je v Pragi, so naši vsi na varném? ... Po glavi so se mi šukale in se zaletavale nekakšne povezave. Ondra je Ceh, snkolje gnezdo je Praga, središče sokolstva, tam nekaj imajo, m kdo je tam, ki je v zvezi z Ondro, in zdaj mislijo, da tudi 1.1/ ... Ne, vse skupaj je bilo preneumno. Moral sem se odli Mti. Stopil sem k vratom in jih odprl, gospod, vi ste se /morili, sem rekel. On pa se je na postelji naslonil nazaj, k.ikor da bo ves popoldan sedel tukaj, bingljal v žepu s frnikolami in mi postavljal vprašanja. Zaprl sem vrata. Bil sem m kako brez moči pred to samoumevnostjo. Za hip sem po-mislil, da bi stopil dol in poklical receptorja. Ampak najprej Im moral obuti čevlje, v copatih vendar ne morem teči v re-i cpcijo in klicati na pomoč, ko pa vse káže, da mi ta človek
II oce čisto nič hudega, le nekaj odgovorov bi rad. In če si obujem čevlje, ali naj, zaboga, bežim iz svoje sobe? In če ga .T.iabim za suknjič, da bodo leteli gumbi in se bo tista béla
\ilena kravata zategnila okrog njegovega vratu? Zakaj neki? Najmanjšega znaka násilnosti ne káže, če seveda ni ag-lesija že to, da šedi tukaj na moji postelji, v plašču. Vse je ImIo tako nesmiselno, da sem se vdal in spět zaprl vrata. Se-. lei sem na stol in skrušeno dejal:
- Poslušajte, gospod, jaz vas čisto nič ne razumem ... Vilm je bilo, da se mu nekaj jasni. Da gre tukaj res za ne-ikšen nesporazum. Da jaz po vsej verjetnosti, po vsej ver-
51
jetnosti, prosím, le nisem tisti, za katerega me pač ima po kdove čigavi pač paměti. Počasi je vstal, stopil k ogledalu in si popravil najprej svojo bélo svileno kravato, potem šal, na-zadnje si je pogladil še ovratnik plašča in si zacel zapenjati gumbe. Frnikole je pustil v žepu.
- Ne vem, kaj se je tu zgodilo, je počasi rekel tja v ogleda-lo, ampak jaz ti bom vseeno sporočil, kar so mi naročili. Ni moje, da bi razsojal, jaz sem samo zveza, razumeš, samo zve-za in nič drugega, razumeš? ... En drek razumem, sem po-mislil, on pa mi je vseeno sporočil, kar mi je imel sporočiti:
- Filip ti sporoča, je rekel, da so na ohceti odločili, da bo še veliko plesa. Ampak najprej, v prihodnjih štirinajstih dneh, se začne veliká razprodaja tiskanega, si slišal, tiskane-ga blaga po mocno znižanih cenah. Datum bo določen tik pred razprodajo. Prodajalci so pripravljeni, kupci pa ničesar ne slutijo. Jasno? ... Odkimal sem. Tudi on je odkimal. Neka zmes jeze in začudenja in odkimavanja je bila v njegovi kret-nji in v njegovih očeh. Spět je segel v žep in pošaril tam med tistimi frnikolami in rožnimi venci in ključi in všem, kar je bilo v žepu, potem pa je počasi stopil k vratom. Še enkrat se je obrnil in me nejeverno pogledal. Zmajal je z glavo. Odšel je z glasnimi koraki in svojim začudenjem in s svojimi krogli-cami v žepu.
In to je tako, sem potem premišljeval, kakor s tistim parom, ki se je danes dopoldne vrtel na ledu, on v pumparicah, ona v širokém črnem krilu. V ušesih jima je odmevala mo-gočna melodija dunajskega valčka, vsi zvoki simfoničnega orkestra, jaz pa sem slišal samo hrstanje ledu pod njunimi drsalkami, kvečjemu še nekakšno brundanje, videl sem to navito in celo několiko smešno vrtenje, onadva pa sta, kdove kje sta onadva plavala, po kakšnih zračnih prostranstvih. Se-veda několiko pretiravam, toda kakšne koračnice bobnijo v glavi tega človeka z bélo kravato in frnikolami v žepu? Jaz
52.
"hm samo to bélo kravato in slišim njegovo zmedeno pri-i" vľdovanje, on pa ima svoj posel, natančno ve, kaj počne, ■■ uli vse niti in povezave. Ceprav je očitno nekaj zamešal, je wndarle del nekega velikanskega stroja, ki neutrudno delu-ii Njegov pogon je tam v daljni Moskvi. In kaj vem jaz o teh liniích, o teh komunistih in boljševikih in anarhistih in imckistih? Kaj vem o njegovem stroju in organizmu, ki mu
11 c utriplje sredi temne Rusije? Casniki so tudi danes polni novic iz te dežele. Nekakšni procesí se pripravljajo v Moskvi. lz Bukarešte je tajinstveno izginil sovjetski diplomat. Na Miirt obsojeni sovjetski poslanik v Osiu je na poti v Rusijo. ľo/van je, da se naj takoj vrne, in sicer radi postopka špijo-n.i/e in protiboljševiške propagande v zvezi s Trockim. Nje-ľova sinová držijo v Moskvi kot talca. In kaj vem še? Vem, 1I.1 prirejajo štrajke, da jih zapirajo, da se na vseh koncih sve-1.1 dogaja nekaj, kjer imajo svoje prste vmes. Tudi v mestu, k|cr hočem imeti svoj mir, tudi v moji hotelski sobi. In kaj st? Zdravila, ki srno mu jih dali, imajo svoj účinek. Tako je ilejal sedemdesetletni doktor Pletnjev nekemu drugemu dok-toiju, namreč Bjelostokemu. Bjelostoki je o tem podal písmeno izjavo, hkrati pa je bivši šef nekakšne GPU, Jagoda, priznal, da je dajal naloge za odstranitev ljudi, med drugim n izdal nalog za zastrupitev tega človeka. Odločno je zanikal, da bi bil v kakršni koli zvezi s smrtjo bivšega šéfa tajne l'olicije Menšikova in Peškova. Zdravila, ki imajo svoj účinek, pa so dali Maksimu Gorkému. Človek - kako ponosno 10 zveni!
20      Precej noro, precej zmedeno se mi zdi vse skupaj. To,
kar pišejo v časopisih, in to, kar mi pripovedujejo ne-
nani ljudje. Tudi to, kar se mi dogaja z Margerito. Nisem
ti blizu, nekaj čaša sem potreboval, da sem preživel, kar se
53
je zgodilo. Mislil sem na Hutterjevega inženirja, lastnika v'i-nograda in duš v njem, lastnika stanovanjskih hiš, mislil sem na njihovo stanovanje, obloženo z orientalskimi preproga-mi, in nisem mogel iti blizu. Toda v recepciji me je čakalo sporočilo v rožnati kuverti: Kako, da vas ni k nam? Ali smo se vam s čim zaměřili? Margerita Samsa. Tako je torej to, sem mislil, družabno življenje gre naprej. Torej je treba iti tja in poslušati o kakšnem novem trkanju po polknih, o kakš-nem zločinu v hipnozi. Torej je bilo to, kar se je zgodilo, v re-snici neresnično.
Ko sem zvečer pozvonil, mi je razbijalo srce, in ko je od-prla ona, sem že spet vedel, da se mi ni sanjalo sredi črnega januarskega dopoldneva v kavarni Central, da te zgodbe nisem prebral v kakšnem nemškem poceni románu. Jedli smo sadno pečivo. Margerita je bila gostiteljica, ki je dobre volje in z vsakim gostom spregovori pravo besedo. Nobenega zna-ka, nič. Boris Valentan, se pravi Bussolin, je pripovedoval zgodbo o ženski, pred katero se je tresla vsa Korzika, njene-ga moža, divjega razbojnika, je njegov nasprotnik ubil zaradi vendette, krvne osvete. Ona se je poročila z ubijalcem svojega moža in potem skupaj z njim ubíjala mirne popotnike. Sledila je zgodba doktorja Bukovskega o nesrečni učiteljici Mileni L. in še nesrečnejšem Ijubimcu. Ob tej zgodbi se je Margereti Samsa vrnilo nekaj njenega odsotnega pogleda in nekaj očarljive bledice pod tisto svetilko z resicami. Zgodba je bila menda resnična, a vprašanje je, koliko ostane od nje-ne pretresljivosti med okusom po sadnem pečivu. Zgodilo se je v bližnjem kraju. Mati je svojega siná, ki je dělal v spalném vozu, prepričala, naj pusti službo zaradi vse pogostejših atentátov na mednarodnih progah. Sin jo je poslušal in se vrnil v domači kraj. Tako sta lepo živela, a le kratek čas. Sin se je zaljubil v mlado učiteljico Mileno L. Tako se je zahubil vanjo, da se mu je začelo od neuslišane ljubezni blesti. Neke-
54
. i .hiť je hodil od hiše do hiše popolnoma zmešan. Potem je p ,u-gnil nož in Mileno L. umoril. Šel je domov in si še sam ilxidel nož v srce. V strašnih mukah je soseda, ki je prite-l-1 -I, prosil, naj ga ustreli. Sosed mu ni mogel pomagati in iiil.ulenič je med blaznim kričanjem izdihnil.
Madžarka Iris Farczardi, ta pa je zbolela in padla v neza-m-si. Kázalo je, da bo umrlá. Potem se je prebudila in ozdra-\ i l.i. Zdaj je zatrjevala, da je španska kmetica Lucia Alvarez, i,morila je neko špansko narečje in ugotovili so, da prav ilnbro. Trdila je tudi, da ima na Španskem štirinajst otrok.
še veliko drugih zgodbic je bilo, še strašnejših in še bolj iiniavadnih. Z izjemo Madžarke Iris Farczardi, se pravi •.panské kmetice Lucie Alvarez, ta večer ničesar o okultizmu. 1.1 večer je med preprogami in sadnim pečivom tekla kri.
21 Izlet v gorice. Nenadna odjuga je vso pokrajino zalila s toploto. Sonce je oblivalo tudi mestne ulice in naen-kr.it ni bilo več nikjer tistega mračnega dopoldneva, ki je še weraj pritískal ljudi k tlom. Pri gospodu inženirju in gospo-ilu lastniku stanovanjskih hiš so sklenili, da je to edinstvena pnložnost za izlet v naravo. Sredi zime v gorice, sredi zime v pomlad, prepričati se, kako se blešči v soncu sneg in kako se uja v njegovi svetlobi. Skrbelo jih je, ali avtomobil ne bo ob-ina! v blatu, ampak potem so po temeljitemposvetu sklenili, .l.i bodo peljali samo do tistega križa, kajti do tam je cesta i ulna, naprej pa peš.
V nedeljo zjutraj smo se odpeljali po Aleksandrovi česti in koži Košake proti Lenartu. Inženirjev ford je bil ves zloščen m svetal, takšni so bili tudi ljudje v njem.
Sedel sem na zadnjem sedežu z Margerito. Bila je razigra-•ia, ves čas se je ozirala nazaj in mahala skozi zadnje okno ľ.ussolinu, ki je ponosno sedel za krmilom drugega avtomo-
55
bila. Čutili so, da so gospe in gospodje, samo pri tenisu iri v avtomobilu so zares čutili svojo gosposkost. V stanovanju, ki je bilo polno orientalskih preprog, ni bilo te atmosfére, svet je bil majhen, zrak gost in poln neizgovorjenih svinjstev. Tam jim je misel nepřestáno uhajala k umazanim stanovan-jem njihovih najemnikov, ki niso poravnavali svojih obvez-nosti in jih je bilo treba zmeraj znova na vso silo izterjevati, tam so mislili na sovražne poglede delavk v fabriki in na go-sti, omledni vonj iz delavnice muholovcev. Marjetica je veselo zavrisnila, ko je Franjo pritisnil na plin, da je avto kar poskočil. Bussolin se ni dal, imel je mocnejší motor in kmalu se je znašel tik za nami. Še meni se je za hip zazdelo, da je prav lepo, ko drvimo skozi to sončno pokrajino in se ljudje od vseh stráni ozirajo za terna vražjima avtomobiloma.
Avtomobila smo pustili na nekem razpotju, ob križu, kjer sem nekoč že bil, neko temno noč, na začetku te zgodbe z njimi. Potem smo ves dan sedeli v tisti velikí sobi in gledali skozi okno. Ne vem več, kaj smo govorili. Menda največ o vinu in vinskih letinah. Veliko smo jedli in inženir je nosil vino na mizo. Enkrat samkrat sem šel ven, bilo je že popol-dne. Stopil sem po poti za hišo in čutil sem, da gre nekdo za menoj. Bila je Marjetica. Naslonjena na drevo v sadovnjaku, sva se dolgo poljubljala. Ko smo se vracali, so od neke hiše mahali. Možje so se naglo nekaj posvetovali, potem pa so se očitno odločili, da se bomo pri tej hiši zaustavili. Tudi oni so prišli iz mesta. Tako so se predstavili: prvi, haus- und realitätsbesitzer Millonig (toraj nekaj takega kot v prostém času gospod inženir, samo v večjem obsegu), drugi, kaufman Janesch, in tretji, grossgrundbesitzer Markoni.
Šepnil sem Margeriti, da sem jaz v tem primeru pač samo gehirnbesitzer, kakor je ob podobni priliki dejal neki velik mož, in bilo ji je všeč. Ni mogla pozabiti, in drugega za dru-gim je diskretno vábila Ijudi iz svoje družbe na stran, da bi
56
nu povedala imemtni, čeprav neizvirni domislek. Viděti je lul.., da se družbi kar dobro razumeta, čeprav je bilo jasno, .11 .u 1 i gospodje družijo samo na deželi. V mestu se postraní f.luj.ijo, menda v zadnjem času zmeraj bolj. Ko smo se lju-l>. /nivo poslovili, je potem Bussolin zuna j revsknil: Svinje w.ihske, bojo že še dobili svoje. In nihče mu ni ugovarjal. \l.11 letica me je med vožnjo nazaj predrzno gladila po mečih s -.\ojimi lakastimi čeveljčki, namenjenimi samo za vožnjo.
Vinili smo se utrujeni, avtomobil je bil ves blaten, mi pa s m /mečkani in několiko pijani.
I ako sem dokončno postal nedeljivi član te družbe. Hišni pi i|.itelj, da ne rečem ljubimec.
Kaj še počnem tu? Ali bom kar obtičal?
ľozabil sem, bil je še četrti Nemec, ta je bil Tondichter. In \ m so imeli ljubeznive žene in zale otroke, strašni Tevtoni.
22 Sklenjena trikotna ploščad, ki se zožuje in se nalahno nagiblje proti Dravi. Z nje se pride naravnost na most, z nje je v dopoldanskih urah lepo viděti rdeče obsijane si 1 ehe hiš starega Lenta. Na sredi ploščadi je zelen otok, ob-k 1 o/en s skrbno prirezano živo mejo, takšno ograjo iz zelen-1.1. Nasproti javnega stranišča na vzhodni stráni mostu je nujhna hiša, tako majhna, kot so tiste alkimistične zgradbi-,r v praški Zlati ulički. Hišica ima nad vráti veliko risbo I uľka s prekrižanimi nogami in vodno pipo v rokah. Trafi-I nit, ki vsako jutro že navsezgodaj odpre svojo prodajalno, i< ,rar kakih šestdeset let. Ko je bil še mlad in je v prodajalni l m miagal svoji materi, je že dobro poznal trikotni trg na des-ni stráni reke, na j užni stráni, trg, s katerega odteká življenje vse smeri, ob reki na vzhod in zahod, proti hribu na jug in 1 .1 oti velikim fabrikám na jugovzhod; ko je bil še mlad in so pmdajali druge cigarete in druge časopise in je bilo vse dru-
57
gače, je trg nosil prav spokojno in několiko blaženo ime: Magdalena Platz. Leta 1915, ko je bil trafikant zrel za blatné jarke Galicije, je na trg stopil s svojimi bobni, s svojo kron-prinčevsko kramarijo, pa tudi z daljnim grmenjem svojih to-pov Kaiser Wilhelm. Trafikant je z nekim zapoznelim transportom iz Italije přišel še pravi čas, da je lahko videi, kako so snemali tablico z imenom Kaiser Wilhelm Platz. To je bilo leta 1919 in kajzerja je zamenjal čokat srbski junak, kralj Peter Prvi, ob čigar imenu so rodoljubi videli divje albánske gore, slišali škripajoče vozové, videli sinje Jadransko morje okrog Krfa in vonjali smodnik solunskih bitk. Kralja Petra trg spominja zdaj že priletnega trafikanta, ki skozi šipe svoje prodajalne vsak dan opazuje njegovo življenje od jutra do večera, na srce novega mesta, ki bo zraslo na jugu, in ulice, ki tečejo v vse smeri, so žile dovodnice in odvodnice. Spo-mladi leta 1941 bodo s truščem padale na tla uličné table, kakor bodo padali tudi napisi, kakor bodo zleteli v reko svežnji starih časopisov in kakor bo pač vse padlo. Odtlej se bo trg športno imenoval Friedrich Jahn Platz. Trafikant bo pod svojim Turkom s prekrižanimi nogami gledal, kako teče življenje naprej, in gledal bo, kako bodo na steno njegove hišice pod ploščico z imenom izumitelja droga in bradlje lepili veliké rdeče plákate s seznami ustreljenih. Ko bo neko zimo že v temi zaklenil prodajalno, bo nenadoma ugledal, kako na vseh straneh izpod plakáta po steni počasi mezi kri. Poslej bo s strahom pričakal vsak nov Bekanntmachung, ki ga bodo nalepili na steno njegove turške hišice, in trudil se bo, da zvečer ne bi pogledal nanj. Maja petinštirideset bo izza pulta opazoval odhajajoče čete in zvečer bo stekel ven. Z žepnim nožem bo strgal plakat z ometa. Toda med glasni-mi udarci svojega splašenega srca ne bo slišal klicev, ki bodo prihajali vse bliže. Potem mu bo v glavi votlo počilo od puškinega kopita, ki bo udarilo po njegovem temenu. Nekaj
58
■ n. .1 * i-v bo ležal in se boril za življenje, in ko si bo opomo-»•■ I -.c bodo na trgu že spet bleščale tablice z znameniam so-liin I 1 m imenom: Kralja Petra trg. V naslednjih letih pa bo «1 m t še večkrat slišal delavce, ki pristavljajo lestve, žvenke-ini|i pločevine, ki padá na pločnik, in udarce kladiva. Na-tl'i 1 1 sc bo kraj, kjer je preživel vse življenje, na njem proda-|.il \se mogoče časopise in známke cigaret, opazoval vseh »ľ.1 uniforme, imenoval Trg 9. mája, kmalu zatem se bo na |iiiM-|jih hiš zableščalo ime zmagovite Rdeče armáde, in ko l'iulii uliční aktivisti komaj navadili ljudi na novo ime, bo p.idl.i na pločnik tudi Rdeča armada, odslej bo tu Trg revoltu i|ť. Tako sta trafikant in tisti sedeči Turek nad njim nametli 1 blažené Magdalene videla na trgu toliko junákov, bob-m >\, srrelov, topov, armád, osvoboditev in revolucij in vse íulienje poslušala udarce kladiv. Kmalu zatem, ko bodo s kl.ulívi zabili tudi žeblje na trafikantovi krsti, se bo v hišici |ni|.\vila tovarišica, ki ji nikoli ne bo prišlo na misel, da bi ta kus sveta, ki ga zdolgočaseno gleda med šihtom, primerjala s k.ikšnim srcem in ulice z arterijami.
Na drugih trgih in ulicah tega mesta je bilo manj kano-11.ul, odsevov daljnih bitk, manj kraljev in vojska, zato pa se M na pročeljih hiš bil několiko tišji, a nič manj zagrizen kulim ni boj. Goethe Strasse je zamenjala leta 1919 Prešernova iihi.i, 1941 je tu spet Goethe in 1945 Prešeren. Lessinga iz-ľ'uliiva Levstik, Maistra Bismarck, Medvědova ulica iz leta ľ 1 ',4 se spremeni v Grillparzer Strasse, zamenjujeta se Tru-kiľ m Luther, Wagner in Dvorak, Smetana in Mozart. Avs-! 1 iiskega cesarja in ogrskega kralja Franca Jožefa zamenjajo • l"\enci s Frankopanom, Frankopana Nemci s Hindenbur-'iii, Hindenburga pa Slovenci z Gorkim. Prečno ulico dobi l I' i',el, Lovska se spremeni v Hubertusgasse, Tovarniška v l 1 uppgasse in spet vse nazaj. Ulica s čudnim imenom Zaga-1 se bo spremenila najprej leta enainštirideset v Sackgasse,
59
leto zatem v Mondgasse, leta petinštirideset pa bo postala spet Zagata. Edini imeni, okrog katerih ne bo tako rekoč no-benega nesporazuma, bosta Minoritten Gasse, ki postane Minoritska, in Delavska ulica, ki ostane Arbeiterstrasse. In vendar bo v času nemške okupacije ali osvoboditve, kakor pac vzamemo glede na opísané zamenjave, nekaj ulic dobilo nažive z značilnimi slovenskimi imeni: Bračič, Gornik, Hočevar, Petek, Bubák. To so bili tisti Nemci, ki so leta 1919 padli na Glavnem trgu pod frankfurtskimi zástavami. Nanje so streljali vojaki slovenskega generála Maistra.
23      Njen inženir je bil v svoji fabriki, njen viteški prijatelj Bussolin je izdeloval muholovce, doktor Bukovski je raz-kosaval trupla v secirnici, midva pa sva sredi dneva ležala na postelji in poslušala veter, ki se je zaganjal v leseni hodnik, gle-dala novi sneg, ki je nalétával na šipe in moker polzel po njih. Kadila sva in z mehkim gibom je dvigovala mojo roko in si jo dolgo ogledovala, kakor bi si jo hotela vtisniti v spomin. Tudi njen pogled je bil mehak in govorila je s tihim glasom. Pripovedovala je o neki pohorski vasici, od koder je doma in ki je menda na južni stráni hriba. Pripovedovala je o šumenju pohorskih smrek, kjer se veter ne zaletava tako, kakor se za-letava zdaj v leseni hodnik, ki štrli na dvorišče, ampak veje in poje skoznje neke svoje pesmi, da je včasih otožno in kdaj drugič temačno od njegovega bučanja. Nekoč, ko je bila majhna, jo je bilo strah teh zateglih pesmi, ki so se vlekle nad hišo v hribu, in ponoči se je pokrila z odejo in še z blazino. Zdaj rada posluša to zavijanje, in kadar gredo na smučanje, se postaví v sneg, da jo skoraj zasuje, in ko se že několiko bo-jijo zanjo, se vrne bela in mokra. Zakaj ne bi šel z njimi na smučanje, se je potem nenadoma domislila, saj tistega Jaroslava, kako se že piše ... Štastny, sem rekel ... saj tistega
60
ťn 1 .mvja še ne bo kmalu. Nejevoljno sem odkimal in bil kar n. 11 '11 ko zgrožen ob tem domisleku, da bi zdaj hodil z njimi i. ni smučanje in se potem nemara v kakšnem temnem hodmi u kakšne planinske koče skrivaj poljubljal z njo, njej pa se I« /delo, da bi bilo stvar mogoče izpeljati. Saj ne bo mogla lu 1 / mene, teden dni bojo na smučanju, je rekla, kako bo teilt n dni brez mene. Rekel sem, da bo že morala brez mene, k.i|ii nckega dne in nemara prav kmalu bom zares odšel, in to i.\ illje čaša kot za teden dni. Pritisnila mi je dlaň na ústa in pniľin je spet hotela slišati mojo zgodbo o tisti krogli ali žogi, k 1 |(> iščem. Ne more razumeti, je rekla, zakaj mi to toliko polin in, na baročnih oltarjih je tista krogla nekaj povsem običaj-iK i;a. Nisem znal razložiti. Rekel sem, da jo pač móram najti, v 1 cín enem samem in kratkem življenju je treba nekatere st-v.iii dognati. Rekla je, da sovraži frazo o enem samem in ki.i 1 kern življenju. Ni šla z menoj zato, ker jo je strah pred to K-snico, naj si nikar ne mislim, da je šla z menoj, ker je živlu nie eno in krátko, še manj pa je šla z menoj zato, ker sem m kakšen tujec, o katerem že vse mogoče govorijo. Kaj vse mogoče? sem hotel vedeti. Ni odgovorila. Zakaj pa je šla z menoj? sem hotel vedeti. Ni odgovorila. Potem sva spet molčala in poslušala zaletavanje zimskega vetra, ječanje leseni h desk na hodniku in šunke, ki so stresali vrata.
Skozi stene je bilo med zavijanjem vetra slišati krčevito l'nkašljevanje tuberkoloznega bolnika, ki nikakor ni hotel I 111 devetinosemdeseti.
Skúšal sem si predstavljati, kako poje in buči veter zgoraj ni Pohorju, kjer so neskončni gozdovi, kako vršijo pohorske ■ nireke svoje zategle pesmi. Skúšal sem si predstavljati, kako " 1 je strah teh pesmi in kakšen je tedaj njen pogled.
Položila mi je glavo na prsi, božal sem jo po laseh in po-111 je rekla, da sliši utripanje mojega srca.
61
1I\ Nekaj se dogaja. Neki ljudje me spět iščejo. Tri dni zapored mi je receptor sporočal, da me išče neki moški. To je povedal s takšnim glasom, kot da je res nekaj narobe.
Dolgo sem premišljeval, kje sem jo prvič videi. Dobro sem vedel, da sem jo videi še pred obiskom pri njih. Mislim, da je bilo pred zastopstvom Forda na Aleksandrovi cesti, kmalu po mojem príhodu. Stal sem in gledal v izložbo, za mojim hrbtom pa sta ženská glasova govorila o avtomobilih. To me je tako presenetilo, da sem se obrnil in videl sem njo. Bila je mlada dáma, ki govori o avtomobilih in se najbrž tudi vozi v njih, v fordih seveda. Kako, da se tega nisem spomnil, ko sem přišel k njim. Sicer pa je prav mogoče, da to ni res. Da je to spočela moja domišljija. Vse bolj se mi namreč dozdeva, da sem jo videl še prej, v nekem drugem mestu. Seveda sem jo videl, saj je bila prav ona tista, ki sem jo iskal.
Tisti moški me je začel skrbeti. Zmeraj me išče takrat, kadar me ni. Danes opoldne pri kosilu sem mislil nanj. Mislil sem, zakaj, za hudiča, ne pride zdaj, ko je čas kosila. Saj mora predvidevati, da sem pri kosilu v hotelu. Potem pa me je nenadoma mrzlo oblil čuden sum: zmeraj me išče takrat, kadar sem z Marjeto.
S to mislijo sem dolgo hodil naokrog. Pred javno borzo dela je bila vrsta ljudi. Kaj so vendar tam iskali v popoldan-skem času? Pred intendantskim skladiščem je neki oficir, mislim, da je bil poročnik, vojáku prisolil klofuto. To me je močno prizadelo. Videl sem vojákové začudene oči. Slišal sem, kako je klofuta močno počila po obrazu. Nenadno nasuje sredi ulice, zdelo se mi je brezumno. Oficir je imel tilnik gladko obrit, kot tisti moški, ki je sedel v beznici na Lentu s Fedjatinom. Nenadoma sem se znašel na železniški postaji. Potniki so obtičali tam in čakali na neki drug vlak. Sopihanje lokomotiv in premikanje vagónov. Čutil sem, kako drhtijo
62.
> 1 ľ< >d kolesi, pod težkim tovorom. Sedel sem na klop in ča-« 11 Níoben vlak ni pripeljal. Stopil bi na prvi vlak, ki bi se 1 1 \\ íl. Odpeljal bi se in potem na kakšni velikí postaji, kjer ľ . rliko ljudi in izvoščkov, prestopil na drug vlak. Sedel sem in puanično s to dobro mislijo in prav gotovo bi bil sedel, «lnl liT ne bi pripeljal kak vlak. Toda potem sem za hrbtom / 1 lisal znan glas. Govoril je nemško in vmes posamezne i (\lvi- besede. Glas je bil tako znan, da sem se zdrznil. Previd-1111 si-m se ozrl čez ramo in nekaj metrov za menoj je stal z ilwma neznanima moškima inženir Franjo Samsa. Vsi so inii-li temne plašče. Njegova poslovna sodelavca, strokov-m|.iľi za tkanine ali nemara za stroje. Razmišljal sem, ali naj ohsidim in počakam na tisti vlak, ki mora od nekod pripel-|.in. Toda bilo je preveč nevarno. Samsa bi me lahko vsak hip opazil. Stopil bi k meni in me vprašal, kaj počnem tukaj. |.i/ mu ne bi znal odgovoriti. On bi me vprašal, ali nemara knga čakám. Jaz mu spet ne bi znal odgovoriti. On bi \ pi.išal, ali pride s tem vlakom Jaroslav Štastny. Jaz bi rekel, 1I.1 ga ne bo, pač pa, da bom sam ta hip in nemudoma odpo-tn\.il. Toda kje imam kovček, bi vprašal on. Kovček? bi vprašal jaz. Nimam kovčka. Nimam kovčka in ne morem "ilpotovati, dokler nimam kovčka in dokler ne nájdem tiste nu »dře krogle. Ko se vrnem v Lienz, bom vendar moral pove-ilm, ali sem našel tisto kroglo ali je nisem našel. Moški za nni|im hrbtom so se glasno zasměj ali. Previdno sem vstal in r irudil, da ne bi obrnil glave. Takoj ko obrnem glavo, me I'" Ligledal in me vprašal, ali nemara na koga čakám. Stopil ni nekaj korakov, vendar sem ves čas pazil, da sem hodil za nirgovim hrbtom, da ne bi zašel v njegov zorni kot, kajti pazil bi me lahko tudi s kotičkom očesa. Zdel bi se mu m 111, on bi zaklical za menoj in potem bi me vpračal, kaj • k nem tukaj. Jaz ne bi znal dobro pojasniti. Stopil sem za 1. ber in poslušal njihovo glasno govorico. Nisem hotel pri-
6.3
sluškovati in tudi nobene besede nisem razločil. Bili pa so zelo glasni in samozavestni. Najbrž so opravili dober posel. Ljudje, ki so prihajali nasproti, so me začudeno opazovali saj sem stal za stebrom popolnoma negiben. Res nisem hotel opozoriti na svojo navzočnost. Res nisem hotel pojasnjevati kaj počnem tukaj. Toda pogledi prihajajočih bi me lahk izdali. Zato sem se obrnil in se naslonil z ramenom na stebe in si prižgal cigareto. Tako je bilo bolje, čeprav se je izza ste bra kadil cigaretni dim. Ves sem třepetal ob misii, da bi uteg nila priti tudi žena tega gospoda, gospa Margerita Samsa moja Marjetica, ki jo je strah bučanja vetra v pohorski smrekah. Ne gre za to, da bi se bal tega srečanja, tudi če bi s vsi trije drug drugemu in drug za drugim pogledali v oči. Gr za to, da bi me tudi ona vprašala, kaj počnem tukaj, in tudi njej ne bi znal odgovoriti. Gre za to, da danes ne bi nikoga rad srečal. Tisto brezumno nasilje na ulici, tista klofuta, ofi cir bi ga bil zmogel tudi ubiti. Čutim, da sem danes ves rahel da v meni trepeta neka os, ki ni povsem stabilná in čvrsta, in da čutim pod nogami podrhtevanje tal. To je od vlakov, ki s med klici železničarjev premikajo sem in tja, od tega trušča kadar pripeljejo mimo. Včasih tako zelo, da se mi zdi, kakor da bi se tla spodmikala. Zato mi je bilo žal, ker nisem möge1 seděti. Potem je pripeljal dol vlak in spustil paro, da srno bili vsi za hip v megli. Izza stebra sem gledal, kako se trije črni moški poslavljajo. Dva sta stopila na vlak, Samsa pa je nekaj časa še stal na peronu in se z njima, ki sta se naslanjala na okno, ves čas pogovarjal. Potem so se rokovali, čeprav so se njihove roke komaj dotaknile, onadva sta bila namreč viso-ko zgoraj. Vlak je potegnil, Samsa pa je tudi potem še nekaj časa stal in gledal za odhajajočo in sopihajočo kačo. Prižgal si je cigareto, si popravil šal in potem čisto blizu mene odšel skozi vrata na ulico. Cutil sem, da ves třepetám. Dolgo sem si oddihoval. Potem sem stopil za njim in videl njegov hitri
64
1   -mobil, okrog katerega sta se dvigovali voda in snežná
-mI sem na ulici pred železniško postajo in z zanimanjem «•ľ i/"\al pročelje tiste hiše, ki me je s svojima oknoma tam »1 ■...!.<> zgoraj pogledala ob príhodu. Šele zdaj sem začutil, da »« .-rnilja ne spodmika od teže vagónov, pod katerimi se upo-(iki|i> rračnice, da tudi tukaj nalahno spodrsava ulica pod tiľ'iimi nogami. Naslonil sem se na steno ob vhodu v želez-fti-.l-11 postajo in približal se mi je obraz nekega človeka v že-lr/nu.írski uniformi. Zbral sem se, se z vso silo odnnil od fi.iu m odšel po ulici. S trdnimi koraki sem šel naravnost v
1 m t-1, zaklenil za seboj vrata sobe, legel na posteljo in se pólu! 11/. glavo. Mislil sem na Marjetico, kako se je ona včasih 'kula čez glavo, kadar je bučal veter. Jaz pa se pokrijem,
•ul.h se premakne tista os, ne vem ali v meni ali kje v ze-Hicl|ski globini.
IS      Nezadržno mi prihaja pred oči neka Boscheva slika. Pravzaprav si ne morem prikhcati njene celotne podo-|v   I isti drobci iz ozadja, to je vsiljivo in nadležno pred molími <>čmi. Spredaj, tik pred menoj se dogajajo neke popače-n<   1 loveške reči, toda pravo jasnino in sporočilo čutim v «•/ nl|ii. Tole, kar je spredaj, ti spačeni obrazi in bogoskrun-»t 1 pi ixon butnejo varne silovito in naglo, da so v istem hipu m. 11 /c mimo in kmalu zatem zdrsnejo iz spomina. V ozadju ľ 1 .11 cudni plameni, ki ostanejo. Sevajo iz zemeljskega dro-l" •'. 1.1 in vmes so vešala, zelo zelo daleč v ozadju. Drobceni li i.lir se premikajo med njimi in pristavljajo lestve. Od tam c ih.i|.i slutnja. Od tistega zemeljskega šija, od tistih odprtm, l 1 irre ljudje med vešali prav gotovo vidijo. Kakšne globine 1 im in kaj je v njih, ali je viděti na dno března? In 1 ako vem, da móram tudi jaz pogledati na dno svojega
6'5
spomína. V tem mestu je in našel ga bom. Ali je to trávnik, se spušča k reki, ali je to tista krogla v svetnikovih roka hlad in tišina neke cerkve, svetloba v njenih oknih? Krogl mora biti veliká in modra, jaz móram biti majhen in v tople ženském naročju. Moje roke segajo po tej krogli in je niko ne dosežejo, kajti tisti mogočni človek na oltarju jo drži tr no v rokah. Kadar se poskúšam z razumom približati tem spominu, naenkrat začutim, da tu ničesar ne razumem. Tak zelo ne razumem, da se neka razmerja porušijo, da je v hkrati blizu in daleč, včeraj in danes, tako zelo razum n more blizu, da me oblije občutek tolikšne nejasnosti in neg tovosti, da se začne spreminjati v pravo slabost, da se mora nečesa oprijeti, da morám pomisliti na nekaj, kar je v nep sredni bližini. Da me ne potegne v vrtoglavo vrtenje, ki ga n bom mogel premagati. Da bom pádel tja v neznano brezn ki je na dnu spomina. Ce srče ne postane srče majhnega otr ka, človek ne more stopiti v božje kraljestvo, je rekel Kristus
Ali bom v tisti cerkvi slišal utripanje srca majhnega otro ka. Cisto tihe udarce razburjenega otroškega srca slišal, nje gove oči, ki gledajo v svet, videl.
In nemara tedaj v tisti cerkvi za hip izstopim iz kaosa, i zmede, ki žre in najeda njene zidove od vseh stráni.
26 Jutro. Soba je vsa v neredu. Margerita je pred kakšni ma dvěma urama odšla. Za seboj je pustila tak prazer prostor, soba se mi zdi veliká kot dvorana in kaplje vode, ki neusmiljeno tolčejo ob kovinsko dno iz pokvarjene pipe, od-mevajo s silnimi udarci med těmi stenami. Ob dveh zjutraj je potrkala. Nisem se mogel takoj prebuditi. Nestrpno je trkala po vratih. Prišla je z ruskega večera. Pri vratih se me je okle-nila s tako močjo, da sem se ustrašil zanjo. Ljubi moj, ljubi moj, je nepřestáno govorila. Potem je sedla na posteljo in vsa
66
«.   |.   nesla. Mislil sem, da se ji je kaj hudega zgodilo. Z
1......Inirn božanjem sem ji skúšal pomagati. Ugasni luč, je
• • 1 li Slekla se je. Pod odejo se je stiskala k meni. Tu mi je il. iťii 1, je řekla, tu mi je toplo. Te je kdo videi? sem vprašal, l> 1 i m je z roko zatisnila ústa. Nič ne govori, je šepetala, nič n. i'iivori.
/liitraj se je spět oklenila mojega vratu. Kakor da nikoli v #u l|iii|u ne bo več odšla.
Nekaj takega se je zgodilo med nama, kar se sploh ne da vi 1 popraviti. Ni več mogoče nazaj.
I udi z menoj je vse narobe. Ta prostor je tako velik in pražen, odkar je odšla.
1'mč morám. Mislim, da morám odpotovati.
Pustila mi je sporočilo. Dobila sva se v Magdalenskem l'.ii ku. Potem sva šla v sirotišče šolskih sester. Njeno žensko 1I1 ustvo jim pomaga. Čakal sem jo pri Državnem mostu. Poli -m sva spět hodila ob reki. Řekla je, da je tam v kuhinji siro-11 si. .1 ena od kuharic pripovedovala, kako sveži so možgančki. še danes zjutraj so mislili. Margeriti je ob tej primeri in ob pohledu na velikánski kup surovih možganov postalo slabo. Ko Im vedela, kako pridejo do njih, bi ji bilo še huje. S kladivom i.i/bijejo glavo teletu. Možgane vzamejo ven in pobirajo še 11111 bce kosti. Tisti oficir bi to mogel narediti. Prizanesel sem j i 10 zgodbo. Ze zadnjič, ko sem ji pripovedoval o Evi C, I iko so ji pregledovali ustno votlino in ji potem natančno li nskali vagino, ker so sumili, da pred mediálním eksperi-inentom kaj skrije vanjo, kako so jo na silo in brez usmiljenja pí egledovali, že takrat se mi je zdelo, da je vsa prebledela.
27      Sredi noci sem se prebudil. Pred mojimi očmi je bil
Margeritin obraz. Tudi ona se je smejala, a čisto dru-
iée. Nekaj je govorila in nisem prav razumel, kaj hoče.
67
Toda bilo je nekaj neznansko drznega, nekaj proti všem pra-vilorn njenega življenja, njenega inženirja in hišnega lastni-ka, njenih avtomobilskih izletov, njenega tenisa in njenega Bussolina. Bilo je nekaj takega, kar bi ona botela biti. Takrat mi je zasijala misel. Nenadoma mi je bilo vse kot na dlani. Zakaj jo spravljajo v nenavadno vznemirjenje tiste zgodbe o drugačnih ženskah, zakaj se nama je zgodilo vse skupaj v ti-sti pražni sobi, na žimnicah brez rjuhe, v tistem vlažném prostoru, zakaj sva se poljubljala tam ob drevesu, kjer bi naju lahko vsakdo vsak hip in flagranti dobil in razkril, zakaj ti njeni prihodi in njena molčanja, zakaj nesramni izbruhi do vrlega Bussolina, zakaj njeno dvodnevno skrivnostno izgi-notje. Ona je vse to, ona ima čudno nagnjenje do teh skriv* nostnih ženskih usod, ona bi bila rada dekle s fenomenálními možgani, amazonka med divjaki, ona bi bila rada Eva C. z neverjetnimi medialnimi sposobnostmi, ona bi bila žena, ki ji moli iz obraza šop dlak in jo potem proučujejo pariški an tropologi, ona bi rada doživela brnsko senzančno romanco, skrivnostno obsedenost mlade Rosette; vse na svetu bi dala, ko bi mogla biti Iris Farczardi, Madžarka, ki se je prebudila kot španska kmetica Lucia Alvarez; vse bi bila moja draga Margerita, samo to ne bi hotela biti, kar je. Ona vendar noče biti Marjeta, ki pobira najemnino tistim ubogim parám in jih brez milosti predaja sodišču. Ona noče biti žena inženirja Franja Samse in ona noče poslušati neprestanih pripovedi o Hutterjevem sociálnem čutu, o tehnoloških dosežkih, ona nt mara orientalskih preprog, s katerimi je obložila svoje stáno vanje, ne mara muholovca Bussolina, vinograda in vina in viničarjev, ne mara Ggb.-ja in Tondichterja, ne mara operete in dráme, kavarn in ruskih večerov z jazzom. Ona bi se dala za vzemirljivo doživetje in žalostno usodo nesrečne Milene L. tudi umořiti, ko bi lahko potem preživela.
68
28 V trafiki ob mostu, v zanimivi hišici, ki ima nad vrati naslikanega Turka s prekrižanimi nogami, sem kupil časopise. Hodil sem s svežnjem potiskanega papirja pod pazduho in se spět znašel v predmestju, kjer so hiše in vrtovi tako čudno razmetani, da nekaj čaša nisem vedel, kje sem. Nekega človeka, ki je stal ob vrtni ograji, sem vprašal za pot nazaj. Gledal me je několiko bebasto in nič ni odgovoril. Med vrati nizke hiše se je prikázala še ženská v predpasniku. Sele takrat, ko sem se obrnil, da bi odšel, je zacel kričati in mahati za menoj, kázal mi je v drugo smer, jaz pa sem šel na-prej po svoji poti in se potem nekako izmotal iz labirinta. Tukaj mora biti spomladi vse zeleno, otroci vreščijo po uli-cah, na vrtovih pa raseta solata in fižol, nemara pa se najde vmes tudi kakšna rožna greda. Toda zdaj je odurna in mokra zima in spod neba je spět zacel nalétávati moker, cunjast ineg, da mi je v hipu razmočilo časnike.
Sedel sem v hotelski sobi in razmotaval mokři sveženj, ki
IC je sproti trgal, kjer koli sem se ga dotaknil. Nekaj se je
Uprlo v meni, neki odpor do tega potiskanega časopisa. Ka-
kor da nimam nobenega živega človeka, s katerim bi se lah-
O pogovoril.  Kakor da nimam  Marjetice,  kakor da ne
znám vršte ljudi v njeni družbi, tudi njenega moža navse-
dnje, kakor da ne poznám poštarice, trafikanta, tistih
eh žensk Gretice in Katice, kakor da nisem spoznal Ggb.-
in Tondichterja, viničarjev, receptorja, tudi tistega norega
Usa navsezadnje, Fedjatina ... In res je, sem nenadoma po-
:slil, da poznám toliko ljudi, a sem vendar prekleto sam.
bi se mogel večkrat sestati z njo, saj edino z njo imam ne-
kšen štik, da mi je blizu, pravzaprav zelo blizu, tako blizu,
jo zmeraj močneje pogrešam. Zmečkal sem torej tisti mo-
i sveženj in šel na hodnik in v stranišče in vse skupaj vrgel
Itraniščno školjko. Legel sem na posteljo in si prižgal ciga-
0. Nenadoma sem se zavedel, da sem tudi med razmota-
69
vanjem mokrega svežnja, med papirjem, ki mi je cunjasto visel v kosih med prsti, da sem tudi na tistih raztrganih plahtah prebral celo vrsto stvari. Prekleto samodejno branje, ki se vtisne v spomin, kakor kakšna pesem, ki jo zjutraj slišiš in ti ves dan ne gre iz glave. Kolikokrat sem si že rekel, da tega preprosto ne bom več bral. Ne samo zato, ker s politiko ne maram imeti nobene izkušnje več, tudi zaradi tega, ker je zmeraj vse isto. Vsak dan se kaj zgodi, da vse to skupaj čisto nič ne pomeni. Tudi komunisti so pripravljali zaroto proti grškemu režimu. In kaj potem? Koliko teh zarot pa je že bilo, v Grčiji pa imajo še vedno modro nebo. Senzacionalne spremembe v rajhovski voditeljski hierarhiji: A. Hitler postal vrhovni šef vseh nemških vojnih sil, H. Goring pa generální maršál. To lahko zanima samo Grossgrundbesitzerja, koma j da še Tondichterja. Ggb.-ja pa tako ali tako bolj kot vse na svetu zanima pridelek grozdja. V Pragi spět komunistične ra büke. Desničarji pripravljajo pohod na Pešto, ukrepi proti Židom v Romuniji in na Poljskem, Pariz pa doživlja nekai hudega: ofenzívo podgan. Pred leti so se hudo bořili z bolha mi, zdaj pa je prišla nad mesto vojska podgan, ki se mend.i pri belem dnevu in v parkih loteva otrok in domačih žívali. Kdo bo ustavil vse te vojské in rabuke in podtalna rovar jenja? Tukaj imajo menda tudi svoje nadloge s komunisti. Zadnjič je bil v družbi neki jurist, ki je sodnik na tukajšnjern sodišču. Pripovedoval je zanimive stvari. Na zbornem so dišču prve stopnje vsak teden obsodijo kakšnega prekucuha, največ zaradi širjenja prepovedanih brošur. Pred dnevi n spět imel enega, ki je bil menda pred sodiščem silno pn držen. Sodnik domneva, da se je možakar zanašal na apel.) cijsko sodišče.  Vendar se je motil, kajti tam za takšn.i zločinstva pač nimajo posluha. Rekel je sodnik, da ne rázu me, zakaj mu takšne tipe izročajo, zakaj jih krátko malo m spravijo vse po vrsti pred sodišče za zaščito državě. Tako p
70
mu ne more pritisniti za širjenje sovražnih brošur več kot mesec dni zápora. Rekel je, da se ti ljudje neverjetno zanaša-jo na ruski socializem, ta naj bi jih odrešil. Samo pozabljajo, je rekel, da bi tam dobili za takšno širjenje sovražnih brošur nekaj let Sibirije, v nemškem socializmu pa ravno tako. Sibi-rije? je někdo vprašal in vsi so se smejali.
In kaj me vse to briga, kaj mi vse to hodi po glavi? To je od samote, v samotí se človeku sleherni stávek, ki ga přebere, in sleherna beseda, ki jo sliši, zadre tako globoko v mož-gane, da je potem ne more izruvati. A zaradi mene se lahko třese zemlja, zaradi mene lahko pod nogami človeštva na-rašča in gomazi in se třese, naj tudi eksplodira. Samo da ne eksplodira v moji glavi.
I 29        KOMUNISTI, VOHUNI, RAZBOJN1KI, VLOMILCI, TATOVI,
PREŠESTNiKi poroča pod velikim naslovom lokálni časopis. Značilne za današnjo dobo so številke, ki nam jasno razkriva-jo, da se vedno globlje pogrezamo v pogubljenje, čim večja je kriza. Skupno je bilo lani zaprtih pri »Grafu« 3684 oseb, po-licijsko kažen pa je prestalo 778 kaznjencev v 1401 dnevu. Od aretirancev, ki so vsaj eno noč prebili v policijskih zapo-rih, je bilo izročenih 739 predstojništvu mestne policije, 255 lodišču, 40 sreskemu načelstvu, 13 obmejnemu pohcijskemu komisariátu, 145 eskortiranih, 54 javni bolnišnici, 1 pobolj-levalnici, 2 sirotišnici, 1557 je bilo izgnanih z mestega pod-ročja v tuje občine. Zelo različni pa so grehi, zaradi katerih je lani policija aretirala in kaznovala. Nekaj jih je bilo, ki so raz-lalili kralja, ki so razširjali letake in protidržavne vésti. Več je bilo med aretiranci komunistov in vohunov, ki so skúšali podtalno rovariti proti državi, pa je njih delovanje prestreglo Čuječe oko postave, ah bolje řečeno, izdala jih je njihova last-na nesposobnost, ker niso bili za tako delo sposobni. Nekaj
f
7í
jih je bilo aretiranih zaradi razbojništva, dve osebi pa zarad poskušenega samomora. Nadalje je imela policija opravka / ženskami, ki so hotele prikriti sad svoje grešne ljubezni. Med aretiranci je bil eden požigalec, dva izsiljevalca denarja, 5 hu-dobnežev, ki so poškodovali tujo lastnino, 17 vlomilcev in 128 tatov. Pod ključ je moralo 22 tihotapcev in 105 oseb, ki so »Švarc« prekoračile mejo. Tudi je dobilo pn »Grafu« stře ho 59 avstrijskih političnih beguncev. Zaradí goljufije je bilo aretiranih 17, radi utaje 2, radi poneverbe 5, radi neplačane-ga zapitka 2 osebi. Zaradí hude telesne poškodbe je bilo 24 aretiranih. Tudi se je lani zelo razpasla tajná prostitucija. Zasledovanih je bilo lani 17 zločincev. Policija je imela srečno roko in je vse polovila. V mestu so se našle tudi štiri osebe, ki niso znale pojasniti svoje istovetnosti in so kazale ocitne zna-ke duševnih motenj. Po pregledu so jih předali umobolnici na psihiatrično opazovanje.
30 Ozek pramen sončne svetlobe, medle zimske svetlobe je padal policijskemu ravnatelju g. Benedičiču z zgor-njega okna nad glavo proti tlom, delček sonca se je ustavil na mizi, vse drugo pa je v slapu lilo na tla. Taká sončna svet loba je bila med nama, v tem prijaznem traku so podrhtevali drobci prahu, ki se je dvigoval s preproge. Tak spokojen do poldanski mir bi bil tu notri, ko ne bi bil slišal tistih udarcev srca, ki so mi bobneli po prsni votlini, sam ne vem zakaj. Ko ne bi bil mislil, da je to vendar policijska pisarna, kjei vprašujejo, zaslišujejo in najbrž kdaj tudi koga klofutajo ali pretepajo. Tako sva sedela in nekaj časa je bilo slišati le šuš tenje papirjev, ki jih je prelagal s kupa na kup. Rožnati prsu z debelim zlatim prstanom, vsa ta črnina zapiskov, vse te mi getajoče črke, kjer sem notri tudi jaz z brezvrednimi ali iz mišljenimi podatki.
72
-  Poslušajte, gospod Erdman, je rekel, če se res tako pi-^ete ...
- Natančno tako, sem rekel.
-  Rojeni tukaj, če ste res tukaj rojeni, od tvrdke Štastny, če ste res od te tvrdke, čakajoč na gospoda Štastnyja, Jaroslava, dajte, povějte no, gospod Erdman, kaj počnete v našem mestu?
-  Povedal sem vam, sem rekel, natančno sem vam raz-ložil. Ta človek, ta policaj ima vlažnoljubezniv pogled, nje-gov glas je blag, mehak in potrpežljiv.
-  In vaši starši so odšli, pravíte, že pred vojno, državni poštni uslužbenec oče, pravíte, in vi ste specialist za labora-torijsko opremo, pravíte, in tukaj čakáte, pravíte, in kako dolgo boste še tukaj čakali? Razumite vendar, je rekel, da se v tem mestu zbirajo vsi mogoči ljudje, da so vsi mogoči ljud-je v njem že od přej, da je treba to preveriti, ali veste, je rekel, kaj vse gre skozi to pisarno, ali veste, da ljudje rovarijo ...
-... da, rovarijo.
Vstal je in videl sem, kako mu pramen sončne svetlobe rdeči lase na glavi, vse redkeje in svetleje je bilo tam nad nje-govo glavo.
-... vohunijo.
Obraz je bil spodaj pod to svetlobo temen, temen in pod to svetlobo skoraj neviděn.
-... ubijajo, kradejo, poneverjajo, vlamljajo, pretepajo, pijančujejo, tihotapijo, kalijo javni red in mir.
In vse to, sem pomislil, gre skozi to pisarno, vsaj veliko vsega tega, če ne ravno vse, skozi njegove rožnate prste z zlatim prstanom. In kaj od vsega tega počnem jaz? Nekaj od tcga morám početi, če že sedim v tej pisarni, kjer je zdaj tako tiho, da je slišati zelo glasno šuštenje zmečkane škatlice cigaret in vžigalica prasne kot eksplozija, ko si prižgem cigareto.
- Pravzaprav vam nič ne morem in vam tudi nič nočem, je
73

rekel po dolgem molčanju. Zdelo se mi je, da se je sončna bliščava raztegnila že čez ves prostor. Cutil sem drhtenje živ cev v roki, ki je držala cigareto. Počasi, a zanesljivo se je to drhtenje, ki je bilo brez smisla in brez razloga, kakor je tukaj brez smisla in brez razloga vse skupaj, počasi se je pomikalo navzgor. Preko lakta, preko ramena, tja noter v prsi. V prsih pa je od neke jeze ali česa kar tiščalo in je bilo zmendrano tam notri in je v tem prostoru začelo tleti. Nekaj je tlelo tudi v policaju, ki je spremenil glas, da je postal několiko po-smehljiv in několiko resen hkrati.
-  Poslušajte, gospod Erdman, je rekel policaj posmehlji-vo. Poslušajte, je rekel in spremenil ton. Zdaj bom govoril zelo resno.
In res je govoril z zelo resnim glasom.
- Tisti človek, ki je bil pri vas, je znan komunistični agitator.
- Kateri človek? sem se delal neumnega.
- Dobro veste, kateri človek, je rekel. Josip Klančnik, ki je svojim komplicem znan pod imenom Jelene.
- Če je komunistični agitator, sem rekel, zakaj ga pa potem niste aretirali?
- O, je rekel g. Benedičič. Rekel je, da mu je zelo zanimivo. ker tudi jaz poznám jezik poklienih konspirativeev. Da poznám zarke in vabe. Toda motim se, je rekel, motim se, če mislim, da so mi nastavili policijskega provokatorja, tisti člo vek je res Jelene in sledijo mu na vsakem koraku. Pot jih je pri peljala tudi do mene v hotel. Zakaj ga ne aretirajo? Zato, ker ga še potrebujejo, ker bo šel še h komu, kakor je šel k meni. Rekel je, da govori z menoj odkrito, da tudi on ni nenaklonjen sociálním spremembam, naj pa vendar razumem, da se te reči ne dajo doseči na prevratniški, na krvav način.
Rekel sem mu, da me je tudi on najbrž zamenjal s koni drugim, kakor me je že popřej zamenjal Klančnik ali Jelene
74
Rekel je, da se spretno izmikam, da pa so takšne izmikav-ščine, ja, tako je rekel: izmikavščine, njemu dobro znane in ga pač ne bom preslepil. Njega pač ne. On jih je že imel pre-več v rokah. Izmikantov. Z njihovimi izmikanščinami izmi-kantskimi.
Jaz sem rekel, da je to noro.
On je rekel, da se spretno prikrivam s svojimi zvezami v boljši mestni družbi, že vemo, s kakšnimi zvezami, je rekel, tudi z in-tim-ni-mi zvezami.
Jaz sem rekel, da je to preveč, naj me pustijo pri miru, sem rekel, naj mi zabogamilega dajo že vendar mir vsi skupaj.
On je rekel, da me bojo pustili pri miru, samo to naj po-vem, kaj počnem v tem mestu, naj si ne izmišljujem svojih po-slovnih opravil, svojega zanimanja za antropologijo ali tele-patijo ali kaj že, naj samo povem, kaj počnem tukaj, samo to, nič drugega. Ko bomo to razjasnili, je rekel, boste imeli mir.
- Dokler pa to ne bo jasno, je pribil s svinčnikom v mizo,
I tako dolgo boste pod šumom. Upravičeno ali neupravičeno pod šumom. Pod šumom, kaj pa je to: pod šumom? Zakaj pa ne reče sumljiv. In sumljiv sem, prav gotovo sem sumljiv. Samému sebi sem sumljiv, ne samo njemu. Za hip sem pomislil, da pravzaprav res ne vem, kaj počnem tukaj, in da se ves ta kos sveta nekam nagiblje, da bom nekam zdrsnil. Pomislil sem, da se je svet pod mojimi nogami zamajal in premaknil, ko 'sem izstopil, ko sem izstopil iz vláka, da bi tu nekaj našel. Ničesar nisem našel. Našel sem kos sveta, kjer je vse precej (Zmedeno in kjer je vse precej noro. In kaj naj razložim ternu »človeku, kaj počnem tukaj? Ne verjame, da čakam na Jaro-f sláva. Ne verjame, da se spoznám na specialno laboratorij-
Isko opremo. Njegove misii in njegovi računi hodijo po dru-gih poteh. Tudi moje. Ali mu naj rečem, da sem přišel zaradi liste krogle v cerkvi? Ali mu naj to rečem?
75
Vstal sem in stopil k vratom. Ko sem přijel za kljuko, m je zadržal njegov glas.
- In še nekaj, je rekel v moj hrbet. Obstal sem.
-  Če ste se vrnili ... je rekel. Obrnil sem se in ga skúša i najti skozi pramen svetlobe.
-... če ste se vrnili, kar je tudi mogoče, potem se pač prija vite in mirna Bosna.
- Če sem se vrnil, sem vprašal, in čiitil sem, da me je spre letela neka nenadna elektrika, kako to mislite?
Bil je naslonjen in pogreznjen v tisti svoj sedež in gledal me je, kakor da ve vec od mene, o meni vec od mene.
- Tako, preprosto. Veliko se jih vrača. To ni nič nenavad-nega.
- Ljudje se na tujem ne znajdejo ali pa jih kdove kaj vleče nazaj. Mene ne zanima, ali je bila vaša družina nemška, in tudi me ne zanima, ali je zaradi tega odšla. Mnogi Slovenci tukaj imajo nemške priimke in marsikateri Nemec sloven skega.
- Nisem se vrnil, sem rekel, jaz sem čisto slučajno tukaj. Čakám ... nor je, sem pomislil, nič ne razume, policaj je nor.
- Vem, vem, da čakáte, me je kar prekinil, to ste že pove dali. Ampak nekateri so tudi taki med njimi, ki niti sami ne vedo, da so se vrnili. Ali pa so obstali in ne morejo naprej. Tudi nazaj ne. Nikamor ne pridejo. Zato vam svetujem: naj dite si službo, prijavite stalno bivališče in nehajte postopan naokrog. Vse mesto vas že pozná. To ne gre, razumete? Ja/ ne bom odgovarjal, če se bo vam kaj zgodilo ali pa boste vi komu kaj storili, razumete?
Odkimal sem.
- Nekaj se odločite, předen se začne vaša ladja potapljati, ker potem, saj veste, kako gre potem, do konca: das Schill ging unter mit Mann und Maus.
In jaz, ki se několiko spoznám na psihologijo, antropolo
76
i|o, telestezijo, frenologijo, psihiatrijo, shizofrenijo, telepa-ijo, na človeka pač, jaz, ki nekaj vem o tem, kaj človek poč-ic sam s seboj in v razmerju do drugih, kako reagira in kako ■ uti, kako sluti, jaz sem si pustil tam v tisti pisarni soliti pa-met od nekakšnega policijskega úradníka. Govoril mi je o meni, kakor da je nekakšen moj skrbmk ali osebni zdravmk .ili oče, ki vse ve in vidi, kaj je in kaj bo z menoj, jaz pa sem molčal in bebasto odkimaval. Mene je mogel presuniti tak kanclist, ki zbira v svojih papirjih podatke o ljudeh in pripo-veduje, da se na človeški material spozná. Jaz nisem noben nacist ali komunist, noben vohun ali agitator, noben preku-cuh, tat, zvodnik, špekulant ali tihotapec, da bi lahko imel on opravka z menoj. Zato sem končno storil, kar bi bil moral že zdavnaj storiti. Pritisnil sem na kljuko in brez pozdra-va stopil skozi vrata in treščil vrata za seboj, da so zaječala v tečajih. Nekaj je vzkliknil, jaz pa sem bil že na stopnicah in na ulici in nenadoma res nisem prav vedel, ali sem se vrnil ali •e nisem vrnil. Ali sem slučajno izstopil na tej železniški postaji v tem mestu ali bi bil nemara prav tako slučajno iz-•topil v Trstu in bi se kaj podobnega dogajalo z menoj. Potem sem pomislil, da vendar čakám na Jaroslava in da bom i lei na pošto in oddal brzojavko. Poštarica, ki me že pozná, ||a bo odtipkala in počakal bom na odgovor.
)1      Ko sem šel s pošte, sem srečal inženirja Franja Samso. Bilo mi je několiko nelagodno, a bil sem ves napet od íste policijske paměti, ki se je maloprej znášala nad menoj, se s tem svojim neugodnim občutkom nisem preveč za-jsloval. Skúšal me je navdušiti za ruski večer. Oni grejo vsi. luske pesmi, pila se bo vodka. Potem zabáva z jazzom. Čisti íhodek za šolanje ruskih emigrantov. Za trenutek sem jjilcleval, pomislil sem, kako se tam blešči specialno svileno
77
perilo za plesno sezijo. Inženirju sem se zahvalil. Še je sii vame, rekel je, da bi bilo tudi njegovi zeni všečno, ko i přišel. Naenkrat se mi je zazdelo, da so se mu ob tem oči ne koliko pomenljivo zasvetile. Ali kaj sluti? Njegova Margen ta bo v krátkém krilu in zapeljivo bo vrgla nogo čez nogo, ki bo sedla, svilnata tkanina ji bo nalahno zdrsnila po stegnih Zelo rad se kdaj oglasim pri njih, a nocoj res ne morem, mo ram še proučiti neko novo gradivo o telesteziji. Debelo me j< pogledal, potem pa modro pokimal. Aha, telestezija, vaši antropološke študije, kajne?
Kajnekajne?
Vi pa vaš ruski večer pa vaša zábava z jazzom.
Nisem šel na njihovo znamenito zábavo, seveda nisem šel. Na vsezadnje bi tam še srečal tistega človeka z rožnatimi prsti, k; bi me potem ves večer gledal s svojimi smešnimi policijskinn očmi, za katere nemara misii, da so prodorne in pronicljive. A srečal sem neke druge oči, v Fedjatinov pogled sem se zálete! V tisti odurni žganjarni spodaj, v starém mestu. Nekoč sem ■/.<■ bil notri, kmalu po svojem prihodu - ali vrnitvi, nemara vrnit vi? Kaj me je vleklo tja dol, tega ne bom nikoli razumel. A ka kor da bi imel uteži na nogah, sem se zaustavil pred slabo osvetljenimi okni. Notri pa je bilo črno od moških. Pri velik, mizi sta se dva debeluha basala s hrano in plačevala pijačo so sednim omizjem. Bila sta lesná trgovca, tja dol do Beograd.i ali kam že vozita les po reki. Seveda ne onadva, onadva potu jeta z železnico, ustavljata se tu in tam in kupčujeta in žreta. Tako sta žrla, da takšnega žrtja zlepa nisem videl. Čez vse tisíc meso sta zvračala vrče piva in vmes žganje, žganje-meso-pivt -žganje-meso-pivo, lahno sta zaripla v obraz. Zame bi bii< takšne količine smrtne. A ta dva, s svojim neskončno dolgim prebavnim traktom - koliko pravzaprav v metrih, kilometri 1;
78
sta vse to vlivala in basala vase in vsa mašinerija notri v dro-ovju je dělala, prebavljala, presnavljala. Vzel sem si nekaj isa in tam izza šanka opazoval, kako dolgo bo trajalo to početje, in premišljeval, komu od obeh bo přej odpovedalo sice. Takrat sem začutil, da me někdo nepremično gleda. Naj-prej nisem mogel odtrgati pogleda od onih dveh, a oči, ki sem lili čutil na sebi, so bile nepremične in vztrajne. Sedel je, starec, v tistem kotu, kjer sem ga nekoč že videi. Tisti ruski mužik je bil, Fedjatin, božji človek, rasputinovec, mene si je ízbral, da ho vrtal skozme s svojimi božjastnimi očmi. Ni bil sam. Z njim je sedel tisti čokati možakar, mlajši možakar s krepkim, gladko obritim tilnikom. Sedel sem k njima. Ne vem, ali sem sedel k njuni mizi zgolj zato, da bi si enkrat že přišel na jasno, kaj je s tem kosmatim človekom, ki ga najbrž včasih vrže božje, kot je mislil ljubitelj moravskega evetja in blata, Čeh Ondra, ali sem sedel zgolj zato, ker je bil pri njuni mizi prostor. Ne vem, tako je moralo biti, da sem sedel k njima in da smo sedaj nekakšni znanci. Vsekakor znanci, če že ne pivski prijatelji, kajti potem smo v tisti smrdijivi krčmi med oblaki dima popili preeejšnje količine smrdljivega žganja. Pravzaprav sva ga pila midva s čokatim, Fedjatin je srkal zmerno, si-cer pa on pijače ne potrebuje, on je kar naprej pijan ali v transu ali v božjem ali kaj že. Vrstili so se kozarci smrdljivega i  Žganja in čokati se piše Ivan Glavina, čokati sovraži lesné trgovce, sploh vse trgovce, sovraži posestnike, grossgrund-besitzerje in grossindustriellerje, gospodo v svilnatih oblačilih, njihov tenis in avtomobile, sovraži Žide, hotele, pope, komunisté, gosposko kurbanje, vse je to plačano in prodáno, ode-ruško in korumpirano, vse je to skurbano in umazáno. Nisem
f
■ mu ugovarjal, razumel sem ga. Mož je pred dnevi izgubil službo, ker je rogovilil tam v nekem kamnolomu ali kje že. Razu-mem ga. Fedjatin ni govoril ničesar, le nekaj časa je, če se prav spomnim, tolkel po mizi in nekaj momljal predse, ne vem, za-
79
.Ulili
kaj je tolkel, z oběma rokama je tolkel po mizi, kot bi pritrji val psovanju in kričanju čokatega. AH mu je nemara hou ugovarjati? Ne vem, čokati je kričal in preklinjal, Fedjatin je oběma rokama tolkel po mizi, jaz sem pil smrdljivo žganje ii mislil na Marjetico, na njeno svileno perilo, mislil sem na Len ko, na Jaroslava, na Trst, čutil sem, da tu prav blizu gostilne kjer sedimo, teče reka, temna in tiha teče pod mostoví nekaň tja dol, kamor mene nikoli ne bo. Kajti reka teče, ljudje pnha jajo in odhajajo, jaz pa sedim v tej kŕčmi s kozarcem smrdlji vega žganja v rokah.
Ko sem se v hotelski sobi prebudil, me je pograbil nenader strah. Tako strašno sem pil prejšnjo noč, kakor da bi se bil ho tel ubiti. Kakor da bi bil hotel sam sebe prav to noč čisto d< kraja in do dna uničiti. Toda samomora, ki je tukaj, mimogrc de, kaznivo dejanje, samomora pač nisem přišel naredit v krai kjer sem se rodil. K tému pitju s terna človekoma me je spraví lo nekaj drugega, nekakšen strah, ki me zanesljivo grabi in m> stiská okrog srca. Tam spodaj sem čutil, da je v zraku tega me sta in tega sveta nekaj narobe, nekaj se pripravlja in nekaj na rašča, in zares ne vem, kaj se bo hudega zgodilo. Tisti čokan moški z gladko obritim tilnikom, Ivan Glavina. Tilnik im n obrit, kot oficir, ki je surovo udaril vojaka na ulici. Glavin.» nima samo obritega tilnika, njegov obraz je obrit tako ostro. tako do kraja, da je koža ponekod že několiko postrgana Zato je polna rdečih lis in odrgnin in človek kar čuti, kak< pod kožo tega človeka polje in kroži in nabija neka nevarna kri, ki bi rada kar brizgnila ven iz tega obraza ali pa čokatega človeka Glavino pognala v nekaj, kar bi lahko bilo zelo hudo
32      Želodec je za alkohol sila občutljiv. Alkohol, ki absoi bira vlago, posuši sluznico, ki pokriva vrhnjo kožo že lodca:  koža  postane rdečkasta, pri čezmernem užívaní n
80
■stane ves želodec ena sama veliká rana, ki ima za posledi-) kromčno obolenje ter z njim v zvezi počasno hiranje, v
ikutnih primerih pa hitro smrt. Pijanec nima nikdar teka za iľd, ker je želodec bolan, pač pa neutešljivo žejo po pijači, ki
;.i vedno bolj uničuje. - Ce bi pijanec videl svoj lastni želodec, bi se mu od studa želodec obrnil; tako je grd! piše v pro-i;lasu Zveze trezne mladine pod naslovom Pijančevanjc na-ivcčja nesreča našega národa. Ob proglasu sta natisnjeni tudi dve fotograŕiji. Zdrav želodec, ki je v prerežú lepo ohli kovan polmesec s pravilno tekočimi gubami in miskami, in želodec pijanca, ki je ogabno raztegnjen od pijače, ki jo mora nositi v sebi, ves razjeden, pika pri piki, ranica pri ranící. Avtor članka, duša treznostnega gibanja med Slovenci, dodaja še fotografijo zdravega srca, ki je motor človeškega telesa, deluje brez počitka, brez prestanka od rojstva do smrti, in posnetek pijančevega srca, kamor kri pritíska z večjo silo, tako da se zaradi pritíska zaklopnice v srcu pokvarijo in mnogokrat poči kaka žilica - srčna kap.
V letu 1938 tudi tako drastična opozorila, ki bi vendar slehernega razumnega človeka morala odvrniti od pijanče-vanja, ne zaležejo več. Sveta vojska je na svoji letni skupščini morala ugotoviti in resignirano přiznati, da je njeno več kot dvajsetletno prizadevanje na tem področju obrodilo pre-majhne sadové. Njeni člani so morali ugotoviti, da kljub šte-vilnim predavanjem, neposrednemu delovanju med ljud-Stvom, od človeka do človeka, od duše do duše tako rekoč, kljub zdravstvenim in higienskim opozorilom javnosti alko-holizem nepričakovano narašča, namesto da bi začel naglo upadati, kakor so pričakovali, ko so snovali svojo zelo raz-Vejeno in dejavno organizacijo. Društvo Treznost je storilo vse, kar je bilo v njegovi moči, zadruga Brezalkoholna pro-dukcija je po deželi priredila številne tečaje v korist brez-alkoholne predelave sadja in grozdja, zastopniki Zveze trez-
81
ne mladine so z neodjenljivo gorečnostjo širili svojo ideje različnih mladinskih organizacijah in krožkih. Toda po to! ko letih trdega dela so morali spoznati, da število gostiln n.; rašča in da so zmeraj bolj polne, da je namesto brezalkoho-ne predelave sadja in grozdja vse več žganjekuhe, da so cel' med člani treznostnega podmladka odkrili primere skriteg. pijančevanja in da se je, navsezadnje, spět razširilo pitje pre povedané šmarnice, metilnega alkohola, ki povzroča huď mentálne okvare in nepredvidljive násilne reakcije v ljudeh Skupščina treznostnega gibanja, ki so jo sklicali v nevar nem predpustnem času in v srcu ogroženega območja, v me stu, ki je vse obkroženo s polnimi kletmi vina in kotli z. žganjekuho, je bila zatorej búrna. Neenotnost, ki jo je bi!< med članstvom čutiti že prej spričo vse manjše učinkovitosi gibanja, se je na skupščini izrazila z vso silo, v obliki búrni! polemnik, zahtevah po odstopih, celo razpustitvah posame/ nih odsekov. Največje razlike je bilo čutiti predvsem v ocen vzrokov za takšno stanje, saj je jasno, da ni mogoče zdravil: posledic, ampak da se je treba lotiti vzrokov. Tako so pri padniki Brezalkoholne produkcije menili, da je treba opusti ti posamezna prepričevanja pijancev in nemara tudi slabé obiskovana predavanja, saj vse te dejavnosti prinašajo pre malo uspehov. Stvari se je treba lotiti tam, kjer se začenjajo: pri proizvodnji alkohola. Vse sile torej za preusmeritev na brezalkoholno produkcijo. Eden od članov društva Trezno sti je z vso ognjevitostjo,  kolikor je pripadnik  takšneg.i društva premore, trdil, da so vzrok pijančevanju v največji meri neurejene sociálne razmere in je potemtakem potrebne celotno gibanje usmeriti k sociálním dejavnostim. Najprej n treba pomagati ljudem, brezalkoholna produkcija bo logu na in naravna posledica urejenih socialnih razmer. Toda obe ma stališčema je ugovarjal član Zveze trezne mladine. Lju dem ni treba pomagati, je vzkliknil na vrhuncu svojcg i
82
>vora, treba jih je spremeniti. Treba jih je vključiti v orga-i/.acije, ki bodo spremenile njihovo zavést. Naj mladi kora-• ajo, telovadijo, postavljajo šotore, prirejajo zborovanja in .vklikajo velikim idejam in nevarnost alkoholizma bo odpadla sama od sebe. Mladina naj bo opita od velikih idej in ne bo več opita od alkohola, je sklenil svoj govor predstav-iiik Zveze trezne mladine.
Tako se je dopoldanski del skupščine končal v popolnem razkolu, polemike in prepiri pa so se nadaljevali še v opol-danskem premoru, ko si je del udeležencev v beznicah Lenta ogledoval tamkajšnje alkoholične razmere in delil letake z omenjenima fotografijama želodca zdravega in želodca pija-nega človeka in ko je ostalim pripadnikom gibanja zadruga Brezalkoholna produkcija demonstrirala prekuhavanje sadja v obstojne sokové. V začetku popoldanske razprave pa je v napeto ozračje dvorane, ki je vršala od prerekanj in klicev različnih frakcij treznostnega gibanja, z mirnimi besedami ipregovoril profesor zgodovine s tamkajšnje gimnazije. Dejal je, da želi predvsem ugovarjati predstavniku Zveze trezne mladine. Mladina ni še nikoli toliko korakala kot danes in še nikoli ni bila tako množično vključena v različne organizaci-je. Toda kako se končajo ta korakanja in množična zboro-I Vanja različnih množičnih mladinskih organizacij? Z množič-jBimi pijančevanji, je několiko povzdignil glas in v dvořani je sšumelo. In ne samo pijančevanji, tudi s pretepanji, je dodal, řretepa se slovenská in nemška mladina, pretepajo se levi in íesni mladincí, mestni in podeželski, fantje dveh vaši s plánkami in noži. Ravno pripadnost organizacijam, je nadaljeval profesor med bučnim protestiranjem predstavnikov Zveze Brezne mladine, je vzrok za pijančevanja in pretepanja. Povo-idi pa so lahko kakršni koli, bele nogavice na nogah nemških tinladincev ali sokolje pero za kapo slovenskega mladinca. In íBavsezadnje, je mirno govoril naprej profesor, medtem ko je
83
hrup v dvořani naraščal, še nikoli ni bilo toliko idej, ki hocr urediti odnose v človeški skupnosti, mladina nikoli ni bila v liko opita od teh idej, kot je danes, opitost od idej ... proti sorjeve besede so se izgubile med vzkliki protestirajoče jezn< trezne mladine. Eden med njimi se ni mogel več zadrževati, , razrahljano kravato je pritekel h govorniškemu pultu in za klical: Torej naj, po vašem, začnemo še mi piti? Potem si ji popravil lase, ki so mu padli na čelo, in dvignil roko. Dvora na je obmolknila. Stopil je k prořesorju, približal svoj obraz 1 njegovim ustom in dejal: Dahnite! Profesor se je vznemiril ii> se několiko splašeno odmaknil. Trezni, a odločni in bojevin mladenič se je obrnil k občinstvu in glasno rekel tja v tišino Noče dahniti. Profesor si je z drhtečo roko popravljal ovrat nik srajce, kakor da bi ga dusil, in se zbegano oziral okro; sebe. Čudno se mi je zdelo, je rekel mladenič, da tako mirnc govori, brez kakršnega koli zanosa. Zmagovito je pogledai po dvořani, potem pa se je spět obrnil k prořesorju. Ali vas lahko nekaj vprašam, je rekel in tudi že vprašal: Kje ste bili. medtem ko srno mi delili letake in medtem ko so članice Brez alkoholne produkcije demonstrirale vkuhavanje in prekuha vanje sadja? Profesor ni odgovoril. No, kje ste bili? je ponovii mladenič v tišino, ki ni bila več samo mučna, ampak že neko liko nevarna. Profesor se je prestopil z noge na nogo. Hon! sem reči, je rekel, prekinili ste mi govor, je rekel, hotel seru reči, da je še kakšen razlog, da so naše akcije brez uspeha ... ljudje pijejo tudi zaradi časopisov. Zaradi časopisov pijejo! )< zaklical mladenič in dvorana je izbruhnila v krohot. Ja, zara di časopisov, je rekel profesor med smehom, ki se je izgubljni med leštěnci visoko pod stropom, vsak dan se kaj zgodi in .. negotovost... Mladenič ga je nepremično gledal, vsa dvoran,i ga je gledala in profesor je umolknil.
No? je spět vprašal mladenič. Bote dahnili ali ne boste Profesor si je še enkrat razrahljal ovratnik, potem je pogledai
84
Mom, někam tja h konicam svojih čevljev, potisnil roko v p in odšel iz dvorane. Ta hoja je bila dolga, kajti vrata so ■ila prav na nasprotni stráni od govorniškega odra in v po-'olni   tišini   so   ga   spremljali   pogledi   vseh   udeležencev kupščine. Profesor ni nikogar pogledai, a vsi so opazili tudi 10, da so bile njegove ustnice trdno stisnjene. Ko so se veliká vrata za njim škripajoče zaprla, pa je dvorana izbruhnila. Med smeh, ploskanje in cepetanje z nogami se je razlegal /vonki glas predstavnika Zveze trezne mladine, ki je ponav-Ijal radikálna stališča mladih. Hip zatem je iz mladih grl zahučala Himna trezne mladine. Pritegnili so jih tudi falzeti iz vrst članic zadruge Brezalkoholne produkcije za vkuhavanje m prekuhavanje sadja in močni moški baritoni zmernega, socialnoreformatorskega društva Treznosti.
Tako je skupščina treznostnega gibanja nepričakovano ohranila enotnost kljub nevarnostim silovitega razcepa zaradi posledic neuspešnega delovanja v zadnjem času. Pozneje so zmerni prvaki Svete vojské sicer omenjali tudi možnost, da profesor med opoldanskim odmorom tokrat res ni pil. Toda to ničesar ne spremeni, saj je vsem članom Svete vojské in treznostnega gibanja kakor tudi vsem članom posameznih odsekov in podmladka znano, da se je ta neznačajni človek že ■ večkrat došlej izkopal iz alkoholnega blata in se znova po-I greznil vanj. Pristaši različnih frakcij zmagovitega nastopa I Zveze trezne mladine niso čutili kot svoj poraz. Navsezadnje i lo zmagale takšne vrednote, kot so mladost, edinost in trez-nost.
33      Kakor se hudodelec vrne na kraj svojega hudodelstva, 1            tako sem jaz šel dopoldne v spodnji del mesta in po-
( Ískal gostilno, kjer sem prejšnjo noč zlival vase žganje z oběma čudnima patronoma, namesto da bi bil šel na rusko za-
85
bavo z jazzom. V dopoldanski uri je bila viděti gostilna > temnejša, tla so bila črna in natakar, ki je pomival kozara me je pozdravil z odsekanim gibom roke kot starega znanca Gostilna je bila prazna, a vendar se mi je zdelo, da vidim nju na obraza, Fedjatinovega in od natančnega britja postrgan obraz Ivana Glavine.
Potem sem v kavarni Central ves odsoten poslušal Mar jetico. Řekla je, da se razpoloženje do mene v njeni družb> nepřestáno slabša. Sinoči je přišel tisti zdravnik Bukovski. prosektor, tisti plešec, na dan z zanimivo teorijo, da sem ) moral pozorneje prisluhniti. Zame se zanima policija, kei domnevajo, da sem mednarodni goljuf in slepar, ki ima \ tem mestu zelo vážen opravek. Moje pripovedi so, če na tančno razmisli, tako je rekel, če natanko razmisli, res neko liko neverjetne. Kje pa imam kakšno potrdilo ali dokaz, d. prodajam specialno laboratorijsko opremo, kje imam vsa; kakšen prospekt tvrdke Štastny z Dunaja? In če bi bilo, na vsezadnje, res, da sem, kar o sebi trdim, da sem, če bi ri> počel, kar pravim, da počnem, potem bi to vendar že mora! storiti. Došlej pa nisem še ničesar storil, razen tega, da po stopám naokrog in so me menda že videli tudi v prav sumlji vih družbah. Bussolin pa je bil plemenit, je řekla Marjetica človek se ne da kar tako obsoditi, je dejal, in če je res kaj za tem, potem je lahko samo politika. Politika pa je zmerai stvar prepričanja.
Nič nisem odgovarjal na te nesmiselne obtožbe. Kaj pa naj bi bil odgovoril, ko bi bilo treba odgovoriti? Kako pa na i se znajdem med těmi domnevami?
Vprašal sem jo, ali nima nemara kakšnega opravka v zve zi s popravilom streh. V zadregi se je smehljala. Jaz pa sem kar ponavljal ta banálni domislek, ki ga je zakrivila cist" sama. Ali ni tedaj, ko je prišla pome, řekla, da ima opravke \ zvezi s popravilom strehe? Ali je řekla ali ni řekla? Prikimai i
86
. A danes ne more, je popolnoma nemogočc. Zakaj ne nore, zakaj je nemogoče? Ni hotela pojasniti. Ali imajo spět Kakšno zábavo z jazzom? Se mora připraviti? Postajal sem vsiljiv in napadalen, bil sem bolan od prejšnjega večera in Ludno razdražen. Obupano me je pogledala, kakor da je z menoj nekaj narobe in kakor da ne govorim prav zbrano. (íovoril pa sem zelo glasno, da so se od sosednjih miz začeli ozirati k nama. Ali nima tudi z Bussolinom, tistim muholov-cem, nemara kakšnega opravka v zvezi s popravilom strehe? Veš, da sva z Borisom prijatelja, je řekla, to je nenavadno dober človek. In lep, sem rekel, kakšne lepe brčice ima. Z na-glo in jasno kretnjo je ugasnila cigareto v pepelniku. Vzela je rokavice z mize. Ne vem, zakaj se je tako obnášala, jaz sem vendar hotel, da bi šla tja dol, v tisto prazno stanovanje, kjer bova sama in kjer bova gledala, kako se sneg topi na šipah, kjer bova poslušala zavijanje vetra, ki zavija po lesenem hodniku nad dvoriščem čisto drugače, kot poje veter med pohorskimi smrekami, kjer tako buči, da jo je strah. Odšla je brez pozdrava, jaz pa vendar nisem hotel nič drugega kot nekaj njene tople bližine, njenih mehkih gibov in tihih besed. Nič drugega kot to, da ne bi bil sam in da bi bil z njo, ki je edina živa stvar, ki jo imam v tem mestu. In tudi ona bi motala biti z menoj, saj je řekla, saj je vendar, ko sva bila zad-njič v stanovanju na Koroški, ko sva popravljala strehe, saj je vendar zadnjič řekla, da jo je zmeraj bolj nečesa strah, pa Sama ne ve česa, da jo znám jaz pomiriti, razburiti in pomiri-ti hkrati, da sliši zateglo in čudno petje pohorskega vetra in včasih daljno bučanje, kakor takrat, ko je stanovala v vaši in tisti hiši na gozdnem obronku in se je pokrila čez glavo, si pritisnila blazino na ušesa, saj bi morala biti z menoj. Ona pa posluša, kaj pripovedujejo na večerih z jazzom, namesto da bi bila z menoj, ki ji znám reči pravo besedo. A ne gre za to, meni je vseeno, za to gre, da me ona potrebuje, da je zan-
87
jo najboljše, kadar je v tistem stanovanju z menoj, da jo ja. potrebujem, kajti s tistimi ljudmi spodaj na Lentu vendar ru morem zvračati kozarcev odurnega žganja, ki mi škoduje, r<< čutim, da potem vidim obraz tistega Ivana Glavine, ki ji tako napolnjen s krvjo, da hoče kar brizgniti ven iz njegove ga obraza.
Ko je přišel natakar, sem vrgel denár po mizi, sunil sem z mizo, da je skodelica padla na tla in se zakotrljala pod njegove noge.
V hotel sem šel in do večera spal. Zbudil sem se v takém stanju, da mi je bilo v prsih těsno, da nisem vedel, kje sem in kaj je.
34 Zvečer je bila na cesti nekakšna rabuka. Odprl sem okno horelske sobe in videl dve skupini mladih ljudi. kako se v tej večerni uri, bilo je okrog devete, zmerjajo med seboj. Zmerjali so se, potem pa so odšli vsak na svoj konec. Za jutri se pripravlja nekekšna prireditev. Mesto je živahno Uniforme, klobuki, orožniki, hotel je poln glasnih gostov. politiki, spodaj glasba, petje, udarno, zanosno, himnično, na koncu zateglo, pijansko.
Moja Margerita je izgubila občutek za mero, za zákon, za svoj status, za ugled, za receptorje, za vse. Spět je prišla k meni. Kdo ve, kje so se pripravljali na nedeljske dogodkt naslednjega dne. Odšla je iz družbe in prišla k meni. Imela ji vlažne oči, dišala je po vinu, čudno se je smehljala, kadila |i cigareto za cigareto, potem je spala z menoj in zaspala ol meni. Vrti se, ta svet se vse hitreje vrti in nič ne morem prou ternu. Vrti se in me to vrtenje pogrezne v globok sen.
Zjutraj naju je navsezgodaj prebudila divje glasna korai nica. Prav pod hotelskim oknom je moral dáti kapelník svou pihalni godbi prvi znak. Zahreščalo je in udarilo. Vrglo naj:
88
pokonci. Stopil sem k oknu. Okrog godbe je bilo v jutran-,m svetu veliko mladih ljudi v uniformah. Danes bodo spet korakali. Nekdo z rdečim trakom na rokavu je hodil okrog njíh in jim popravljal kravate. Fantje so se suvali in razpore-lali po nekakšnih enotah. Zbirali so se tudi gospodje v črnih oblekah. Marjetica se je několiko odsotna in několiko zme-dena oblačila. Sinoči je bila pijana, o tem ni nobenega dvoma. Danes bom pijan jaz. Sploh me ne pogleda, ko se oblači. Nič me ne moti, ker odhaja. Kakšno uro hočem biti sam, /.austaviti vrtenje v glavi in v zemeljski osi. Oblekla si je plašč, in nekaj trenutkov stala sredi sobe. Potem se je tako oblečena, v galošah in plašču, vrgla nazaj na posteljo in zářila glavo v blazino. Mislil sem, da bo zaihtela. Pa ni. Čisto pri miru je bila.
- Jaz ne grem več nazaj, je řekla čez čas tja noter v blazino, da sem jo komaj razumel. Nič nisem odgovoril. Gledal sem množico, ki se je zbirala na trgu pred hotelom. Tudi de-kleta so bila v uniformah. Nekakšni sokoli ali orli ali kaj so že.
Obrnil sem se od okna, od trušča koračnice in zbirajoče se množíce mladih ljudi. Še zmeraj je ležala čisto pri miru. A vedel sem, da ji pod tem mirom razbija srče. Pomislil sem na to njeno srče, ki razbija tam pod njeno bélo kozo. Pomislil | sem, da je res v nekakšnem obupnem stanju, in pomislil sem, i da bi stopil tja k postelji in ji zacel zadaj dvigovati plašč, kri-lo, da bi se dokopal do njene bele kože in bitja srca in segel in zlezel tja v njeno vročo notranjščino, do dna njenega ju-tranjega obupa.
Za hip je nastala tišina. Spodaj so končali koračnico in se začeli pripravljati na novo. Možje so obracali trobente in i klarinete in piščali in horne in izpihovali slino in si popravil Ijali jermene in zdaj zdaj bodo začeli naslednjo. í      - Tu ne mores ostati, sem rekel.
89
Videl sem, da hitreje diha in da je z roko odmaknila blaž i no, kakor da bi hotela priti do zraka. Potem se je sunkovm obrnila, z vsem telesom naenkrat, ležala nekaj trenutkov n.: hrbtu in gledala v strop. Spodaj so usekali novo koračnico Roke je dvignila h glavi in jih z dlanmi pritisnila k sencem, na ušesa. Nagnila je glavo in me pogledala, kot kakšna ranjena ali bolna žival, z rokami na senceh in ušesih. In nisem vedel. ali stiská te roke skupaj na glavi zato, da ne bi slišala bob nenja pieh muzike, ah zato, ker ji hoče od nekakšnega not ranjega napora in strahu in stiske razklemti in raztreščiti glavo. Několiko sem se ustrašil zanjo, ko sem videl ta pogled, in stopil sem za korak proti njej. Ona pa se je v tem hipu zdrzni la, kot da ji hočem kaj hudega. Odmaknila se je na postelji in trenutek zatem vstala. Odšla. Brez besed je odšla.
Odprl sem pipo nad umivalnikom in dolgo gledal curek. ki je brizgal po porcelánu, da so kápl je pršele po steni in tleh. Pljusnil sem si hladne vode v obraz in se zdrgnil z raskavo brisačo. Stopil sem k oknu in ga na stežaj odprl. Glasba je \ mogocnem valu udarila vame in skozme, v prostor. Mladi, ki so se razvrščali v četverorede za godbo, so pripevali vojaški koračnici: Marširala, marširala je kralja Petra garda ... ne kaj oficirjev in civilistov je zadovoljno kimalo in někdo je s kretnjami nakazoval ploskanje, odobravanje. Kapelník je bil z obrazom obrnjen proti mem. Vihtel je tisto mogočno pali co in v nekem hipu sem začutil, da me je ugledal. Tam pri oknu sem stal v majici v mrzlem jutru in zdelo se mi je, da ne more odtrgati pogleda od mene, kar naprej je dvigoval oči nazadnje se je nasmehnil in mi pomáhal. Nekaj ljudi se je ozrlo gor. Sedel sem na tla pod okno. Prižgal sem si cigareto in poslušal oddaljevanje marša, godbe, kapelníka, mladine, parade, vsega. Vse je odhajalo po Aleksandrovi cesti in \ sobi je bilo tího, zmeraj tišje.
90
{5 Morda kapelník ne bi igral v tolikih godbah, nemara za njim ne bi hodilo toliko mladih ljudi v toliko različ-nih uniformah, ko ne bi bil imel siná. Znáno je in ni treba ponavljati, kakšno je razmerje med očetom in sinom, med sinom in očetom. Kapelník je hotel, da bi ga sin občudoval, in sin ga je občudoval, ko je stopal na čelu godbe s svojo palico, vodja orkestra in parade. Ali bi mogel občudovati klarinetista, anonimnega tam sredi množice? Zato je odgovor na to, /.akaj je bil kapelník zmeraj kapelník in nič drugega, zelo preprost. Z njim ne bo nikoli, kot z drugimi v tem mestu, kot s šepajočo poštarico, kot bo z Gretico in Katico, kot bo z dohtarjem, ki v svoji prosekturi ljubi antropološko znanost. In navsezadnje, kapelníka zmeraj potrebujejo, kapelník ne more biti kdor koli. Bil je spreten kapelník, kot so bili spret-ni mnogi kapelniki drugih sort, in tu ni treba dělati nobenih posebnih sklepov. Glasba je glasba, glasbo en drek brigajo režimi in ideologije. Kadar udari taká godba na pihala, je Ijudem lepše pri srcu, in kapelníku je najlepše pri srcu, če ob tem na pločniku stojí še njegov sin, naj bo majhen ali velik ali odrasel sin. Zato je kapelník nekoč vodil Radetzkega marš, zato vodi zdaj Marširala, marširala in še bo vodil, še bo stopal v nedeljska jutra. Stopal bo na čelu Horst Wessel Lied, die Fahne hoch in pravi čas bo izstopil, da bo lahko, si-
j,. cer několiko ostarel in manj Strumen, vodil še mlade delovne ljudi v korak s pesmijo Vzhod in zahod se budita. In medtem ko Erdman ždi sključen v svoji sobi in posluša oddaljujoči se marš, kapelník koraka. In za njim koraka mladina. Srno v letu osemintrideset in mladina ne koraka samo tukaj, to je čas, ko mladí bataljoni vsega sveta ljubijo strumen korak, krepko pesem, napete mišice, jasen glas. Od vzhoda do za-hoda korakajo mladi ljudje. Mladina koraka za rdeče, kora-1 ka za črne, koraka za nemški, koraka za ruski socializem. Za
I iirjenje narodnega prostora, za obrambo narodnega in živ-
91
ljenjskega prostora, maršira in poje zmagovite pesmi. Za k.< pelnikom, ki bo vse preživel, koraka mladina, ki ne 1> preživela. Mesto, v katerem danes koraka, ni nič drugeg, kot odmev velikega srednjeevropskega prostora, v kateren bobni in odmeva od koračnic, da jih mladí ljudje še v snu po navljajo in pripevajo godbi na čelu parádne koloně. Spoda ob Dravi, v meljski klavnici muka živina, ko prihaja čcv most z one stráni reke in mimo klavnice sprevod z zastávam na čelu, zamuka in čudno zatuli v pozdrav jutranji pesmi pozdrav pred zakolom. Tako kot biki v Španiji, ki zdaj krvavi, brez moči, klecajo na sprednja kolena.
In v tem mestu se bodo kmalu parádni koraki zvrtinčili \ nor, krvav ples; vsi, ki danes korakajo z različnimi pesmirtii in godbami, se bodo prav kmalu zagrabili za goltance. Není ci in Slovenci, komunisti, nacionalsocialisti, klerikaler, na cionalisti, jugoslovenarji, Srbi, Bolgari, Kozaki, delavci ir, kmetje, športniki in natakarji, sošolci in sodelavci, bratje in sestre, hčerke in matere, očetje in sinovi, drug drugega in vsi počez se bodo držali za goltance in bodo goltno izgovarjali besedila svojih koračnic z razbitimi ústi, iztaknjenimi očmi. z zlomljenimi lobanjami, preluknjanimi trebuhi, skozi prere zane vratové bodo hropli svoje mlade, světle, junaške pesnu nedeljskih juter leta osemintrideset.
36 Popoldne so se vračali ljudje s štadióna, kjer je bii politični shod. Mesto je bilo polno uniformiranih lju di, civilistov, lepo oblečenih žensk. Iz nekaterih gostiln je bile že popoldne slišati petje, skupině so postajale po vogalih in m klicale nekakšna gesla in zbadljivke. Hodil sem med razposa jeno in razpuščeno množico in mislil na tišino, ki je za nek.n čaša zavladala to jutro v moji sobi. Na Glavnem trgu sem srečal Gretico, eno od obeh rožic srednjih let. Bila je s poliz;i
92
um gospodom. Mislim na njegove lase, njegova frizura je iiila prav po frizersko polizana. To sem videi, ko je dvignil klobúk in me pozdravil, kakor da sva kakšna stará znanca. le ženské pač vsakomur pripovedujejo o svojih znanstvih. Sploh ne dvomim, da govorita tudi o meni in Marjetici. Saj 10 navsezadnje ne more biti skrito, če hodiva v njihovo so-seščino sredi ljubega dopoldneva. Gretica je polizanega pustila čakati in nekaj je brbljala vame. Ničesar si nisem za-pomnil, razen njenega pomenljivega vábila. Tale okrogla ženskica ga je spregovorila s takšnim poudarkom, da ga ni bilo mogoče preslišati: naj vendar pridem na obisk k njima, naj enkrat potrkam ena vrata dlje. Če kdaj pridem po kakš-nih opravkih v zvezi s hišo. Rahlo, vendar predrzno je po-mežiknila, potem pa je přijela onega pod roko in odšla sta po Gosposki. Vedel sem, da bom ta dan še pil. Ne samo zaradi tega razbrzdanega dne, polnega glasnih ljudi, tudi zaradi da-našnjega jutra, zlasti zaradi tega nesrečnega jutra, ko nisem našel in zmogel nobene pravé besede ali kretnje. Pri Beraniču sem našel Fedjatina in Glavino. Bila sta v večji družbi. Glavi-na je bil glasen. Imel je denár. Dělal se je hujšega prekucuha, , kot je nemara v resnici. Všem je pripovedoval o svojem I sporu z lastnikom podjetja in njegovimi uslužbenci.
Ampak prekucuh kar tako, brez organizacije, jezni mož, ki ne more razumeti, zakaj bi njemu, ki svoj posel dobro opravlja, kdo komandiral. Za tište uboge pare, ki jih je tam dobival. Pa še te požene po grlu. Ni pijanec, toda ker živi brez družine, ga denár preveč tišči v žepu. Nenavadno je na-vezan na Fedjatina. Najbrž sta se našla v kakšnem smrd-Ijivem kotu spodaj na Lentu, pri šnopsu, kakor sem ju našel jaz.
Na Državnem mostu se je čisto blizu mene splašil konj, ki
I jc vlekel kmečki voz. Vzpel se je na zadnje noge. Kmet ga je
J držal za uzdo in ga tako dolgo tolkel z bičem, da ga je neko-
93
liko umiril. Viděti pa je bilo, da se nedeljsko oblečeni kn zelo boji svojega konja. Konj pa Fedjatina. Sele pozneje se; se spomnil, da je hodil Fedjatin po zunanji straní pločnika < da se je konj splašil, ko srno prišli vštric z njim.
V hotelsko restavracijo Glavina ni maral, Fedjatin bi p kar šel, se mi zdi. Ko srno se poslovili, sem skozi steklen vrata ugledal zdravnika Buk ovskega. Klobuk je držal v r< kah in se z někom pogovarjal v hodniku. Bil je on, njegov pleše ni mogoče zgrešiti. Spět me je zajahala slutnja. Odpod sem jo. Saj ni mogoče, da bi bil plešec tukaj zaradi mene, sa menda ne živijo v takšni komuni, kjer bi bil vsak za vsakoga odgovoren in kjer bi vsak skrbel za koga drugega, vsi skupp pa za Margerito. Spomnil sem se, kaj je zdravnikova žen pripovedovala o Marjetici. Z zaskrbljenim glasom je govon la, res tako, kot da morajo vsi nekako pažiti nanjo, da se jin ne spridi ali izgubi. Vseeno nisem hotel slediti tej slutn); Plešec je bil tam po kakšnih svojih opravkih in pika.
Několiko okajen sem se naglo pogreznil v sen. Slišal sem petje z ulice in zadnje zborovalce, ki so hripavo kričali v not, in ves ta dan s svojimi koračnicami in množicami se mi i. pretakal po snu.
Prebudilo me je trkanje na vrata. Ves omotičen sem sledi receptorju, ki me je klical k telefonu. Bila je ona. Želela je, da se srečava. Kar takoj, kar jutri, kar naslednji dan. Odt;i val sem nazaj v sobo in brez kakršne koli misii zaspal.
37 Končno se je zgodilo, kar sem ves čas pričakoval, pa m tega nisem hotel přiznati. Slutnja je bila negibna, a ves čas je počivala na vrhu želodca. Zdravnik ni bil po nakljucpi v mojem hotelu, niso me po naključju Ískali Ijudje, kad.n sem bil z Margerito. Očitno je, da so tam že dolgo vedeli, ki se dogaja. Počasi in zanesljivo so zbirali podatke. Nemara m •
94
la j nastavili tudi kakšno zasedo ali uprizorili kakšno zasle-ovanje. To je bila pravá preiskava. Zdaj so jo prignali do raja in jo, kakor mislijo, nadvse ugodno razrešili in sklenili. I rezeň in nenavadno zbraň sem dočakal ta dogodek. Ne em, kaj me je pičilo, da sem ravno takrat kupil tište rože. Nikoli ji nisem kupoval cvetja, tudi zaradi tega ne, ker so se v usti hiši dusili od rož. Na mizi in v rokah in pod pazduho so morale biti ob vsaki priliki in mene je to několiko nerviralo, kakor me je zadnji čas sploh vse spraví jalo v živčnost. Vseeno sem kupil rože. In kar je najbolj neumno: poškrebljal sem po vratih. Nisem hrupno vstopil, nisem odločno pritisnil na kljuko. Ko bi bil vsaj potrkal. Tako pa sem poškrebljal. Mislil sem, da šedi sama v tistem popolnoma tihem prostoru in bo začudeno poslušala to smešno škrebljanje po šteklu na vratih. Prav gotovo se vrata tudi zaradi tega niso takoj od-prla. Tudi inženirja Samso, ki je stal na oni stráni in gledal v mojo senco, ki se je zarisala na motnem šteklu, je moralo to škrebljanje spraviti v zadrego. Moral je zajeti sapo ali si popraviti kravato, předen je z odločno kretnjo potegnil vrata k lebi in v isti sapi rekel: Izvolite, prosim.
Vedel sem, da naj u bodo nekoč odkrili. Toda zmeraj sem
mislil, da bo to in flagranti. Da bova ležala v postelji in bo
fliekdo divje zaropotal po vratih. Zmeraj sem mislil, da bo
fi tem srečanju navzoča tudi ona. Inženir Samsa bo neki
opoldan pustil službo in začel razbijati po vratih tistega
raznega stanovanja na Koroški česti, da bo v praznem pro-
oru bobnelo in odmevalo od sten, midva pa si bova gledala
oči in vedela, da se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi.
Ste pričakovali koga drugega? je vprašal z několiko odse-
nim, vendar še zmeraj mirnim glasom. Bil je rdeč v obraz,
rej je izpil dva kozarca muškata, toda miren in zbraň, torej
bro pripravljen. Glas je imel tako strog zato, da bi prikril
zburjenje, ki ga je vendar moralo dajati tam notri v prsih,
95
kjer mu je srče nenavadno neenakomerno tolklo. Obna-sem se bedasto in zmedeno. Nekaj sem si hotel v hipu izm liti. Hotel sem pomagati, sem zacel govončiti, toda on me prekinil. Pri popravljanju streh, je rekel posmehljivo. J tako daleč je bilo vse skupaj. Ta ženská je preprosto vse pí vedala. Vzeli so jo v primež in iz kljubovalnosti ali iz kakšn. ga prekletega sadizma, ki jo je tisti hip obsedel, je začela tai pripovedovati neke smešne podrobnosti. Tako mi je bilo, d bi najraje odšel. Toda ko sem videi njegov pogled, ki se zaustavil na šopku rož v mojih rokah, sem bil naenkrat čisť úročen pred tem velikim slabotnim človekom. No, le vstop te, je potem ponovil. Vstopil sem v pražni prostor. Na mizi i bila njegova aktovka. Přišel je iz službe, neka zelo važn opravila je pustil in šel razrešit svojo osebno zadevo.
Ce sem že kdaj pomislil na prizor, v katerem se na priz< > rišču prešestniškega dejanja srečata ljubosumni mož in ljub> mec njegove žene, potem sem si to predstavljal ravno tak" dramtično. V obeh moških se sprostíjo prvinski samčevski nagoni in neke nevarne strasti se razplamtijo v obeh. Oba ču tita v svojem drobu njeno vroče telo in zanj se bosta moral.i zdaj spopasti. Toda po pravici so ti prizori predmet številmli šal in zábavne terne karikaturistov. Mi se pač za nobeno sánu co ne moremo spopasti, kajti na prvém mestu je vprašanu. kako bomo v tako neznansko mučnem trenutku ohranili sv> < je idiotsko in varljivo dostojanstvo. Najbolj smešna podoba \ očeh civiliziranih ljudstev je brezumno ljubosumni moški, ki počne v svoji bolni nemoci kaj vem kakšne stvari. In res m .1 bila oba zelo dostojanstvena in vljudna drug do drugega, k.i kor da se je med prijateljema zgodil kakšen nesporazum, í ga bova vsak hip po moško razčistila. Le njegova rdeča gla\ .1. ki je jasno kázala, da je bilo treba izpiti dva kozarca muška u za pogum, in moje trapasto cvetje v rokah sta brezhibnci tega opravila spravljala v několiko smešen položaj.
96
Sedla sva vsak na svojo stran mize, s pogledoma, uprtima isto prazno stěno, in se čez ramena ozirala drug k druge-iiu. Imel sem občutek, kakor da bo vzel z mize svojo aktov-.0 in potegnil iz nje kakšne papirje. Rekel je natančno to, \ar se v takém trenutku reče: Vi mislite, da ste svoboden človek, potujete od kraja do kraja, in tudi mislite, da si lahko lirez posledic privoščite tu in tam kakšno dogodivščino. Pri lem pa ne mislite na posledice, na ogrožanje družinskega živ-Ijenja. Tudi ne mislite na to, da je lahko človek, s katerim 1 mate opravka, zelo občutljiv. Nisem vedel, ali pri tem misii na Margerito ali sebe. Toda v tem stilu je nadaljeval: za vas |c to samo ena od dogodivščin na vaših postajah, za nas (spět nisem vedel, koga misii) pa je to hudo resna stvar.
Ko je bilo pripravljenega govora konec, je zakopal glavo v dlani, kakor da hudo trpi ali kakor da nekaj premišljuje. Potem se je nenadoma vzravnal in sunkovito vprašal: In kaj zdaj? Kaj sploh hočete od mene? To me je začudilo. Jaz kaj hočem od njega? Saj nisem jaz zahteval tega pogovora, saj nisem jaz ždel ves dopoldan v tem pražném stanovanju in čakal na ljubimca svoje žene. Ali hočete, da prestopim v pravo-llavno vero, se ločim in si nájdem drugo ženo? je z mocno povišanim glasom vprašal. Ne, tega nočem. Kaj torej hočete? Spět je sedel in zakopal obraz v dlani.
Potem je přešel v prijateljski ton, čisto zaupljivo, kakor da
aremu znancu razklada svoje tegobe.
Sledila je zgodba o njem in Margeriti. Kaj mu ona pomeni
kaj on njej. Kako sta se spoznala, kako je on starejši. Za-
j nimata otrok - prosil sem ga, naj mi s podrobnostmi
irizanese - in zakaj se ona včasih tako nenavadno obnáša,
se on čuti, da se on mora čutiti odgovornega zanjo. In da
ne bo pustil na cedilu. Postal je několiko nervozen, ker
jlem jaz večji del molčal, in v dolgih premolkih se je oziral
rog sebe. Prepričan sem bil, da ima nekje steklenico. Za-
97
kaj je le ni postavil na mizo, veliko laž]e bi teklo vse skup Jaz vendar morám razumeti, da s svojo nevezanostjo in p polno neodvisnostjo ne morem razbijati človeške sreče. '1 sem razumel. On me mora prositi, naj jo neham zalezovai Tu sem ugovarjal. Popravil se je, naj se vse skupaj neha, i me mora prositi. In naj razumem, da on nima proti mei osebno čisto nič, če me prosi, naj tudi k njim ne zahajam vet To me je presenetilo. Najprej zato, ker k njim že dolgo ne t.\ hajám več, potem pa zato, ker je to zvenelo, kakor da bi bil res še mogoče, da bi po všem tem jaz še kdaj zahajal k njin
Imel je občutek, da sem na njegove predloge pristal. Bil ; zadovoljen. Ko sem odhajal, sva se rokovala. Spremil me i na hodnik. Mislil je, da bom odšel po stopnicah, jaz pa sei ga z rožami v rokah prosil, naj mi napravi prostor, ker grci v drugo smer. Nerodno se je umaknil, jaz pa sem šel po lesí nem hodniku, ki visi nad dvoriščem, v drugo smer in potrk.i! pri Gretici in Katici.
Tako sta Gretica in Katica nepričakovano dobili rože.
38      Preselil sem se. Tistega hotela nisem več přenese I. Soba je bila pretesna, zdelo se mi je, da mi pritiska <>ľ ramena, da me strop stiská k tlom. Ponoči sem se přepon n prebujal in okrog mene je bil čisto majhen prostor. Nisem m mogel ganiti v njem. Kamor koli sem skúšal seči, povsod i> bil zid, na levi in na desni, zgoraj in spodaj. Tako hudo mi n bilo, da me je od znotraj v prsih nekaj razganjalo, nekaj n rjovelo notri in hotelo ven. A kamor koli se je zagnalo, po\ sod je bil zid. V tisti těmi sem gledal z odprtimi očmi v zid, V1 sem ga imel tik pred seboj, še glave nisem mogel premaknn 1 Divjanje notri v prsni votlini se je potem umirilo, a zdaj sem čutil, kako se mi je srče ustavilo. Bil sem popolnoma iht.i ben. Vedel sem, da bom umri, če se takoj, ta hip, ne bom pi<
98
idil. Hkrati pa sem mislil, tega se dobro spominjam, mislil m, kako se naj vendar prebudim, saj imam oči odprte, saj cndar gledam, saj vidim ta strop tik pred svojimi očmi. S krajnim náporom sem premaknil roko in potem so se stene nenadá razmaknile. Vse telo se je razpustilo, vstal sem, udaní z glavo ob posteljni rob, z bokom ob mizo, dokler nisem dotipal umivalnika in stĺkala. Ko je zasvětila luč, je bilo bolj-se. Svetloba je bila media in v prsih sem še zmeraj čutil nekaj nste tesnobe, a bila je vendarle svetloba in bilo je boljše. To se mi je nekajkrat ponovilo.
Ne verjamem, da so te more v kakšni zvezi s čudnimi do-Hodki in ljudmi, ki me oblegajo zadnji čas. Najbrž preveč bérem o okultní fiziologiji, najbrž preveč bérem o teh stvareh, da potem celo telo čutim kot nekaj, kar se razteza v prostor, kar je v čudni odvisnosti od gmote predmetov, ki so okrog mene, od njihove téže, gostote, trdnosti; vzájemní magnetitem. Morda pa sem imel tistega hotela čez glavo dovolj še laradi česa drugega. Še zaradi osebja, ki me je zadnji čas ne-kako sumničavo gledalo. Vsak obisk so spremljali z zgovor-nim spogledovanjem. Ne vem, kaj se je skuhalo okrog mene, • prav gotovo imata tukaj prste vmes Benedičič in tisti ne-jjfcnani Jelene ali Klančnik, tisti komunistični agitator, če ni to jjBavsezadnje ena ali ista stvar, ena in istá oseba v svoji razkla-■Bi dvojni osebnosti. In k čudnim dogodkom, ki so se zadnji Kas drug za drugim vrstili v tisti hotelski sobi, prav gotovo fcosebej sodi neki popoldan pred dnevi, ko sem se vrnil z dol-fcega sprehoda iz Kamnice. Hotel sem odkleniti vrata svoje ■obe, pa sem videl, da se ključavnica ne odklepá. Še in še sem prtel ključ v njej, potem so se vrata nenadoma vdala. Kar po-■ustila so in pred mano je zazevala odprtina. V tisti odprtini ■a sem tam daleč zadaj, da, bilo je tam daleč zadaj, čeprav je ■oba čisto majhna ... tam daleč zadaj sem videi na postelji ■edeti neznanca v zimskem plašču. Pravzaprav nisem videi
99
njegovega obraza, nisem ga razločil, ker je sedel z obrazo, obrnjenim v prostor. Svetloba mu je toraj padala na tilnik njegov obraz je bil v těmi. Eno podrobnost pa sem vendai razločil. To je bila znaná svetla, skoraj béla svilena kravat. Kar nekako světila se je izpod ovratnika temnega plašča. B je popolnoma tiho in za trenutek sem čakal, da bo spět kr spregovoril. Potem me je, sam ne vem, zakaj, popadla takšn tiha groza, takšna mirna groza, ki človeka ne zagrabi zněna da, ampak leze počasi od nekod vanj, naseljuje se nekje njegovi notranjščini in prav nič ne more storiti zoper njo Naj si še tako dopovedujem, da pravzaprav ni nobenega ray loga za kakršen koli strah ali vznemirjenje, tista groza ka: leze gor in dol po telesu.
Obrnil sem se in z naglimi koraki odšel. Vrata sem pusn odprta. Šel sem v recepcijo in morám přiznati, da sem neko liko po nepotřebném izgubil živce. Zakričal sem na tisteg.i človeka v recepciji, tam za pultom, da mi je tega dovolj, d.i ne bom neprenehoma prenášal neznancev v svoji hotels!.! sobi. Da jaz svoje račune v redu poravnavam, zato pa hočeni imeti svoj mir. Sem nisem přišel zato, da bi vsak trenutek ne komu odgovarjal na nekakšna vprašanja. Naj poskrbi za to. Receptor me je začudeno gledal, nisem prepričan, da popol noma iskreno.
Vem, da sem pretiraval, ampak čisto nič drugega nisem mogel storiti v tistem trenutku. Zakaj pravzaprav nisem vrgel človeka ven, zakaj sem moral kričati v recepciji in tako na nekakšen ovinkarski način prosjačiti za pomoč? Najbr/ me je bilo zgoraj res strah, tiha groza plezavka je storila sv<> je. Pomoci pa seveda ni bilo.
- Gospod, je rekel receptor, bojim se, da vas ne razumem prav dobro.
- Pojdite z menoj, pa boste hitro razumeli, sem rekel in g.i v nenadni ihtavosti pograbil za komolec. Z jeklenim priu
ioo
im sem ga držal, dokler se ni zvlekel tam izza pulta, držal
m ga kot s kleščami za komolec, ko se je skúšal vljudno iz-
.tkniti, in vlekel sem ga za seboj po hotelskih stopnicah. Zdi
tni, da sem ga zgoraj na hodniku celo několiko sunil, da se
>■ opotekel proti mojim vratom, in zdi se mi, da se je zdaj tudi
m několiko ustrašil. Vrata moje sobe pa so bila zaprta.
- Izvolite, sem rekel, stopíte naprej.
Receptor je pritisnil na kljuko. Vrata so bila zaklenjena. i )drinil sem ga in udaril po kljuki in vratih hkrati, da je za-hobnelo in so se hip zatem odprla nekje drugje na hodniku vrata neke druge sobe. Najbrž so kakšne glave pomolile svo-|o radovednost tja ven na hodnik. Zasukal sem ključ v ključavnici, sunil začudenega človeka noter in stopil za njim. Soba je bila prazna. Stala sva tam, jaz sem si oddihoval in se nestrpno oziral po prostoru, on pa je gledal samo vame, ves čas vame, in se počasi pomikal k odprtim vratom. Dvig-nil sem roko in pokazal na posteljo. On pa sploh ni sledil mojemu gibu, premikal se je k vratom in zdaj se je v meni vse lesulo. Nobene volje nisem imel več, da bi ga ustavil. Skúšal $em še nekaj reči, nemara sem celo odprl ústa. On pa je bil v tem hipu že pri odprtih vratih, začutil je pražni in svobodni prostor hodnika za seboj in naglo izginil. Oddihoval sem si. ji Nisem vedel, kaj se je zgodilo. Čez čas sem se nekako ovedel in stopil k postelji, na kateri je nekaj trenutkov pred tem sedel moški s svetlo svileno kravato pod zatemnjenim obra-lom. Čisto od blizu sem pogledal na posteljo, a na njej ni bilo nobenih sledov. Nedotaknjena. S počasnim gibom sem 'odmaknil odejo, toda tudi spodaj ni bilo viděti čisto nič. Rjuha je bila nategnjena, na vseh koncih zataknjena pod íimnico, kot da bi bila pripravljena za pregled dežurnega i oheirja. Ali se mi že meša?
f      Ne řečem, da je bilo nočno zoževanje prostora, bližanje í lidov, negibnost telesa, ustavljeno srče, ne řečem, da je bilo
IOI

vše to v kakršni koli zvezi z dnevnimi dogodki. Mislim cc da ima vse to povsem drug izvor. Toda kar se je zgodilo neznancem v moji sobi, je bilo zame preveč. Tisti trenun sem zacel pospravljati vse, kar je bilo mojega. In tega ni bi! malo. Cel kup stvari sem navlekel v tem času, manj kot iru sec dni je minilo, v svoj hotelski brlog. Zanimivih, noví stvari. Nekoč si jih bom vse popisal, da bom imel nekakšt pregled.
Prišla je lastnica hotela in protestirala proti mojemu sun vemu ravnanju z njihovím osebjem. Samo z njimi ravnaj' ljudje surovo, sem si mislil, z menoj pa ne, mene pa pusti)-vsi pri miru, kaj, gospa? To sem si mislil, rekel sem pa:
- Gospa, nič se ni treba razburjati. Odhajam.
Tako sem rekel, ona pa je takoj spremenila ton. Ampak /. je prepozno, sem se že odločil. Nič se ni dalo spremeniti.
Preselil sem se torej čez Dravo, sem v to sobo, ki je res ni koliko manjša od one, tudi grša, morám přiznati, tudi slabš. urejena, tudi manj cista. Vse to morám přiznati in dodati ši to, da so moji predmeti zasedli skoraj ves prostor, tako da si komaj gibljem med njimi. Vse to je res, a vendarle je še bolí res, da se v Dvoru - tako se ta gostilna s prenočiščem imenu je - počutim veliko bolje. Diham svoj zrak, na novo začen jam, in zato ni nič čudnega, če se mi zdi ta mala in natrpan.i soba veliko prijaznejša. In ne samo to, tudi večja, veliko pro stornejša in veliko bolj svobodna, pa naj se to še tako čudn<> sliši.
39 Zdaj pa mi je tako, da bi najraje odšel tudi od tod, Jaroslavu sem še iz prejšnjega hotela napísal písmo Bal sem se, da so njegov odgovor založili, nevedomá ali p.i celo zanalašč. Zato sem vprašal v tamakjšnji recepciji, kaj ľ vendar s pismom, ki je prišlo na moj naslov. Několiko zvija«.
ioz
■ in naravnost sem udaril s svojim vprašanjem. Vljudno, 'da skrajnje hladno so me obravnavali. Nobenega pisma ni i vas, gospod, so řekli. Písmo mora biti, sem rekel. Kaj bi ni z vašim písmom, gospod? Ľahko ga raztrgate ali pa skri-ic-te. Bili so užaljeni. Přišel je nekdo in mi zelo ostro odgovar-i.il na moje ostré ugovore. Kakor da sem jaz česa kriv, če v tigern  njihovem   hotelu  neznani   ljudje   posedajo  na   moji postelji. Sicer pa nemara pismo res ni doseglo Jaroslava. A tega jim ne smem přiznati. Morda se je tudi on preselil v drug hotel. Le kako se bova našla, če pride sem? Ali ne bo tisti receptor kaj napačnega povedal? Na stranišču sem se pohledal v ogledalo. Notri sem uzrl neobrit, že precej kosmat obraz. Ali so se meni tako čudno bleščale oči ali je nekdo stal za menoj ?
Tudi v tem hotelu neki ljudje povprašujejo po meni. Ali Benedičičevi? Ali tisti s svileno kravato, Klančnik ali Jelene? Oditi bom moral. Kaj se je zgodilo z Jaroslavom? Kje je Lenka? Kaj počnejo z Marjetico in česa jo je strah? Zakaj jo je strah bučanja gozdov? Vprašanja vrtajo po meni kot kakšni prekleti debeli črvi, ki rijejo notri po prsih. Cisto sam živim. In Fedjatin živi sam. In Glavina tam v svojem zasilnem biva-lišču, iz lesa zgrajenem, nekje v Abesiniji. Toda onadva sta na to obsojena po volji usode. Přej ali slej sta s tem nekako iprijaznjena. Jaz pa sem sam zavoljo nekih nesporazumov, ki I mi resnično niso jasni.
Katica mi je povedala, da zadnji mešec sploh niso pobírali
tnajemnine. Zdaj pa je prišlo obvestilo, da bo poslej pobíral
denár, da jih bo odiral oskrbnik, neki upokojen uradnik iz
[losednje hiše. Kdo ve, ali je tudi ona kdaj prišla k tem vra-
Iŕtom ali vsaj pod okno, ki gleda na ozko ulico. Ko bi mogel,
|ko bi imel denár, bi najel stanovanje na drugi straní ulice in
ves dan in vso noč bi gledal, kdaj bo prišla. Nemara se kdaj
raustavi, vsaj med sprehodom.
103
V družbi Glavine in Fedjatina sem videl mlajšega človeka s temnim obrazom. Nisem prisedel, ker sem moral na pot. Hotel sem poiskati tisto cerkev. A dobro sem si zapomnil njegov obraz in njegovo progasto obleko. Pise se Markoni, njegov oče je veleposestnik, Ggb., moj znanec iz Goric, last-nik Vinogradov, trgovec z vinom.
Ne morem spáti, ne morem bedeti. Morám se urniriti. Sanjalo se mi je o modři krogli. Blizu je, kmalu jo bom našel. Ne hodim rad po cerkvah, a zdaj bom pregledal vse, kar jih je v mestu in okolici. Našel bom tisto kroglo, kakor sem našel tisti trávnik in kakor sem našel gredico cvetja in fižol v predmestju. Tisti trávnik je pokrit z mokrim, zdruzastim snegom. Ploščad je nagnjena proti reki in nalahno drsi navz-dol. Ko sem stal sredi trávnika, sem čutil, kako vsa veliká plošča počasi drsi proti reki.
40 Februarja 1919, kmalu po prevratu, je trgovec in posestnik Leopold Markoni, Ggb., zvečer potegnil železní rolo čez izložbo svoje trgovine s speciálními buteljčnimi viní, ki je bila hkrati pisarna in poslovalnica za prodajo na debelo. Obrnil je ključ v žabici in tako sklonjen je s kotič-kom očesa videi moške postave, kako se približujejo po pločniku. Vzravnal se je in se obrnil proti vratom, tedaj pa je za svojim hrbtom zaslišal osoren in objesten glas, ki je v hri-bovskem slovenském dialektu rekel:
- Kaj, če bi se s Švábom malo pohecali?
Druga dva sta se zasmejala in Leopoldu Markoniju se je zdelo, da je to smeh několiko pijanih ljudi. Hotel je stopiti skozi vrata v trgovino, tedaj pa je oni za njim vzkliknil:
- Hej, kaufman! Stoj!
Markoni se je zaustavil in pogledal nazaj. Bili so trije v uniformah in s puškami z nasajenimi bajoneti čez ráme. Pa-
104
11 ulja Maistrovih kmetavzov, ki so pridrli iz okolice v mesto m oblekli uniforme. Tisti, ki se je ústil, je bil hlapec. Markoni |e v objestnem in pijanem obrazu takoj razpoznal obraz "b|estnega in pijanega hlapca. Tak je hlapec, kadar ne dela, I .idar pije, kadar ima nož ali orožje v rokah. Ustavili so se pied njim; pijani z nazaj potisnjeno čepico s tribarvno ko-k.irdo je stal spredaj, druga dva několiko v ozadju, v těmi. 1'ijani se je nerodno hihital in viděti je bilo, da še ne ve, kaj si 11,1 j privošči. Potem se je nečesa domislil.
- Ti, je rekel. Ti ne boš več žrl našega kruha.
Markoni je molčal. Za hip je pomislil, da je mož kateri od njegovih viničarjev in da se hoče zdaj kdove za kaj maščeva-11, toda v naglici je preletel vse njihove obraze, in ta nikakor m bil med njimi. Bil pa je hlapec in Markoniju se je zdelo, da smrdi po hlevskem gnoju. Oni se je sklonil naprej in začutil \c njegovo toplo in vinsko sapo na svojem obrazu. Bilo je ostudno, a vedel je, da ternu človeku ne bo dal nobenega po-voda. Poznal je njihovo náturo in vedel je, da ga bo hotel kmetavz izzvati h kakšni nepremišljeni besedi ali kretnji.
- No, je rekel oni, kaj?
- Nič, je rekel Markoni in se ugriznil v ustnico, ker mu je bilo jasno, da ne bil smel ničesar reči, tudi nič ne. Uniformi-rani je naporno premišljeval.
- Iz nič ni nič, je potem rekel.
Markoni je prikimal. Odpor, ki ga je čutil v sebi do tega človeka s pomečkano kapo na glavi, ki naj bi bila vojaška cepica, odpor do njegovega vinskega zadaha se je mešal s drahom, ki mu je začel segati v želodec, kakor kakšen pra-/.en in votel prostor. Želja, da bi zakričal nanj, ga udaril in mu pokazal, kdo je kdo, se je mešala s hladnim potom, ki mu je lezel na čelo, in čudno drhtavico v kolenih, kajti tega niz-kotnega in nastopaškega izzivanja ni h otelo biti konec. Videl je, kako se bebec v uniformi ozira k onima dvema, ki sta po-
105
tlačila roke v žepe in čakala, kako se bo izteklo. Videl je, da postaja robavs nevařen, ker vse kar traja, on pa se še ni do-mislil ničesar, s čimer bi ga ponižal. Tedaj mu je očitno nekaj šinilo v okorne pijanské možgane, nekaj, kar je moral sam doživeti, saj toliko domišljije ni mogel imeti, nekaj enostav-nega in jasnega. Stopil je korak nazaj, se ustopil in zakričal:
- Lezi!
Leopold Markoni je zadrhtel. Videl je, da sta se onadva prestopila, in eden je ternu besnému človeku v povaljani uni-formi nekaj rekel. Vsekakor nekaj, kar je bilo zoper pravkar izrečeno povelje. Markoniju se je zdelo, da drugi govori v srbščini in da se s hlapcem, ki je govoril slovenskí hribovski dialekt, ne razumeta. A kakor da je prostaka to še bolj vzpodbudilo.
- Lezi, sem rekel, je zatulil.
Nad trgovino so se odpírala okna. Prostak je snel puško in mu nastavil bajonet na prsi. Markoni je čutil, da mu od-povedujejo kolena. Čutil je konico bajoneta, ki je rinila skozi suknjič. Videl je njegove nevarne oči, ki so bile několiko šteklené, da gotovo niso več vedele, kje so in za kaj gre. Markoni se je sklonil in se najprej z rokami dotaknil tal. Potem se je spustil na kolena in legel na trebuh.
- Puzaj! je zakričal nad njim norec in mu potisnil bajonet v hrbet.
-Plazi!
Markoni se je začel plaziti v smeri, kakor je ležal, torej se je spustil čez visoki pločnik in počasi napredoval, opiraje se na komolce, po mokrem čestném tlaku.
- Hitreje!
Nič več ni vedel, kaj počne, samo konico ostrega noža je čutil na hrbtu, samo tisti tenki dotik, ki ga bo nenadoma prebodel, da bo spodaj kovina škrtnila ob čestném tlaku. Vse hitreje se je plazil.
106
- Okrog! Nazaj!
Obrnil se je in se plazil nazaj, vzpel se je na pločnik, kakor •.■.oserúca, in obtičal pred spuščeno železno roleto. Potem je I lilo nekaj čaša tiho. Slišal je njegovo dihanje nad sabo. ľrostaški prostovoljec je bil zadihan, kakor da bi se plazil z njim. Bil je razburjen in přestrašen. Vedel je, da je storil nekaj, česar sprva ni hotel storiti, ker ni segalo samo čez njegovo kompetenco, ampak tudi čez robové njegove domišljije.
- Tako, je rekel potem in si oddihoval. Nekaj čaša je raz-mišljal.
- Sam si hotel, je potem dodal skoraj opravičujoče. Zakaj pa si izzival.
Slišal je, kako se oddaljujejo njihovi koraki. Nekaj so si dopovedovali in o nečem so se skúšali sporazumeti.
Leopold Markoni je vstal. Ni si očistil mokré obleke, ni se ozrl navzgor, kajti vedel je, da so okna odprta in da ga števil-ne oči molče opazujejo.
Kot mesečnik je odtaval v trgovino. Sedel je za pult in za-lečal od obupa, od nesmiselnega in strašnega ponižanja.
41 Ne upam se vprašati, kako mu je ime. Vsi mu pravijo Tondichter in to najbrž zadostuje. Predstavil pa se mi tudi ni ta človek, kar prisedel je k meni, kakor da sva stará znanca. Pa saj menda sva nekakšna znanca, menda smo se seznanili v goricah, tistega sončnega in toplega zimskega dne, ko sta se obe posestniški družbi, Ggb.-jeva in Samsova, nemška in slovenská tako ljubeznivo pogovarjali. A ljubez-nivosti med njimi je manj, kot bi človek sodil na prvi pogled. Ta dan, ki je zame pomemben zato, ker sem izvedel za najno-vejšo rasno teorijo, še zdaleč ni podoben tistemu sončnemu dnevu, ko sem prvič srečal znamenitega lokalnega skladatelia. Oblaki so spet pritisnili k tlom, dan je bil temen, na ce-
107
stah spět plundra in pod mostom črna reka. Reka, ki kar teče in teče tja v Črno morje, bolj ko jaz sedim tu in bolj ko vozijo vlaki proti Trstu, bolj neusmiljeno in vztrajno teče ta reka po svoji dávni strugi. Sedela sva v Veliki kavarni, od kodér je mogoče gledati na most in řeko, Tondichter mi je pri-povedoval o svojem zboru, ki ga vodi, deškem zboru, tukaj-šnji različici Dunajskih dečkov, povabil da me bo, da bom slišal te kristalno čisté glasove, to nepokvarjeno in jasno le-poto. Tudi sam skladá, njegove kompozicije so domoljubne-ga značaja, iz nje dihajo, kot sam pravi, domača gruda, po-horski gozdovi, jasno štajersko nebo, ki bi moralo biti, po njegovem, zeleno. Kajti zelena je pravá domovinska barva gričev in trávnikov, zelene štajerské pomladi, zelenih rek. Rekel sem, da se mi zdi tale reka pod mostom črna. Samo pozimi, je rekel, drugače je zelena in tudi nebo mora biti zeleno. Ta domislek mu je zvenel tako umetniško, da ga je potem še tretjič ponovil. Jaz sem bolj mislil na rumeno barvo imenitnega konjaka, s katerim me je Tondichter počastil. Mislil sem na to, da si takega konjaka preprosto ne morem več privoščiti. Moji prihranki so skopneli in samo vprašanje časa je, kako dolgo si bom mogel še privoščiti žganje spodaj v žganjarni, skupaj z Glavino in Fedjatinom. Toda viděti je bilo, da Tondichterja ne moti moje trenutno stanje, se pravi kosmata brada, ki se mi je ni ljubilo obriti, několiko pováhaná obleka in kot bučno olje mastni lasje. Jaz sem se vsega tega v nekem hipu zavedel, ob njem, zlasti ob njem, ki je bil cist in zal in dišeč. Ob takém človeku se človek zamisli nad svojo nemarnostjo in zdelo se mi je, da je zdaj zadnji hip, ko se še lahko vzamem v roke, se pravi, da se po zunanjosti spravím v prvotno stanje, po notranjosti pa ... da takoj na-polnim kovčke in z njimi odidem na železniško postajo, kjer vsak dan pelje kak vlak v Trst. To bom storil jutri, sem zatrd-no sklenu, medtem ko sem gledal njegov dišeči obraz, še da-
to8
nes, še danes pa grem na pošto in oddám brzojav za Jarosla-\ a. Tondichter je nenadoma dejal, da sluti v meni umetniško Jušo. Zaprepadeno sem ga pogledal, še bolj pa sem bil pre-senečen, ko je ob teh besedah sedel těsno k meni. Dejal je, da /unanjost ni važna, važno je, kaj ima človek globoko notri v sebi, v srcu in duši. Rekel je, da je to, mojo umetniško dušo namreč, začutil že tedaj v goricah, ko sem bil nekako odso-ten in se nisem maral udeleževati njihovih zmeraj istih, zmeraj istih gospodarskih pogovorov, ki so tudi njemu skrajno odvratni. In z gospo Samsa, je rekel, z gospo Samsa sta imela lako razsvetljena obraza. Torej tudi ta, sem pomislil, tudi ta nekaj ve o gospe Samsa in o meni, toda zakaj, sem pomislil, /akaj potem šedi tako těsno ob meni, če ve za gospo Samsa m zame. Saj potem tudi ve, da jaz nisem član njegovega deškega zbora. Nič tega mu nisem rekel, popil sem še en konjak, ki ga je z ljubeznivim smehljajem in okroglim, vse-kakor okroglim gibom roke potisnil predme.
42 Zanimanje za človeka raste in raste. Vrstijo se znan-stvena predavanja o človekovi zunanjosti, ki opredel-|uje značilne poteze njegovega značaja in razuma, njegovih sposobnosti in kvalitet. O človeku in za človeka, za njegovo příhodnost, za njegovo lepše življenje. To pa je mogoče le, če vemo, kdo je kdo, in če to vidimo po njegovi lobanji. Saj bomo prišli nekega dne na Luno, o človeku pa še zmeraj ne bomo vedeli najbolj bistvenih stvari. O njegovi lobanji, zlasti o njegovi lobanji je treba veliko vedeti, zakaj tam pod loban-10 se skriva ves tisto, kar človek v resnici je. V letu osemintri-deset se človek hoče spoznati. Vedeti hoče, ali je mogoče misii prenašati na daljavo, vedeti hoče, ali je mogoče viděti v příhodnost, zlasti pa hoče vedeti, kaj je notri v lobanji, in to hoče vedeti na prví pogled. Cloveška skupnost si lahko za-
109
črta razumno příhodnost, v kateri bo človek živel človeka vredno življenje. V letu osemintrideset se človek zanima za človeka, ljubi človeka. Zato mora spoznati njegovo kako-vost.
Po antropologu Weinertu sta dva kriterija odločilna za kakovost rase. Oba se tičeta človekove glave oziroma loban-je. Prvi kriterij je indeks glave, drugi pa oblika glave.
i. Indeks glave. Indeks glave pomeni odnos širine glave napram njeni dolžini. Ako se dolžina glave označi s ioo, te-daj mora biti šiřina 3/4 ali 75% te dolžine, oziroma nekaj več ali manj od 3/4. Glava z indeksom 75-80 je mezokefal-na. Ako je šiřina manjša od 75 in glava napram ternu ožja in daljša, tedaj gre za dolgoglavega, ozkoglavega ali dolihoke-falnega človeka. S šiřino med 80 in 90 so brahikefali.
z. Oblika glave. Ta naj pokaze kulturno vrednost rase. Samo dolgoglavi so umni in kulturno ustrojeni. Širokoglavci z indeksom nad 80 so najnesposobnejši in najnevarnejši dementi človeštva.
Nekateri, zlasti slovanskí antropologi tej teoriji resno ugo-varjajo. Najmocnejší protidokaz je ta, da je med sodobnimi Nemci 16% dolihokefalcov, 41% mezo- in 41% brahi-. Pri Francozih je, po slovanskih virih, to razmerje 14-41-45, pri Kitajcih 25-4Z-33, med Indijanci 17-43-40, med Eskimi 86-9-5, mecf Crnci pa 56-38-6. Največ dolgoglavih je torej med primitivními narodi, ne pa med nordijskimi tvorci in no-silci kultuře, kakor trdijo Weinert in njegovi somišljenki. Crnci so najvišji, se posmehujejo nasprotniki teorije o kako-vosti rase, in bi morali po tej teoriji vládati človeštvu. Sokrat je bil, še naprej ugovarjajo Weinertu, po řasni teoriji popoln kretén, Kant širokoglavec z indeksom 85,5, Leibnitz pa z indeksom 90,3.
Razprave, ki so za příhodnost človeštva zelo važne, še niso končane. Za dokončne sklepe bi bilo treba veliko prak-
110
i ičnih poizkusov v najtežjih okoliščinah. Seveda pa bi morali Inti vselej navzoči znanstveniki antropologi, ki bi neposred-110 ugotavljali pravilnost ali zmotnost svojih teorij o kakovo-11 rase. V prihodnjih letih bodo na tem in na drugih pod-1 očjih izvedeni antropološki eksperimenti.
43 Po naslednjem konjaku, ki ga je natakar serviral v tankem, krhkem in okroglem kozarcu, sem pokazal več zanimanja za njegovo ustvarjanje in njegove názore. Tondichter je z nežno dlanjo grel kozarec, kot bi držal v ro-kah dečkovo ritko, pripovedoval mi je o svoji ljubezni do ti-stih ustvarjalcev, ki jih on nikoli ne bo dosegel, do Wagnerja, na primer. On bo čisto zadovoljen, če bo v njegovi glasbi mogoče zaslutiti zelene štajerské griče, potoke in bistro řeko, i.isno zeleno nebo. Njegovi gibi so se mi zdeli nenavadno nkrogli, kakor da bi dirigiral svojemu deškemu zboru, kakor da hi tu in tam med dirigiranjem katerega od dečkov tudi pobožal.
V kavárno je vstopil Boris Valentan. Videi sem, da me je opazil, in bilo mi je několiko neprijetno. Tondichter je le sedel několiko pretesno ob meni, njegova roka je trepljala po aiojem ramenu, z zaupljivim glasom mi je pripovedoval o -vojih ustvarjalnih nazorih. Preveč umetniško je bilo, da mi ne bi bilo neprijetno, kljub popitím konjakom. Nemara sem /ato dvignil roko v pozdrav in Bussolin si je moj gib razlagal kakor povabilo. Nekaj je zmignil z rameni in se obrnil k vra-lom, potem pa si je v zadnjem hipu premislil. Stopil je k naji-'ii mizi, spregledal roki, ki sva mu ju oba ponudila, in brez besed sedel. Tondichter je dejal, da ravno pripoveduje o do-movinski glasbi, toda Bussolin je gledal někam mimo naju, viděti je bil zlovoljen, iskal je pravo besedo. Potem me je pohledal s svojimi jasnimi očmi in z odločnim, poštenim gla-
111
som, ki ga poznám in ne maram ravno zaradi teh neupoglji-vih lastnosti, rekel:
-  Dragi gospod Erdman, prisedel sem samo zato, da bi vam nekaj povedal.
Govoril je samo z menoj, kakor da Tondichterja sploh ni pri mizi. Tondichter se je odmaknil in ga přeměřil z užalje-nim pogledom.
- Vaša stvar je, je rekel, če ste se po svoji volji izločili iz naše družbe, vaša stvar, če ste zlorabili naše zaupanje. Ravno tako je vaša stvar, če ste si izbrali drugo družbo, je rekel in poblisnil z očmi proti Tondichterju, ki se je spet presedel. Ravno tako je vaša stvar, če se klatite naokrog s postopači po tistih beznicah in se razkazujete naokrog v takšnem stan-ju. Ni važno, da to tudi na nas meče posebno luč.
Moral sem zajeti sapo. Kako izločil? Kakšno družbo sem si izbral, kakšen nápad je to, kaj to pomeni? Zakaj mi to pri-poveduje?
-  Ni pa vaša stvar in važno je to, da v novi družbi raz-našate stvari, ki ste jih slišali med nami, tudi intimně stvari, če sem pravilno obveščen.
Bil sem začuden. Kaj se jim je vendar tam med njihovimi orientalskimi preprogami tako zaměřilo. Kar je bilo med menoj in Marjetico, je vendar najina stvar, kvečjemu še stvar Franja Samse, kaj različne družbe govoričijo, tu se pač ne da nič pomagati. Tako je na svetu, tako je med Ijudmi. A kakš-na pooblastila ima Bussolin, tega pri najboljši volji nisem mogel razumeti.
- Niste dobro obveščeni, sem bleknil brez potrebe, ker mi kaj drugega ni prišlo na misel.
- Ne gre samo za izbiro ljudi, gre za to, da ste izrabili zaupanje in da zdaj drugim pripovedujete, kaj ste med nami doživeli. Živeti med Ijudmi, ki so vam odprli svoj dom in svoja srca, da, tudi svoja srca, nič se ne posmehujte, in jih
112
i "it em tako podlo izdati, to je, preprosto řečeno, mizerija, loveška mizerija.
Bussolin je bil vitez, Bussolin je bil nenavadno dober člo-< k, tako je rekla nekoč, Bussolin je govoril s čustvom in za-luisom.
Nisem vedel, kaj naj rečem. Vmešal se je Tondichter.
-  Oprostite, gospod Valentan, ampak gospod Erdman o > i ši družbi ni govoril čisto nič. Govorila sva o glasbi in do-movini.
Izkazalo se je, da Tondichter govori kar dobro slovensko.
- Nisem rekel vam, kar sem rekel, je rekel v enako odloč-iH in in vljudnem tonu Bussolin. Kar sem rekel, sem rekel im »spodu Erdmanu.
- Ta gospod pa šedi v moji družbi.
- Ali ste me povabili, se je Bussolin obrnil k meni, ali ste pomáhali ali niste?
Bila sta razkačena, vendar vljudna, nadvse dostojanstve-iiii sta izmenjala nekaj zmerljivk. Nazadnje se je Bussolin [i.islonil nazaj in si Tondichterja pozorno ogledal.
- Vi z vašo brahikefalno glavo ste zame popolnoma neza-mmivi.
- S kakšno glavo? sem vprašal.
- Brahikefalno, je rekel Bussolin.
- To je nesramno, je vzkliknil Tondichter in nenadoma je iko povišal glas, kot bi govoril nekdo drug, to je spet en su-Dv nápad, je naglo vzkliknil, na enega človeka. Človek še v
! tvárni ne more seděti brez napadá surovega človeka.
44      _ Ne bom se pogovarjal s tem, s tem rasno nečistim
človekom, je rekel Bussolin s tresočim glasom, a vam
im moral povedati, kar vam gre. Margerito ste spravili v
icsrečo, potem ste jo izdali in nazadnje ste izdali še vse nas.
113
Vi ste podlež in izdajalec. Vi ste lažnivec. Vi ste lažnivec in' slepar. Prav nič vam več ne verjamem. Vi spadáte tja, tja, ni se mu tresel samo glas, tudi roka, s katero je kázal tja dol proti Lentu, vi spadáte tja dol v tiste umazané luknje.
Vrgel je denár na mizo in z odločnimi koraki odšel. Lep govor je imel, dostojanstven in viteški. Z izbranimi besedami me je ozmerjal. Navsezadnje bi me bil lahko tudi udaril, polil s Tondichter j evim konjakom. Lahko bi me bil tudi oplju-val, če sem res tak nizkotnež, kot je kričal tule pri tej mizi, da so se vsi ozirali. Toda tudi Tondichter se je tresel od jeze.
-  Zdaj ste videli, kakšni so ti ljudje. Šovinistični ljudje. Majhni ljudje. Umazáni ljudje. Primitivizem.
In takšnim ljudem hoče on nebo obarvati zeleno.
Tako sem torej spil še en konjak in postal izdajalec, podlež, lažnivec in slepar.
Izvedel pa sem za rasno teorijo. Teorijo gospoda W., zna-menitega antropologa. Tondichter mi je potem razložil teori-' jo W. Pri natakarju je naročil vrvico in izmeril mi je glavo. Nekaj je računal. Odkimaval.
- No ja, saj še gre, je rekel potem. Mislim, da ste mezoke-fal.
Demonstriral je še merjenje svoje glave. On je bil jaj-čeglavec, se pravi njegova glava je nosilka kulturnih kvalitet.
Moja mezokefalna glava vsega tega ni čisto dobro razu-mela.
- In kaj potem, sem zaklical, kaj, če je človek vodenogla-vec? Kaj, če je Wasserkopf?
Tondichter ni želel odgovoriti na to vprašanje. Njegova glava je kinkala. Tudi v moji mezokefalni je bučalo od kon-jaka in Bussolinovega lepega govora. Bil je lep in ganljiv go-   ! vor. Ko ga bom dobro premislil, se bom samému sebi smilil. In šel bom tja dol, kamor spadám.
114
45 Tam doli, kamor spadám, pa sem v mislih nehote meril Glavinovo lobanjo. Bila je glava širokoglavca, i u se ni dalo nič pomagati. Spet je tolkel po mizi. In Fedjatin n veselo poskakoval in bliskal s svojimi božjastnimi očmi. (.lavina je tolkel po mizi zato, ker se ženská, od katere je l'ľavkar přišel, ni umila. Saj ni treba, da ima penečo kopel k.ikor tiste kurbe iz tvoje družbe, je kričal name, kot da sem |.iz kriv, če se njegova ženská ni umila. Umije pa se ta kurba \seeno lahko, je divjal. Jaz sem bil tako vajen njegovega kričanja, dobro sem vedel, da ta dobrodušni človek kriči kar i.iko, da bi izkričal svojo kri, ki mu kroži pod napeto kožo. i o se dobro vidi na njegovih raskavih in odrgnjenih licih, k 1 er britvice zmeraj puščajo rdeče lise.
- Zakaj mora smrděti po prejšnjem moškem, je potem několiko tiše dodal in zvrnil kozarec smrdljivega žganja, a veš, k.iko smrdi prejšnji moški, prejšnji moški smrdi notri v ženskí in ven iz nje kot razpadajoča riba. Gnila riba, morská
I iba. Pri sosednjih mizah so se zasmejali in Glavina je poteg-111I svojo glavo med ramena in tako pogledal okrog sebe, da K smeh v hipu potihnil. S tistim svojim pogledom, ki utiša \ sak smeh, je krožil po prostoru in njegove oči so se nazad-
II je ustavile na meni.
- Zakaj se pa ne obriješ? je vprašal. Skomignil sem z rameni. S hrbtno stranjo dlani je potegnil po svojem obrazu in /.imrmral:
-  Človek mora biti obrit kot pri vojakih. Tudi če nima «íenarja. Obrit in umit.
Prikimal sem. Vidim, da so ljudje zmeraj bolj nezadovolj-iii z menoj. Z mojo brado, z mojo obleko, z mojo mezokefal-- o glavo, z mojimi izdajstvi, hvala bogu, da imam vsaj umet-■ uško dušo, kot sluti Tondichter.
Glavina ta večer res ni bil zadovoljen z menoj. Ta človek ■ni je sicer naklonjen, vsakokrat se me razveseli, kadar vsto-
115
pirn, rad razpravlja z mano o svetovnih političnih problemih,' toda včasih me le jemlje několiko zviška. Ali pa ima preveč krvi in moči in ni nezadovoljen z menoj, ampak s seboj. Hotel je vedeti, ali sem kaj močan. Predlagal je, da preizkusiva moč rok, in položil je komolec na mizo. Ni mi bilo do tega, to gre že predaleč, ta domácnost tu, kamor spadám. Bil je užaljen. Hotel mi je dokázati, da je on močan, če sem že jaz šibak. Počepnil je poleg mojega stola in se udaril z roko po tilniku. Fedjatin je zaploskal, pri drugih mizah pa so vstajali. Nisem razumel, kaj hoče, čeprav je bilo jasno, da gre za ne-kakšno představo, ki jo tu poznajo. Spět se je udaril po debe-lem, obritem tilniku in neki moški mi je pokazal, kako mu naj sedem za vrat. Vstal sem torej in sedel na njegov tilnik. Razširil je roke in v prostoru je nastala tišina. Slišal sem, kako se premika in sope pod mano. Počasi se je zacel dvigo-vati. Ves je bil napět, in ko se je několiko dvignil, sem se za-majal, tako da sem se moral přijeti za njegove krátke, a goste lase. Vse hitreje se je dvigoval in nazadnje sunil s telesom navzgor. Nisem ravno lahek in to, kar je počel, ni bil majhen nápor. Z glavo sem skoraj butnil v nizki strop, spodaj pa je izbruhnilo bučno odobravanje. Roke je imel še zmeraj razšir-jene, jaz pa sem sedel tam gori pod stropom in na njegovem vratu. Stopil je nekaj korakov po prostoru in spět sem zani-hal kot kakšna veliká, smešna lutka. Potem me je počasi spustil dol in me zadovoljno potrepljal po ramenih. V obraz je bil ves rdeč. Zdaj ni bilo nikjer viděti znanih rdečih lis na njegovem postrganem obrazu, kajti kri je plála povsod, po vsej široki glavi in tudi v očeh.
46      Na vzhodni stráni Glavnega trga je prav v kotu skřita
ozka ulica, ki je še tukajšnji meščani vsi ne poznajo.
Če bi šel tujec ponoči v to ulico, prepričan, da z Glavnega
116
11 ga pač mora vsaka ulica někam voditi, če bi šel po njej ponoči, bi opazil, da ta ulica sploh ni osvetljena. Če bi bil tujec povrhu vsega še pijan, kakor je zadnje čase vse pogosteje pi-i.in Josef Erdman, uslužbenec tvrdke za specialno laborato-1 ijsko opremo Štastny & Co., bi z glavo treščil ob zid. Ta uli-1 a namreč nima nobenega izhoda, ta ulica je tako brez i/hoda in tako slepá, da hiša kar naenkrat zrase pred človekom, postaví se tja v tistem hipu, ko je že prepozno. Tako 1 lovek lahko v tej ulici z glavo dobesedno trči v židovsko vprašanje, zakaj ko bo pozneje obupano spraševal, kako se 1 menuje ta čudná ulica, mu bodo pozná valci odgovorili, da Ne imenuje Židovská in da ne pelje nikamor.
Kakšnih deset korakov pod Židovsko ulico je židovská sinagoga, katere okna gledajo na Dravo. Cel kvadrát se imenuje Židovská četrt. Stanovanja v tej četrti so večji del v zelo slabém stanju, stopnišča so vlažná in z njih odpadá omet. I udi sinagoga počasi in zanesljivo razpada. Židovská četrt je /elo stará. V njej Židov že zdavnaj ni več. Leta 1497 so jih i/gnali iz mesta, ker so bili meščani pri njih preveč zadolženi. Razselili so se po vsej Evropi in mnogi so obdržali znamenití priimek: Marpurgo. A gotovo je bil to samo povod. Vzroki ■>o bili, kot je znáno, globlji in prastarí. Židovská četrt je torej brez Židov in tudi v mestu bi leta 1938 těžko našli kakš-nega Žida. Vsaj doktor Bukovski ga ni našel. Z Židi se bo srečal sele nekaj let pozneje. Toda če v mestu ni Židov, še ne pomeni, da ni židovskega vprašanja. Zakaj leta 1938 je židovsko vprašanje osrednje vprašanje Srednje Evropě, od Baltika do Jadranskega morja.
47      Stopil sem iz male trafike ob Državnem mostu in se
zaletel naravnost v doktorja Bukovskega. Svojo pleso
ie imel pokrito z veliko črno kučmo. Vprašal sem ga, ali ga
117
zebe, ali je hladno v glavo, tako brez las. Brez besed je odšeľ mimo, jaz pa sem zaklical za njim, naj mi pozdravi vse sku-paj, Marjetico in Bussolina in inženirja in vse. Tedaj se je sunkovito obrnil in stopil proti meni.
- Ali vi zmeraj, je rekel, ali zmeraj na cesti ogovarjate lju-di? Kričíte za njimi?
- Ne zmeraj, sem rekel, ne za vsakim. Samo za znanci.
- Tudi kadar ste trezni?
Očitno je hotel reči, da nisem trezen. Rekel sem mu, da nisem pijan. Samo to je, da se zelo slabo počutím. Moral bi na vlak, pa ne morem na vlak, in naj nikar ne misii, da sem kak mednarodni goljuf ali slepar. Mislim, da se mi je glas několiko tresel. Doktor Bukovski je nenadoma pokazal zani-manje za moj primer. Stopil je čisto blizu in mi pogledal v oči. Videl sem njegove zenice, kako se premikajo in nekaj preiskujejo v mojih očeh.
-  Pred štirinajstimi dnevi, je rekel, ste bili drug človek. Kaj je vendar z vami?
Potem se je odmaknil in nekaj premišljeval.
- Bi stopili za trenutek z menoj? -Kaj pa hočete?
- Pokazal vam bom nekaj, kar vas bo spravilo na vlak. Šla sva skozi snežno brozgo in čutil sem, kako me zdrav-
nik postraní pogleduje izpod svoje kučmě. Trudil sem se, da se ne bi spotaknil ali opotekel. Prav gotovo je na kaj podob-nega čakal, zakaj bi me bil sicer tako pogledoval.
Nisva šla daleč, bolnišnica je bila prav blizu trafikantově hišice s tistim sedečim Turkom, skoraj nasproti mojemu do-movanju v Dvoru. Doktor Bukovski je pozdravljal na levo in na desno, potem mi je odprl vrata v majhno stavbo, v prizi-dek za velikim bolnišničnim blokom. Vstopila sva v nekakš-no pisarno in neki moški v usnjenem predpasniku je vstal. Doktor je molče oblekel bel plašč in nekaj časa brskal po
118
ibešalniku. Nič pravega ni našel, nazadnje mi je ponudil modro delovno blůzo, ki bi lahko bila last moža s predpasni-kom. Odprl je vrata sosednega prostora in me z vljudnim, l.mnim, několiko ironičnim priklonom spustil naprej.
Najprej sem zagledal gola stopala, ki so molela izpod bele i juhe. Truplo je bilo prekrito z belim prtom. Za hip sem obstal in v očeh sem imel ves veliki prostor, do polovice prebar-van z bélo oljno barvo, vsekakor že několiko umazanosivo. V prostoru je bilo na grobih lesenih podstavkih še nekaj tru-pel, prekritih z rjuhami, polními rjavordečih madežev. Lešení podstavki so me neodjenljivo spominjali na pult v mesnici, pravzaprav je bilo vse nekako podobno mesnici. Tisti človek v usnjenem predpasniku, ki je stal za nama, je imel črno bradko in oči, ki so spominjale na nekega črnega ptiča, na vráno ali na krokarja.
Zdravnik je z naglo kretnjo potegnil rjuho z bližnjega trupla. Golo moško truplo je bilo po sredi přeřezáno in zašito z velikimi šivi in debelo črno nitjo. Prsně kosti so mu štrle-ie navzgor, glava je ležala čisto zadaj, trebuh je bil udrt skoraj tja do lesenega podstavka, samo koža ga je prekrívala.
- Tega so pobrali včeraj na Lentu, je reke! zdravnik. Bil je skoraj brez jeter. Ciroza, obupna, temeljita ciroza. Tako je, če se človek vda žganju.
Potem je hodil od trupla do trupla, odkrival jih je in nekaj govoril, jaz pa nenadoma nisem več ničesar videl in slišal. Tisti s črno brado in predpasnikom me je podprl. Najbrž je bil navajen ljudi, ki tu notri padajo skupaj. Naslonil sem se na stěno in zapri oči. Res se mi je několiko zvrtelo, nemara tudi od čudnega vonja v tem prostoru, po razkužilih, po človeku in po kemikalijah. Ko sem odprl oči, je zravnik pokrival truplo v kotu.
Potem je stopil k meni. Spět sem videi čisto zbliza njegove zenice, kakor přej na ulici.
119
- Čudno razširjene zenice imate, je rekel. Čutil sem svoje čudno razširjene zenice.
-  Sicer pa ste viděti zdrávi, je rekel, le vaše oči, z vašim pogledom je nekaj narobe.
Přijel me je za roko in gledal na uro. Pokimal je in stopil po prostoru. Pustil me je stati tam ob steni, skupaj s tistim človekom, ki se ni ganil.
- Nekoč ste řekli, je potem nenadoma vzkliknil, da se za-nimate za antropologijo. Prosektúra, je vzkliknil, je odličen kraj za antropologa.
Njegov glas se mi je zdel nenaraven. Njegova hoja po prostoru se mi je zdela nervózna. Hotel sem proč, ker nisem maral poslušati njegovega glasu in ker nisem hotel gledati tega prostora, njegove hoje med trupli po tem prostoru. On pa je kar govoril in vzklikal.
- Ali veste, je vzkliknil, da v svojem življenju še nisem videi Žida. Ne živega ne mrtvega. Ves svet se ukvarja z židovs-kim vprašanjem, jaz pa še zmerom nisem videi Žida.
Je ta človek hotel reči, ko je gledal moje oči, da imam razširjene zenice zato, ker me je tukaj strah, ker me v velikih valovih obliva slabost, ker se trudim, da ne bi gledal nika-mor, prav nikamor, ali pa je nemara hotel to reči tako, kot da te razširjene zenice pomenijo, da je z mojo glavo kaj narobe, z mojimi mislimi, je hotel reči, da sem zdrav, vendar se mi malo meša? Zakaj me je pripeljal sem? Ali ne zato, ker on ni povsem zdrav, ker njegove misii blodijo, ker njegova nervózna hoja, njegovo mahanje z rokami, njegovi vzkliki pomenijo, da je z njim nekaj narobe? Zdaj sem drugič v tem mestu začutil, da prostor zares drsi. Prvič je bilo tedaj, ko sem stal na trávniku v globokem snegu, takrat je prostor drsel tja dol proti reki. Ne, jaz ne drsim, jaz nisem niti neuravnovešen, niti zmeden, niti nor, pa čeprav imam razširjene zenice. Tla pod menoj pa drsijo, doktor drsi, ta človek s
no
, rno bradko in usnjenim predpasnikom, ves svet drsi proti i obu nekega norega března. Doktor govori in maha z rokami, govori o razumu, razumu, razumne stávke govori, vzkli-ka, vse glasneje vzklika, stopi tja v pisarno in se vrne s ko--,om papirja, ki mi ga pomoli pod nos, in zdaj, ko je blizu, vidim njegove zenice, nič beločnic več nima, vsa zrkla so po-krita z rjavimi, drobno nasekljanimi zenicami, ki se naglo obračajo in vrtijo, vrtijo se tam notri v lobanji, medtem ko ves svet drsi tja dol.
48 Prosektor doktor Bukovski Josefu Erdmanu v prosek-turi nekega januarskega dopoldneva leta devetnajsto osemintrideset: Avstrijski polkovni zdravnik dr. A. Weisbach ie v obširni študiji pod naslovom Körpermessungen verschiedener Menschenrassen, ki je izšla v Berlinu davnega leta 1878, ugotovil izjemno zanimive stvari. Vsakega antropologa bi morale zanimati. Slišim, da se vi, dragi gospod, mocno zanimate za antropologijo. Prosim vas, ali veste, da Židu Lidari žila 77-krat v minuti? Ne veste? Da vam to nič ne pomeni? Dragi moj gospod. Židom bije žila najhitreje! Bije |im hitreje kot komur koli: Slovanom 72-krat, Madžarom 70-krat, ubogim Romunom pa samo 64-krat.
Znáno je, da imajo Židje orlovske nosové, znáno je, da imajo širokost plec neznámo v primeri z drugimi Evropejci, a to še ni nič. Bedro, dragi moj gospod, bedro! Bedro je pri Židih krajše celo od slovanskega bedra - 487 : 491. In tanjše Z87 : 297. Isto velja o obsegu kráče, med kračo židovsko in kračo slovansko je razmerje 196:212! Sicer pa je najbolj zgo-vorna dolgost njihovega trupa: Avstrijski Žid ima 1632 mm, Slovak 1660, Čeh 1669, Francoz 1667, Italijan 1669, Rusin in Poljak 1673, Slovenec 1672, Hrvat 1692, Nemec 1680, Norvežan 1727.
121
Okončnice Židov so izjemno krátke. Ako Žid drži roki razpeti, je oddaljenost prstov navadno enaka dolgosti telesa, Kvečjemu 25 mm daljša, pogosto celo krajša. Pri Nežidih na Ruskem pa so našli celo 203 m diference, za toliko sta prsta rok, razpeta vsaksebi, dalje, kot je telesná višina.
Kaj moremo sklepati iz navedenih številk: Za težko delo in za vojaštvo so Židje že zaradi svojega anatomskega ústroja manj sposobni kot večina drugih národov. Sicer pa imamo tudi o tem na voljo znanstvene podatke. Znanost, pred njo se ni mogoče skřiti, to je resnica, ki ji ne more nihče uiti. Po-glejte podatke. V času raziskave je bilo v avstrijski vojski vpisanih 874 078 mož. In kaj mislite, koliko je katera národnost dala vojakov? Poglejte tabelo.
Preveč vojakov dajejo torej Nemci, Madžari, Cehi, Slovenci in Hrvatje, premalo pa Poljaki, Rusini, Srbi, Romuni in - kdo drug neki! - Židje. Židovskí primanjkljaj je naj-večji!
V vojaških upravnih zavodih je bilo tega leta 5,5 odst. Židov, Slovencev pa le 2,7 odstotka, prav tako je bilo več Židov v vojaških učilnih zavodih: 6,0 odst., Slovencev pa samo 2,3 odst. Zato pa je bilo tam, kjer so pravi bojevniki, namreč pri konjenici, Židov le 1,8, Slovencev pa 2,3 odstotka, pri topništvu je razlika še hujša: Židov 2,0, Slovencev 3,4 odstotka.
In tako sva, dragi gospod, s podatki dokázala, tako sva se skupaj prepričala, da do tega pojava zares ne moremo biti indiferentni. Pomanjkanje fizičnih sposobnosti, pomanj-kanje poguma, strah pred smrtjo, odsotnost požrtvovalno-sti, skrajna sebičnost, barantaštvo, perfidnost, fanatizem, bolestnost, intoleranca, neproduktivnost, zahrbtnost in tako naprej, še bi vam lahko našteval lastnosti, ki grozijo evrop-skim ljudstvom, tudi najmanjšim. Da Slovencem Židje nič ne grozijo? Nestrpnost je v vašem glasu, govorite tako, kot bi
122
hoteli reči, da nam grozi nekdo drug. Da tega niste rekli? Kdo pravi, da je treba vsako stvar izreči? V neizrečenem je včasih več pomena kot v izrečenem. A jasno bi vam moralo biti, da je ta zalega - oprostite, vaš odpor do mojega argu-mentiranja me šili v několiko ostrejša izrazila - da je to potuhnjeno in nevarno pleme, ki se je kot velikánsko krdelo podgan, prosím, prosím, ne prekinjajte me, ki se je razlezlo po všem svetu in ki je zlasti v Evropi izpodjedlo temelje zdra-vega duhovnega in gospodarskega življenja, s svojo prekan-lenostjo in zvijačnostjo načelo družbo in človeka, njegove vrednote.
Ali vam je znán, recimo, podatek, da se Židov ni přijela kuga. Zato pa toliko pogosteje trebušne bolezni, hemoroidi, gobavost. Pravega vzroka ni mogel došlej nihče odkriti, prav gotovo je v tem nekaj nedorečenega, da ne řečem skrivnost-nega. Za drugo ... no, mislim, da ni povsem neznan podatek, da so Židje precej nesnažni ljudje, že Mark Avrelij je vedel za to.
Židovstvo se vedno, neprenehoma in hitro množi. Zidje ne poznajo samcev in samic, niti celibata. Talmud jim veli že-nitev, naj reče kdo, kar hoče, a množijo se nesorazmerno. Če mislim, da bi bilo treba takšno množitev zaustaviti? Da, tako mislim. Takšno množitev teh izdajalcev, teh glodavcev, teh nevarnih podgan je treba zaustaviti pri priči, ta hip, kajti jutri bo prepozno. Ne samo zaustaviti, nič ne kričim, kdo pravi, da kričim, ne samo zaustaviti, govorim samo, kar mislim, iztrebiti, dragi moj, iztrebiti!
Če sem si oddahnil? Nič si nisem oddahnil. Samo tole vam še povem, vam osebno to pravím: če ste res kak antropolog, če vas antropologija količkaj resno zanima, potem nehajte misliti in razglabljati o tistih kosmatih ženskah, o ti-stih amazonkah in divjih plemenih ali o čem že kar naprej govoričite, rasnih vprašanj se lotite, kajti antropologija je
123
družbena veda, je vprašanje příhodnosti, je vprašanje ukre-pov, ki jih bomo morali v imenu skupnega blagra sprejeti na tem področju na osnovi strogih znanstvenih izsledkov.
Noben Žid še ni ležal tukaj. A tole je prosektúra, dragi gospod, tukaj proučujejo človeško notranjost. Eno je zna-nost o rasah, drugo so bolna jetra. Eno je zastrupitev, drugo je bolna duša. Vaše zenice, gospod, vaše zenice so zelo raz-širjene. Nikar ne recite, niti enkrat več ne recite, da sem nor. To so znanstveno obděláni podatki. Vaše zenice, zakaj se naslanjate, ali vam je slabo? Nikar ne mislite, da je ves svet nor, vi pa razumni, poznám takšne primere, vaše zenice, gospod.
49 Spal sem ves popoldan in vso noč. Na prste sem raču-nal, koliko ur sem spal. Hotel sem se obriti, a zmanj-kalo mi je milá za britje. Tudi britvica je bila v tako slabém stanju, da nisem mogel tvegati. Z razrezanim in zaflikanim obrazom pač ne bom hodil po svetu. Naj reče Glavina, kar hoče. On se vsako jutro brije tako močno, da si ostrga kožo. Zahtevali so, naj poravnam račune. Samo trenutek, sem re-kel, samo trenutek še počakajte. Kako trenutek? so vprašali. Samo še nekaj dni, potem poravnam račune in odpotujem. Bil sem zbraň in zdrav in trezen in mislil sem, da je ves drseči svet, vsaj ta kos sveta, na katerim leži tole mesto, manj trden, kakor sem jaz s svojim zdravjem in treznostjo. Potem sem hodil naokrog, spet sem bil v cerkvi na visokem rečnem bregu, v Jozefovi cerkvi. ískal sem Glavino in Fedjatina, nisem ju našel, spet sem hodil naokrog, dokler nisem srečal tište ženské.
Liselotte me je potegnila s seboj. Vi ste res na psu, je rekla, zakaj se vendar ne obrijete. Saj se boste obrili, kajne, da se boste, je brenčala okrog mene, jaz pa sem kar prikimaval. Če
124
in mi bila takoj rekla, kar mi je rekla pozneje, najbrž nikoli ne bi bil šel in marsikaj bi mi bilo prihranjeno. Tako pa mi je sele med potjo, tik pred njihovo vilo, rekla: Veste, gospod I rdman, mi mislimo o vas vse najboljše.
- A tako? sem rekel kar tako.
-  Tako, ja, mi nismo kakor oni, s katerimi ste se došlej družili in so vas tako grdo pustili na česti, je rekla.
- Tondichter misii tako, sem rekel. -Kdo?
- Tondichter.
- A, naš genij, je veselo vzkliknila. Seveda on misii tako in mi vsi, je rekla, mi nikogar ne pustimo na cedilu. Zavrženi in pozabíjeni, vsi so dobrodošli v naših vrstah.
Hotel sem reči, da se ne čutim ne zavrženega, ne pozab-lienega, ne potrebnega odrešenja, da grem nazaj s Fedjati-nora in Glavino pit, ampak sam ne vem, zakaj nisem vsega ;ega rekel. Bila je tako prijazna, čeprav je govorila tako strašne neumnosti in čeprav sem se spomnil, da ti ljudje celo duše kupujejo, kakor so govorili med orientalskimi prepro-í^ami, čeprav tam tudi Židov niso marali, in navsezadnje ves nori svet govori same norosti, sem si mislil, in bila sva tik pred hišo in sem pač vstopil. Ona pa je že v hodniku žvrgole-la, da njihov genij, njihov Tondichter, ki je sicer, kot ste opa-zili, někam drugam preveč nagnjen, a vsi géniji so make dru-gačni, kajne, ona pa je še tam kar žvrkljala s svojim zvonkim triasom, da sem po mnenju njihovega Tondichterja učen človek, čeprav sem se v zadnjem času zapustil, a vse to so majh-ne, tako rekoč kozmetične napake, in prijateljstvo takšnega moža, kot sem jaz, znajo ceniti, pa saj, ko se boste obrili in několiko uredili, kajne?
Zakaj neki me cenijo, sem pomislil, kaj pa oni vejo o meni, kakšne moje lastnosti naj bi vendar cenili, kakšno moje znanje? Toda kmalu izvem, da oni vejo več, kot si jaz
125
sploh lahko mislim. Oni vejo celo to, kaj sem govoril v druž-bi inženirja Samse in njegovih, oni vejo, da imam zelo strpne názore o narodnem vprašanju, zelo miroljubne poglede na sociálni boj, na razlike med razredi in rasami, da sem velik poznavalec okultizma in antropologije in da se brez potrebe delám skromnega in nepomembnega človeka, slučajnega prišleka, tako rekoč. Samo o Margeriti ne vejo nič, ali pa tega iz njim prirojene taktnosti, ki je neodtujljiv del njihove-ga narodnega značaja, ne omenijo. Vejo tudi to, da sem zašel v finančne težave, in mi lahko pomagajo s kakšno zaposlitvi-jo, če se nameravam tukaj ustáliti, če ne, pa tudi s posojilom.
Vse to poslušam in kimam in se zahvaljujem, ko mi Ggb. nataka vino iz svojih Vinogradov. Cenjena vina, odlična vina, v Nemčijo jih izvaža, tam je utrjen sloves spodnješta-jerskih vin.
Bil sem několiko pijan, z Glavino sva spila popřej nekaj kozarcev žganja. Liselotte se mi je smehljala in me vpraše-vala, ali želim kávo. Morda je menila, da sem že preveč oka-jen in da kávo potrebujem. Zaprosil sem torej za kávo, toda streznil sem se tudi brez nje.
Tule, se je nenadoma zresnil Ggb., tule stojíte na nemških kulturnih tleh. Z nogo (noga je bila v mehkem, visokem co-patu) je udaril ob tla: Deutscher Kulturboden. Za mojim hrbtom je v omari zažvenketalo. Liselotte je přinesla kavne skodelice in razločno sem čutil, da je tam zadaj za menoj Ggb.-ju dajala nekakšna znamenja. Ggb. se je spět zasmejal. Menda ne bomo tajili, kaj smo, je rekel, in ne vem, ali je bilo to namenjeno meni ali Liselotte. Vstal je in me popeljal na-okrog po veliki dnevni sobi. Držal me je pod roko in zdaj sem od blizu videl tište slike na stenah. Nekakšni brkati ljud-je s tropskimi čeladami na glavah. Deutsch Südwestafrika, je ljubeznivo pojasnil. Druga slika: pozdrav nemški zastaví v Kamerunu. Tretja: strumna skupina uniformiranih mladih
12.6
moških stopa po ulici. Strumno stopa, a vrsta je neurejena, liužinska: Kaiser Wilhelm II. in njegovi sinovi. Mladi, lepi, . nlločni možje: kronski princ Friedrich Wilhelm, princ Oscar, lMine August Wilhelm, princ Adalbert, princ Friedrich, na iťdi pa starec z moškim pogledom, korakom. Ploden mo-/ ik, sem pripomnil. Ggb. me je pogledal, kakor da bi hotel ndkriti v moji pripombi kaj posmehljivega, toda jaz sem či-^o resno mislil. Moč, korak, ambicija, volja, vse je na tej sli-ki, se je smehljal Ggb.
Z mehko ocopatenima nogama je nekajkrat udaril ob tla, /abrundal nekaj, kar je bilo podobno himni ali koračnici, z roko pa si je dajal takt, udarjajoč po robu naslonjača.
50 Težave Leopolda Markonija starejšega s sinom Leopoldom Markonijem mlajšim so se začele tisti hip, ko bi se moral sin začeti po vseh očetovih računih spreminjati iz mladeniča v moža. Šolske neuspehe mu je sicer odpuščal, saj ie dobro vedel, da je šola samo sola, ne pa sola za življenje, da je pravá šola za življenje življenje samo, se pravi prijatelj-stvo, šport, vojaščina, trgovanje, tudi kakšna kurba navse-/adnje, če je zdrava in ne preveč nadležna. Dolgo mu je odpuščal tudi njegove vse preveč otročje izbruhe trme pa Ijubezen do peke tistih zoprnih keksov, ki jih je njegova Liselotte nepřestáno valjala skupaj s kuharico. Ni mogel razu-•neti, zakaj njegov sin, ki bo moral nekega dne prevzeti vse, kar je on postavil, visi tam v kuhinji in zakaj je njegova po-stelja polna drobtin od zdrobljenih keksov, ki si jih je še po-noči tlačil v ústa. A vse to in marsikaj drugega mu je odpustil, ker je bil prepričan, da se bo v nekem hipu, takrat ko bo fant dozorel, vse spremenilo. Toda nenadoma je zacel z gro-zo razpoznavati razliko med svojim edinim sinom in njego-vimi vrstniki, ki so postajali odločni možje in trdi nasledniki
127
svojih očetov. Leopold Markoni mlajši je bil drugačen. Ni-znal odločno odgovoriti na vprašanje, ki mu ga je zastavil oce ali kdo od gostov. Ni znal pogledati v oči. Ni znal stisniti roke. Ni znal obrestnega računa. Ni igral nogometa. Ni imel jasnega glasu in odločne hoje. Ni hotel pomagati v trgovini. Ni se rad vozil v vinograde. Ni bil odločen, močan in prebri-san. Ni bil podoben očetu. Zapíral se je v svojo sobo. Jedel kekse v postelji.
Leopoldu Markoniju starejšemu je postalo jasno, da med Spartanci takšen mladenič že kot otrok sploh ne bi preživel.   ■ Okolje in čas, v katerem živimo, je večkrat dejal na sestankih   \ kultúrne zveze ali kulturbunda, terjata od nas špartanskega   * duha. To pač ni, enostavno povedano, čas za kekse.                 í
Globoko v sebi pa je Ggb. nosil bolečino, o kateri ni niko-   t mur govoril. Ta bolečina je glodala v srcu in rjovela tam not-ri v prsih kakšno noč, ko tja do jutra ni mogel zatisniti očesa.   \ Dobro je vedel, da se je tistega devetnajstega leta plazil po  \ cestnem tlaku samo zato, ker pred zares odločnimi dejanji začuti v želodcu silno praznino, hladen pot na čelu in drhta-vico v kolenih. Dobro je vedel, da takrat ni mogel premagati nekega prekletega prestrašenega zlobca v sebi, in groza ga je bilo ob misii, da je njegov sin z vsem bitjem podedoval to njegovo lastnost. V njem se je pojavila samo nekajkrat v živ-ljenju, žal ravno pred umazanim kmetom v zmečkani unifor-mi, bila je občasná in komaj omembe vredna, v njegovem sinu pa se káže na nenavadno močan način.
Zato se je odločil, da mora nekaj storiti. Odločil se je, da bo siná, kakršen pač je, po spartansko vrgel v vodo in naj plava, kakor ve in zmore. Prijavil ga je na taborjenje, kjer so spartanské mládce vzgajali v duhu L. Schlagaterja in H. Wessla, kjer so jih prežemali z moškostjo, odločnostjo in tudi s poslanstvom, ki jih čaká. To niso bila običajna taborjenja, bila so tovariška, a trda, malone vojaška šola življenja. Toda
iHiročilo, ki mu ga je prinesel njegov stari prijatelj iz kultúrne veze, je bilo žalostno: fant se ne druži z vrstniki, zaprt je . ase, zadnji vstaja, ne zna pospraviti postelje na črto, nespre-un, počasen, odsoten, nemara tudi několiko len. Besede, ki i ili je poslušal Ggb., so padale trdo, kakor kamni, pa čeprav m) bile izrečene s prijateljskim tónom in prizanesljivo. Na-lednji udarec je přišel še isto jeseň. Leopold Markoni je pri-liajal s službenega potovanja. Ko je stopil z vláka, je videl množico ljudi, godbo na pihala, znane mestne veljake. Ne-icvoljno se je premikal skozi gnečo, ko je nenadoma ugledal med skupino mladincev svojega siná, Leopolda Markonija mlajšega. Stal je pod transparentom z velikim nápisom: Srce našega mesta utriplje za bratskí češkoslovaški narodí (igb.-ju se je zameglilo pred očmi. Tako je torej to in zato je t ako. S težavo je premagal tisto znano praznino v želodcu in sam ni vedel, kdaj je stopil k fantu, ki je imel několiko temen obraz in poteze, ki so spominjale na poteze Leopolda Markonija starejšega. Sam ni vedel, kdaj je zamahnil po tem znaném obrazu, da je glasno plosnilo in da se je obraz razpo-tegnil v presenečeno in začudeno masko. Pograbil ga je za >uknjič in ga vsega rdečega odvlekel s postaje. Toda, kar je bilo najhujše, njegov sin ni šel na postajo, ker je tako hotel, impak ker je moral, ker je tam neki slovanofilski šomošter :ako ukázal. To je bilo, da je kar sklonil glavo in šel in si pri tem niti ni nič svojega mislil, ne za ne proti, to je bilo najhuj-;e. Oba Markonija, oče in sin, tisto noč nista spala. Vsak v ivoji sobi sta gledala v strop in tiho sovražila. To je bila prvá klofuta.
51      Liselotte nama je ljubeznivo natočila kavo, jaz pa sem neprevidno dejal, da bi bila ta kajzerjeva družina bolj simpatična, ko bi bili na sliki brez uniform, vsaj sinovi.
128
129
- Brez uniform? je zaskrbljeno vprašal Ggb.
- Takole, v civilnih oblekah, bolj sproščeno bi bilo viděti, sem rekel.
-  Vi ne marate uniform? je še bolj zaskrbljeno vprašal Leopold Markoni. Ali ni niste bili pri vojakih?
Nisem mu odgovoril, pač pa sem rekel, da sem po pre-pričanju nekakšen pacifist.
Zdaj se je Ggb. do kraja zresnil. Zajel je sapo, kakor da se pripravlja na zelo dolgotrajen in argumentiran pomenek.
- Veste, je rekel, jaz imam opravek s praktičnimi stvarmi. Zato se zanašam na precizně definicije. Ne govorim rad tja-vdan. Svoje znanje črpam iz leksikonov, in naši so, to boste morali přiznati, najprecíznejší na svetu. Ta leksikon, je rekel in stopil v sosednji prostor, ta leksikon ima, to sem pre-pričan, odgovor tudi na vaše stališče, je rekel, ko se je vrnil s tihimi koraki v svojih mehkih copatih.
- Liselotte, je zaklical, kajti Liselotte je v kuhinji priprav-ljala nekaj za gosta, Liselotte, kje so moja očala.
Liselotte je prišla s krožnikom, polnim keksov, v rokah.
- Hvali se s svojim redom, je rekla karajoče domače, je pa tudi tako pozabljiv. Stopila je v tisto sobo, kjer so bili leksi-koni in očitno tudi Ggb.-jeva očala. Podržala jih je proti lúči in jih skrbno obrisala.
Ggb. je dolgo listal po knjigi.
- Aha, tukaj, je potem rekel. In prebral.
-  Pacifizem. Mirovno gibanje. Mirovno gibanje je pod narekovaji, prosim, je dejal. Mirovno gibanje z utopičnim ciljem večnega miru, ki z zdravo mirovno voljo ...
- Rekel sem, da nisem pripadnik gibanja, da pač ... svoje o vojakih ... in uniformah.
- Čakajte, čakajte, je rekel Ggb. Zdravo mirovno voljo, je nadaljeval, ki je sama sebi namen, močno pretirava. Tukaj piše v oklepaju, je dejal, v oklepaju piše: v osnovi odklanjan-
r30
h vojaške službe. In imamo še naprej, je rekel, zdaj sva pri as. Pacifist: pripadnik pacifizma, v osnovi nasprotnik vojno, po večini v kořist mednarodnih idej. Pacifist odklanja, da In svoje življenje zastavil za čast in svobodo svojega ljudstva. Negermanski pacifizem, ki ogroža ljudsko varnost in enot-nost, nacionalsocializem najostreje odklanja.
52 Fedjatin, ta ima nekaj preroškega v sebi. Včasih se mi zdi, da me je krátko malo hipnotiziral. Skúšam si po-i.isniti. Skúšam si dopovedati, da ne more imeti nobene moči nad menoj, če ne sledim njegovemu duševnému toku, če ne sledim kakšni podzavestno avtomatični reakciji, če ne pristanem na razcep, na nič, kar lahko vodi v hipnotično disagre-gacijo zavésti.
Ampak nič ne pomaga, ko pa vidim, da je ta človek neprenehno v nekem transu.
On ima sam s seboj te težave, pred čim se naj torej bráni. \mpak nalezljiva je ta groza, ki jo nosi v sebi. Nič mi ne more s svojim, z izključno svojim somnambulnim stanjem.
Ampak nemara gre ravno za to, da on tega, kar je v njem, mkomur ne vsiljuje, nič nasilnega ne stori.
Neke strašne podobe so krátko malo v njem in dovolj je, cla to veš, čisto dovolj, da začnejo zlagoma prehajati vate. Imputiral bom to idiosinkrazijo.
Sanjalo se mi je, da imajo vsi jajčaste glave. Inženir, Mar-i;erita, plešec, njegova žena, Bussolin in vse njihove svilene in svilnate prijateljice, ki prihajajo tja. Stali so naokrog med orientalskimi preprogami in nekaj so govorili. Sprva nisem nič razumel. Glave so se jim kar daljšale in daljšale. Potem sem razločil posamezne besede, govorili so o brahikefalih in Jolihokefalih. Resno ugovarjam, je rekel Bussolin, medtem ko se mu je glava daljšala, 41 odstotkov mezo- in 14 odstot-
131
kov brahi-, je rekel. Glave pa so se jim še kar daljšale, čez čas ,| so bile tako veliké, tako dolge, kot njihovi trupi. Zdravnik je  | držal Marjetico za drobno ročico. Zivčni center, je rekel, žila  {, udari 70-krat v minuti. Žila udari. Tudi oči in ústa in nosovi, I vse je bilo tako razpotegnjeno. Tako je bilo, sem ugotovil, razmerje tretjinsko: 1/3 noge, 1/3 trup, 1/3 glava. Tako je bilo, kakor če pek pograbi těsto in ga potegne narazen. Kot bi nevidna sila prijemala za njihove glave in jih vlekla nav-zgor in navzdol. Jajčeglavci so govorili: indeks tri, indeks tri. Potem so se ozrli v kot in umolknili. Iz teme je v krog svet-lobe stopil Fedjatin. Vsi so ga začudeno gledali, kakor da ima on kak drug indeks in ne tri, kakor da njemu žila dru-gače udari. In Fedjatin je potem zares nenadoma rekel: jaz pač nimam indeksa tri.
Živeti bi bilo treba samo podnevi. Moje nočno življenje postaja prav neznosno, vsaj tisto med spanjem. Se zdaj se spominjam sanj o Jaroslavu, kako je krvavo pádel tja med zdrobljeno steklovino, med laboratorijsko opremo, kako so se vanj zadírali koščki stekla, epruvete in cevčice. Sreča je, ker imam Gretico in Katico. Zadnji čas sta zaskrbljeni zame. Pripravili sta se na moj obisk. Nekaj časa sta molčali, kakor pred neurjem. Potem je Katica zahtevala, naj vendar malo poskrbim zase. Naj si nájdem kakšno delo ali pa naj že en-krat pokličem tistega Čeha, tistega Jaroslava. Tistega, ki se piše tako, kot se reče po slovensko srečni. Štastny, sem rekel. Saj ni važno, je řekla Katica, važno je, da preveč pijem in posedám po beznicah. Gretica je řekla, da sem imel včasih tako lepo speglane hlače, kakšen pa zdaj hodim naokrog, naj se kar pogledam. Zdaj imam take hlače kot kak žendarm, ki mu visijo dol zadaj tja do kolen na řiti. Užaljeno sem molčal, potem pa sta mi začeli několiko ljubeznivo prigovarjati. Ka-tici je šlo kar několiko na jok. Gretica pa me je potem primo-rala, da sem slekel hlače. Sedel sem v gatah in gledal, kako
13z
mi Katica lika hlače. Še suknjič mi je skrtačila. Hlače sem "blekel še několiko vlažne in tople od likalnika. Vse sem l'očel samodejno. Na koncu sem si izposodil nekaj denarja m šel iskat Glavino. Ni ga bilo. Spět se potika kje s tistimi hezposelnimi in odpuščenimi tipi in kuje kakšne maščeval-ne naklepe. Ali pa nemara kje šedi z mladim Markonijem, < tgb.-jevim následníkom, s tihim mladeničem, ki ima proga-.10 obleko in temen obraz.
53 Po taborjenju pri Plitviških jezerih, kjer so mladi tova-riševali in se urili v znamenju gesla Naš národ mora -jveti, tudi če moramo mi za to umreti, je Leopold Markoni starejši dvignil roke od svojega siná. Še přej pa, drugič, nanj. 1'ravzaprav je sele jeseni izvedel, kaj se je zgodilo. Leopold Markoni mlajši se je vrnil s taborjenja sicer zdravo zagorel, a tih in odljuden, kot ni bil še nikoli. Po večerji je hodil z doma 1 n trmasto molčal, kadar so hoteli kaj izvleči iz njega, kaj o laborjenju ali o njegovih tovariših, s katerimi se druzi, kadar ic zdoma. Jedel je malo, z izjemo domačih keksov, ki si jih je se naprej nosil v sobo, kakor da bi hotel očetu nalašč kljubo-vati. Tako je bilo do jeseni, konec septembra pa se je pri Leopoldu Markoniju starejšemu oglasil njegov prijatelj iz kulturné zveze, ki je nadzoroval taborjenje. Hotel je odkrito in moško besedo. Markoni je bil zmeraj za takšno besedo. Posedati mu mora, da so njegovega siná odpustili s taborjenja, lva dni pred koncem, zaradi številnih prekrškov. Ggb. je molčal.
- Tvoj sin, je rekel prijatelj, ni za te stvari. Ggb. je hotel vedeti za vzrok odpustitve.
- Fant ni strumen, je rekel prijatelj, nima pravé strumnosti. Leopold Markoni je dejal, da to ne more biti razlog, to se
da popraviti, privzgojiti.
133
- Ni samo to, je rekel prijatelj iz kulturné zveze, Poldi je na taborjenju ukradel nož svojemu tovarišu v šotoru. Spravil ga je pod slamnjačo.
Ggb. se je trdneje přijel za rob naslanjača.
- In poleg tega, je neusmiljeno nadaljeval prijatelj, je několiko strahopeten.
Ggb.-ju se je zameglilo pred očmi.
- Neko noč je taborna straža ujela Poldija v kuhinji. Mis-lili so, da se je tja noter prikradla kakšna žival. Toda našli so Poldija, ki je v těmi sedel za mizo in jedel. Prekršek ni tako hud, če pomisliš, da je bil fant morda lačen, toda njegovi tovariši so menili, da je tak človek v nevarnejših okoliščinih sposoben še za kaj drugega. Kdor odjeda hrano svojim tova-rišem, na skrivaj in ponoči, tak je sposoben tudi sabotirati, da ne rečem dezertirati.
Ggb. je hotel vedeti, kaj je jedel.
- Kekse, je rekel prijatelj, kekse. Drugo jutro so ga po dvi-ganju zástave postavili pred četo in vodja mu je povedal nekaj trdih vojaških besed. Vodja je njegov vrstnik in to je bilo potrebno. In takrat je fant prdnil. Ne rečem, da od strahu, toda tako je bilo viděti, se pravi slišati.
-  Kaj je? je vprašal Ggb., ki ni več čisto dobro razumel tega, kar mu pripoveduje prijatelj iz kultúrne zveze.
- Prdnil je, dvanajstkrat je prdnil. Bila je popolná tišina in nekateri so šteli.
- Torej je prdel, je rekel Ggb. jezno in ves rdeč v glavo, ne pa prdnil.
- Razumem, da se ti zdi vse skupaj abotno, in mogoče res ni omembe vredno, toda takrat je to povzročilo ... lahko si predstavljaš, kako je bilo. In komentár, ki so ga špartanski fantje takoj po razpustu zbora, ki se ni mogel nadaljevati zaradí strašnega smejanja, komentár je bil jaseň: komur se zgo-di to, kadar nanj zavpije vodja, se mu bo zgodilo še kaj huj-
J34
sega, ko bo treba na juriš skozi žične ovire. Poldi pa se ni potrudil, da bi popravil slabi vtis, nasprotno, zacel je zlobno nasprotovati disciplini, še enkrat je ukradel isti nož in tudi takoj priznal, da ga je ukradel, ni hotel v zbor, izmikal se je dolžnostim in potem smo ga pač odpustili.
- Odpustili, je rekel Leopold Markoni starejši.
- Odpustili, je rekel prijatelj iz kulturné zveze. Poklical je siná in ga mahnil takoj, ko je stopil skozi
vrata. Ggb. je dobro vedel, da v tem udarcu ni bilo pravé leze. Če je je bilo kaj, je veljala njegovemu prijatelju iz kulturné zveze. Ta klofuta je bila přej stvar principa kot česa drugega. Toda za Leopolda Markonija mlajšega je bila to že druga javna klofuta.
V naslednjih letih je Leopold Markoni mlajši končal trgovsko šolo. Kadar je potreboval denár, je několiko dělal pri očetu. V resnici je bilo to bolj poredko, kajti mladi mož je našel še druge možnosti za zaslužek. Odselil se je od doma, kupil si je progasto obleko in srebrno cigaretno dozo. Oče se iú več ukvarjal z njim, pomenkom o svojem sinu se je izogi-bal. Kadar ga je videi v kuhinji z materjo, je odšel v svojo sobo ali v trgovino. Tu in tam sta spregovorila nekaj besed. Ggb. je čutil odpor do svojega siná in ponoči mu je bilo brid-ko pri srcu, kadar je mislil, da bi bilo treba nekaj storiti, a je hkrati vedel, da se ne da nič storiti. Leopold Markoni starejši ni bil slab človek. Naredil je pravzaprav eno samo napako. Nič ni ukrenil za to, da bi postal sin povsem naváděn trgo-vec. Hotel je, da bi bil sin pogumen, da bi znal sovražiti in da se ne bi nikoli plazil po tleh pred pijanim hlapcem, pa čeprav bi ga hlapec ustřelil ali preluknjal z bajonetom. In kaj more za to, če je od vseh slik najraje imel tisto, na kateri stopa Kaiser Wilhelm II. v zlikani in bleščeči uniformi s svojimi sinovi.
135
54     Trafikant, moj sosed s Kralja Petra trga, ki časopise •
tudi bere, ne le prodaja, mi je s prstom pokazal novi-co. Moral sem se smejati.
In kje srno zdaj? Ali srno res pred izbruhom krvavé sve-tovne vojne, kakor napoveduje tibetanski »velikí papež«? Takšne smešne prerokbe trosijo po svetu ražni čudaki in ko-ristolovci, odkar svet stoji. Najprej bo japonsko-ruska vojna, potem bosta obe armadi obtičali v turkestanskem pesku in obe bosta izčrpani in potem bosta sklenili mir, v zaledju ; pa bosta vzpostavili red le z največjimi žrtvami. Veliki lama | je to povedal v templju čudežev, v mestu Peilingmianu. Končno zabaven dan, ne samo v trafiki, tudi pri G. in K.
Spet sem bil pri Katici in Gretici. Katica mi je zašila gum-be. Ležal sem na kavču v kuhinji in Gretica je skuhala kavo.
Gretica me je presenetila, ko je rekla, da ona že ni vindiš, da je ona Nemka. Kako, sem rekel, pa saj ne znáš skoraj nič nemško. Je rekla, da so ji povedali, da to sploh ni važno, važ-no je, kaj čutiš, da si. Kdo ti je to povedal? sem vprašal. Ni hotela povedati. Ja, pa kako, saj sta sestri, Katica pa ni Nemka. Ona naj bo, kar hoče, je rekla Gretica, ampak jaz sem pravá Nemka. Mojster, ki je tudi pravi Nemec, jo ima rad zaradí tega. Torej ji je on to povedal? Ni, ni ji on tega povedal in naj je ne vprašujem, ker ne bo povedala, kdo ji je to povedal. Kaj pa Katica pravi k ternu? Katica pokaže s prstom na sence in povŕta. Gretica se razburi in pravi, da ona lahko kar j govori, ko ji tisti davkar, pri katerem pospravlja, tisti Cič pri- ", morski, zmeraj kaj tveze proti Němcem, kot da so Nemci kakšni Cigáni ali Zidje. Gospodje v tem mestu so samo Nemci in Cehi, vse drugo pa je gmajnfolk. Kaj pa je Pristovšek, je rekla Katica, ki ti je zadnjič prinesel rože in likér, boš zanj tudi to rekla. Pristovšek je že gospod, je rekla Gretica, pusti ti njega. Pa saj to pravim, je rekla, tudi Slovenec je lahko gospod. Gretica pa se ni dala, iz svoje polnilnice brivskih vodic
je znala tudi neke verze v nemščini: die Slowenen und die Serben müssen alle, alle sterben. A Srbi tudi niso gospodje? sem vprašal. Srbi tudi ne in Poljaki ne. Srbi se dajo podkupovati, Poljaki pa kradejo in so tako ali tako napol Zidje. Začelo me je zanimati. Kaj pa Italijani? sem vprašal. Malo je premišlje-vala. Italijani pa so babjeki. Katica se je smejala. In Hrvati? Hrvati zmeraj delajo kakšen kraval, je rekla Gretica. So pa zato katoliki, je dejala Katica. Takšni katoliki, je zaničljivo zamahnila z roko Gretica. Ni povedala, kakšni. S Francozi ni imela opravka in je ne zanima, kajti francoski poljub je nehi-gienski, kaj se pa to pravi, da ti potisne jezik v ústa. Ameri-kanci pa so bogati, čeprav človek lahko pride od tam tudi hud revež in zgaran od rudnika. Rusi so komunisti in ne poznajo zákona, vsi počez se ženijo. Madžari jejo česen in smrdijo po česnu. Papriko, sem jo popravil. No, pa papriko, je rekla Gretica, saj je vse en drek. Turki, se je sramežljivo hi-hitala Katica, Turki so obřezáni. Ona že ve, je rekla Gretica. Je bil zadnjič tu en Turek iz Bosne. Katica je bila užaljena. Kaj potem, če je bil, je rekla, tepih sem kupila od njega. Kupila, ja, je rekla Gretica. Ja, kupila, je rekla Katica. Gretica je samo pihnila skozi nos. Katici ni bilo dovolj, ker je Gretica molčala in ker je samo pihnila skozi nos, bila je prizadeta. Pristovšek pa ti je dal likér kar tako, ne, je rekla. Gretica je stisnila ustnice. Ti boš meni govorila, je siknila skozi zobe, ti. Vstal sem s kavča, kajti v tem prostoru je zrak postajal že několiko preveč naelektren. Šel sem h Katici in jo přijel čez ramena. Gretici pa sem pomežiknil.
Potem srno pili Pristovškov likér in se pogovarjali o raz-nih narodih.
Za sosednjimi vráti je pokašljeval tuberkulózni bolnik.
Vse pogosteje hodim k njima. Nemara tudi zato, da se lahko ustavím pred tistimi vrati. Ne morem pomagati, zmeraj mi
136
137
srče hitreje udari, kadar grem po vlažnih stopnicah, med ti- . stimi stenami, polními črnih madežev. Stojim pred vrati in poslušam otroški vrišč in prepire novih najemnikov, ki so zasedli stanovanje. Kakšnih deset ljudi mora živeti tam notri. Ze po tem sodim, ker je stranišče nepřestáno zaseděno in se Katica in Gretica zavoljo tega mocno pritožujeta. Toliko ljudi zdaj diha v natrpanem stanovanju, přej sva bila notri sama in bilo je tiho, da je sleherna beseda zazvenela med stenami. Sneg se je talii na oknih in slišati je bilo šumenje vode, ki se je stekala v žlebove.
55      Vsa dolga leta bo tisti tuberkulózni bolnik pokašljeval    ! v sosednji sobi in marsikoga, ki ga te leta 1938 odpisal    \ kot devetinosemdesetega, bo preživel. Vsa dolga leta bo po-    | slušal šumenje, smeh in glasne pogovore v sosednjem stáno-    I vanju,  neznosno   prešuštvovanje,  škripajoči  gramofon  in    { poke odčepljenih buteljk. Vsa dolga leta bo poslušal pogo-    ] vore o zlikanih hlačah, šuštenje in šepetanje in škripanje po-    { stelj. Toda ko bo odšel zadnji Nemec in bo přišel prvi ozno-    | vec v zlikani uniformi, mu bo vsega dovolj. Nekega majske-ga večera bo stopil na gank in zacel tja dol na dvorišče kričati v hřbet Gretici, ki bo tedaj zlivala umazáno vodo v kanál. Vsa vrata dvoriščnih stanovanj se bodo odprla in leseni hod-nik zgoraj bo poln ljudi in glasnih pomenkov. Přitekla bo Grudnovka in bo Gretico sunila s tako silo, da bo voda pij usnila po njenem svilenem krilu in bo ob naslednjem šunku tudi padla čez svoj čeber tja v svojo umazáno vodo.
- Švábska kurba švábska kurba! bo zakričala Grudnovka in iz dvoriščnih stanovanj in zgoraj z ganka, od vseh stráni bo zavreščalo in zakričalo, da bo Gretici zledenela kri v ži-lah. Grudnovka jo bo pograbila za lase, toda Gretica jo bo z vso močjo sunila v trebuh. Tedaj bosta přitekla dva moška in
I o přijela za roke. Tebecejevec pa bo zgoraj na gánku, med vse hujšim pokašljevanjem, kričal:
- Sem z njo, gor z njo, gestapovsko kurbo!
Moška jo bosta vlekla po tleh in po stopnicah, Grudnovka pa bo slepo tolkla po njej, kamor bo padlo. Za vse parfu-me, za vse svilene bluze, za vse klobuke, likerje in gramofone, za vse nakaznice, ki sta jih delili z obema rokama in jih poniževali, ker so jedli njuno prikurbano maslo, njuno meso, njun sladkor. Moška jo bosta vlekla gor po stopnicah na leseni hodnik, kjer bo jokala in razbijala po vratih Katica, zaklenjena v stranišče. Tebecejevec bo tekel v stanovanje in se v tistem hipu, ko bodo Gretico přivlekli gor, vrnil s škarja-mi. Přijel jo bo za lase in z nenavadno močjo, ki jo bo tako bolnemu in sključenemu človeku težko pripisati, nagnil nje-no glavo čez ograjo. Z drugo roko bo zarezal v njene lase, da bodo v gostih kosmih padali na dvorišče. Nanje bo cankala kri, ki bo Gretici nezadržno tekla iz nosu. Katica pa bo razbijala po straniščnih vratih še dolgo potem, ko bo kričanje in ploskanje pojenjalo, ko se bodo vsi umaknili v stanovanja in bo v tisto tišino slišati samo še Gretičino hlipanje in udarce po lesenih vratih.
56 Srno pa kot Sveti trije kralji, je rekel Glavina, ko smo sedeli ob litru vina. Namreč on, Fedjatin in jaz. Res smo zadnje čase pogosto skupaj. Sedemo v kak kot in jaz na-ročim vino, onadva pa žganje. Tudi Glavina včasih pije vino, Fedjatin pa zmeraj samo žganje. Gledamo skozi oblake dima ljudi, ki prihajajo, v glavnem samo moški ali pa včasih kakš-ne ženské dvomljive vrednosti. Glavina pozná veliko ljudi, marsikoga pozdraví, včasih celo kdo prisede. Midva s Fedja-tinom večji del molčiva. Kadar Fedjatin popije veliko žganja, začne sam s seboj govoriti po rusko in kriliti pred seboj z ro-
138
139
kami. Nemara bi v svojih krajih kdaj koga v takém razpo-loženju, ko govori monotono nekaj, kar je podobno urotit-venim obrazcem, celo presunil. Tukaj pa se nihče prav ne zmeni zanj. Pred dnevi srno pili šmarnico. Nevarno pijačo, ki vsebuje metilni alkohol, srno pili v neki baraki, kjer stanuje Glavina. Kraj se imenuje Abesinija. Tako sedimo Sveti trije kralji, čeprav srno všemu drugemu bolj podobni kot kraljem. Glavina čaka na novo zaposlitev, jaz na Jaroslava, Fedjatin pa na Odrešenika. Dovolj razlogov, da smo skupaj. Sicer pa: s kom naj sedem? Oni se me izogibljejo. Še Ggb.-jeva Liselotte se me je zadnjič v velikém loku ognila. Nekako vseeno mi je. Rad bi videl Margerito, priznám, samo videl bi jo rad. Dvomim, da bi ona hotela viděti mene. A ko bi me hotela -prav gotovo je zastražena z Bussolinom in njegovimi sple-tičnami in mogočno zdravnikovo ženo: Veste, ona se včasih tako čudno obnáša.
Velikokrat mislim nanjo, spomnim se stvari, ki jih popřej, ko sva bila skupaj, sploh nisem opazil. Tako sedimo, pijemo in čakamo. Pijemo, čakamo in sedimo. Sedimo, čakamo in pijemo.
A v nekem hipu, ne morem natančno določiti, ali je bilo sredi dneva ali je bil večer, v nekem hipu me je spět silovito obsel tisti znáni čudni občutek, da ta kos sveta někam drsi. Bil sem v hipu trezen in vedel sem, da to ni od pijače. Vedel sem, da vse skupaj, ta gostilna in mi trije in vse, kar je na mizi, in vsi ti ljudje, vse skupaj se nalahno in počasi premika někam navzdol, tja proti reki. Stal sem sredi trávnika, pokri-tega s snegom, in svet pod nogami se je zlagoma in zanesljivo pomikal navzdol. Bil sem tu in hkrati na trávniku in hkrati na prosekturi in vse je polzelo po bregu navzdol. Vstal sem in se přijel za podboje vrat. Potem sem se znašel na ulici in svet je bil tukaj ozko pritisnjen ob moja ramena, pročelja hiš
140
so bila na obeh straneh čisto blizu. Ulica je tekla navzdol, jaz pa sem z naglimi koraki stopil navzgor, proti Glavnemu treu. Čutil sem, da nikamor ne pridem, da ulica teče navzdol m jaz navzgor in da se mi tako zelo spodmika pod nogami, Ja ne bom nikamor přišel. Toda potem sem přišel. Na tisto veliko ploščad sem stopil in videl sem, kako roka kužnega /namenja sega visoko proti nebu in se počasi nagiblje proti premikajočemu se cestnému tlaku. Oprijel sem se za železno ograjo na drugi stráni. Odrinil sem železná vrata in se znašel na kamnitem dvorišču. Na koncu kamnitega dvorišča so bila rahlo priprta lesena vrata in skoznje sem stopil. Nenadoma sem se znašel sredi veliké cerkvene ladje.
57 Iz oken pod visokimi oboki je v notranjost lila media svetloba. Visoke in temne podobe nekakšnih svet-niških slikarij so segale od tal pa tja do oken pod obokanim stropom, bile so temne in zastrte, kajti čeznje je lila slabotna in razpršena zimska svetloba. Naslonil sem se na hládni ste-ber in si z blagoslovljeno vodo iz kamnitega kropilnika omočil ves obraz. Znani občutek ni odnehal. Ravnovesje sveta je bilo porušeno in nekje zadaj v glavi, tudi v prsih, tudi v ramenih, povsod sem čutil, kako se giblje in premika svet, kako me od tega nejasnega čutja obliva hladná slabost. Stopil sem korak naprej in po sredi premikajoče se cerkvene ladje. Drsela je naprej, zdaj je vse drselo v smeri moje hoje, in oprijel sem se lesene klopi, trdno sem se je oprijel. Ko sem dvignil pogled, sem vedel, da je tukaj tista cerkev in ves velikánski oltár, poln podob, zlatih plastik, srebrnih oblakov, stebričevja, črne slikarije s svetlimi podobami, ki plavajo po črnem nebu, iz svoje neme, gibljive tisine mi je zaplesal pred očmi. Daleč zgoraj je bila tista modra žoga, bile so postave, ki se sklanjajo k njej od vseh stráni, bile so otroške glavice,
141
pripete med žarke, in nekakšna krogovičja. Starec s sivimi lasmi je bil manjši od tistega božjega Siná, ki je nosil velikánski křiž, starec je ímel sivé lase in sključen je bil nad modro žogo. Zdaj je bilo vse tu in vse popolnoma drugače. Starec z modro kroglo ni bil takšen, kot mi je ostal v spomi-nu, to ni bil velikánski zláti možak, ki drži kroglo v rokah, da je vsa lahka in na voljo vsakomur, ki stegne roko proti njej. Nasprotno, bila je težka in nepremakljiva, njegove roke pa slabotne, postava sključena, lasje sivi. Tudi sam sem čutil, da ne bi mogel seči po njej in je tudi ne dvigniti, kajti moje roke so se trdno oprijemale lesene klopi. Ladja je drsela, vsa cerkvena ladja je drsela dol proti reki, in nenadoma sem začutil, da se je tudi několiko zamajala. Vse postave so se za-majale skupaj z njo in videl sem, kako je krogla tam zgoraj v starčevih rokah zadrhtela. Videi sem, da je ne bo mogel ob-držati. Zdrsnila mu je iz rok in neznansko počasí, zelo dolgo padala k tlom. Letela je mimo vseh podob, čez črno sliko in zlate postave, padala je čez zviharjena nebesa in začudene obraze svetnikov in v svojem počasnem gibanju priletela na tla, se nekajkrat počasi odbila visoko v zrak in se slednjič za-kotalila po ladji.
Čutil sem, da ladja vse hitreje drsi, in potem sem legel na tla in se zvil v nekakšno embrionalno lego. Še zmeraj se je premikalo in majalo, a zdaj z všem mojim telesom vred, ne samo pod nogami. Ko sem se ozrl navzgor, je bila krogla spět tam in starec se je sklanjal nadnjo. Videi sem, da je zdaj raz-sekana in prešita s črno nitjo iz prosektúre, z velikimi nerod-nimi šivi. Vse je bilo zelo visoko zgoraj, tu spodaj pa je vse neslišno drselo. Potem sem videi tudi gladki obraz nekega človeka v črni suknji, ki se je sklanjal nad menoj, prvi hip ni-sem vedel, ah je Bukovski ali so oči v tem obrazu Fedjatino-ve, potem sem spoznal, da je to neznan obraz. - Gospod, je rekel neznan glas, ali vam je slabo?
Glas je prihajal od daleč in tudi njegova postava je bila éudno razpotegnjena tja pod oboke drseče cerkvene ladje. Potem sem čutil, da se ladja umirja in da slabost na temenu pojenjuje. Postava se je manjšala in zdaj sem čutil, da me ob-liva neka čudna ganjenost in da me hkrati stiská okrog srca, ker sem tukaj na tleh, ker sem brez moči, kot otrok, ker sem slednjič nekaj našel, ker nič ne razumem in ne morem nič storiti.
- Gospod, je rekel duhovnik, ali naj pokličem zdravnika?
Ladja se je umirila. Samo še lahno je drsela. Tako lahno, da tega ni čutil nihče, razen mene.
58 In zgodi se tisti dan, da ne bo lúči, sijajne zvezde se strdijo. In bo en edini dan, ne dan ne noc; in zgodi se, da bo ob času večera svetloba.
Ležal sem oblečen na postelji v nekakšnem tesnobnem in nesmiselnem poznem večerném polsnu. Koraki so zaropotali po hodniku in ženski glas je nekaj klical. Někdo je trkal po vratih nekje v globini hodnika in slišal sem, da se mu iz not-ranjosti sobe odziva moški glas. Potem je druga ženská tik pred mojimi vráti presunljivo zakričala: Gori, cel hřib gori. Tisti njen krik, ki je šel skozi kosti in žilje telesa kakor rezilo. Tako mocno je bilo, da prvi hip nisem mogel vstáti. Kakšen trenutek sem še ležal na postelji in poslušal odpiranje vrat, vse številnejše korake in klice, zmedeno govorjenje vsepočez. Potem sem naglo vstal in pogledal na uro: pol deveta. Oble-kel sem plašč in z naglimi koraki stopil po hodniku. Pred menoj je tekel někdo v pižami. Bil je čisto zmeden, najbrž so ga vrgli iz spanja. Pred stopnicami se je ustavil in se ozrl na vse stráni. Obrnil se je in tekel nazaj, verjetno po obleko.
Na ulici je bilo svetlo. Pročelje sosednje hiše je bilo oblito z rdečkasto svetlobo. Ljudje so prihajali skozi vežna vrata
142
143
hiš, v naglici ogrnjeni v plašče, nekateri so si poveznili kape na glave in hiteli čez Kralja Petra trg. Okna so se odpírala in posamezni klici so se izgubljali med hišami. Někdo je hodil vštric z menoj in mi pripovedoval: Gori na Kozjaku je strašen požár. Ves hřib se je vnel. Kako, zaboga, se je vnel ves hřib sredi te mokré zime? sem pomislil. Na oglu je stala gruča ljudi, ki je z vzemirjenimi glasovi mrmrala nerazločne besede, kakor kakšna večglava zmajasta žival. Prerinil sem se med njimi in se znašel v pražném prostoru. V popolnoma světlem prostoru. Tedaj sem ugledal strašen ogenj.
Vse nebo na severní stráni je bilo krvavo rdeče. Od vzho-da se je valil v neznanskih razmerjih razbeljeni sij. Kakor da je nenadoma vstal dan, toda nikakor ne dan v sončni blišča-vi, marveč dan v krvavi žarici. Ostrá svetloba se je v ogrom-nih valovih nenehno gibala, premikala; třepetala in valovila je in osvetljevala pokrajino pod seboj, neznansko majhne ljudi in njihove obraze, polně groze. In svetloba nastaja kakor sončna luč; žarki so mu iskre iz rok, veličastvo njegovo pokriva nebesa. Fred njim gre kuga in tik za njim pomor. Bilo je popolnoma tiho, ko je ta krvavo rdeča nebeská groza potovala po nedopovedljivo velikém, pražném prostoru, razblinjala zvezde in zakrivala jasno nebo za svojimi žarki.
Redki oblaki so bili razbeljene gmote, med njimi je od zemlje do nebes stresalo prostor žarenje velikanskih trakov, ki so se naglo pomikali sem in tja. Spominjam se, da je bilo popolnoma tiho, toda ljudje so pozneje pripovedovali, da je bilo v ozadju, tam izza tistih, od silnega svetlobnega žarenja nabreknjenih oblakov, tam izza krvavo rdeče stene, slišati zamolklo bobnenje. Drugi so zatrjevali, da se je tresla zemlja in da je vsak premik čez nebo potegnjene in kot velikánski Organizern utripajoče svetlobe spremljal silen piš, tako močan, da so se strehe mesta stresale v njegovih udarcih.
In vznemirjena množica je neprenehno ponavljala, vztraj-
! no si je dopovedovala, da gre za silen požár, ugibala je, kje bi i utegnilo tako strahovito goreti. En sam človek je od prvega rrenutka vedel, da ne gre za požár, da se sile nebeské pregib-Ijejo in da bodo ljudje omrtvevali od strahu in pričakovanja t ega, kar ima priti čez svet. Ko sem se od ene do druge mrm-rajoče skupine pomikal proti Državnem mostu, sem ga nenadoma zagledal. Stal je sredi mostu in okrog njega je bil velik pražen prostor. Ljudje so se strahoma in kradoma ozirali k ternu čudnému človeku, ki se je vzel iz nekega podzemlja, nekje iz zadimljenih beznic Lenta je zlezel med vzemirjeno Ijudstvo. Stal je tam z obrazom, obrnjenim proti strahotnemu 1         žarenju na sever, zazrt v nekaj, kar je v tej krvavo rdeči svet-
>         lobi videi samo on. Fedjatin je naglo in razločno govoril pred-
! !       se ruské besede, njegov obraz je bil obžarjen in razsvetljen z ,1         divjo svetlobo, ki se je tako znenada dvignila tam izza sibir-
j         skih ravnic, in videl je obup národov zavoljo strašnega šu-
?         menja morja in valov, videl je Siná človekovega, ki pribaja na
<         oblaku z močjo in slavo veliko. Med govorjenjem je od čaša
•:         do časa povzdignil glas in dobro sem si zapomnil njegove
vzklike: Hristos voskres. Vaistinu voskres. Bila so znamenja, ki jih je poslalo nebo, m svetloba je nastajala kakor sončna '         luč, žarki so se mu iskrili iz roke, kajti ondi je bila njegova
skrivna moč. Razdrobile so se večne gore, starodávni hribi so se pogreznili. Brezno je grmelo in vzdigovalo roke svoje, v to-goti je stopal njegov Odrešenik po zemlji in v srdu bo teptal národe. Pred njim je požiral ogenj, za njim je švigal plamen in mnoge dežele bodo ugonobljene. Videl je ravnico svoje deže-le, ki je bila vsa razsvetljena v krvavo rdeči svetlobi, zakaj vedel je, da je zapisano: ko se to začne goditi, ozrite se gor in po-vzdignite glave, ker se približuje odrešitev vaša.
Množica je zdaj v tišini opazovala silni nebeški pojav, pre-gibanje snovi, in potihnili so glasovi, ki so ugibali imena kra-jev, kjer bi moglo goreti. Bili so obrazi, ki niso mogli skřiti
144
145
groze. Videl sem žensko, ki ni mogla přenésti znamenja na nebu in je med jokom stekla v hišo. Videl sem ljudi, ki so molili, in druge, ki so molčali v svoji tesnobi. Videl sem med njimi razlagalce in šaljivce. Hodili so od skupine do skupine in nečimrno razkazovali svojo namišljeno vsevednost ali se postavljali s svojo brezbrižnostjo. Toda ogromni nebeški pojav je bil mocnejší tudi od njih, s svojo silovitostjo je ležal ljudem na dušah, in na njihovih obrazih, ki so jih spreletava-li rdeči prameni svetlobe, je bilo viděti grozo, ki jih vklepa in pesti. Po reki, ki je tiho mrmrala med bregovi, so se naglo pomikale sence.
Potem je svetloba začela medleti in spet so zvezde zasijale na nebu, toda noč je bila temnejša kot prej. Ljudje so se molče ali med tihim pomenkovanjem razhajali. Sredi mosta je ostal Fedjatin čisto sam. Stopil sem k njemu, toda njegove oči so bile razžarjene, kakor da bi nekaj krvavo rdeče svetlobe ostalo v njih. Še zmeraj je bil zazrt tja proti severu in molče je sklanjal roke pred seboj. Ni me prepoznal. Skozme je gledal, ko sem stal pred njim in mu govoril mirne besede.
Pustil sem ga samega, in ko sem se na koncu mostu ozrl nazaj, je tista postava še zmeraj nepremično stala tam sredi praznega prostora.
Šel sem v svojo sobo in legel na posteljo. Zunaj je bilo nenadoma popolnoma tiho. Nobenega glasu, nobenih kora-kov po pločniku ali hodniku. Nič. Tišina. Zapri sem oči in videl sem mesto in ljudi, do polovice potopljene v rdečo barvo. Zenice mi je čez polovico rezala ostrá rdeča svetloba in dnevne podobe, ki so se nabrale v njih ta dan, so bile prerezané čez pol. Ljudje in mostoví in hrib, cerkveni zvonik, trávnik in tista krogla v cerkvi, vse je bilo do polovice krvavo, tudi Bog Oče v Alojzijevi cerkvi se je kopal do pasu v tej rdeči barvi.
To noč so se ljudje od silnega znamenja na nebu, ki jim je
146
žarelo v očeh in za čelom, nemirno premetavali v snu. Še sam čutim, kakšen nemir se je naselil varne. To ni nemir, ki ga ra-zum premaga, ni nemir od ljubezenske rane, ki jo čas ozdraví. Ni nemir od godbe na pihala in množic, ki te prebudí na-vsezgodaj. Zakaj teda j, čeravno ves tresoč se od nenadnega in sunkovitega prebujenja, že isti hip veš, da se bo množica razšla in da bo godba utihnila. Sploh ni nemir, ki prihaja od česar koli človeškega, torej minljivega in pozabi podvržene-ga. Ta strašná svetloba ostane v zrklih, da so beločnice rdeče in krvavé, komur koli pogledaš v obraz. In zato je to nemir, ki ga ni mogoče pregnati. Ker prihaja od onkraj in od nedo-umljivega. Zaleze se tja noter v človeške celice in počiva v njih. Ko se spet prebudi, trepeta notri v človeku, da človek potem drhti in niha na robu neznanskega března, ki ga nosi v sebi.
59 Bukovski bo končno le videl Žida. Živega in mrtvega. Veliko Židov bo videl. V letu štiriinštirideset, ko se bo Židovská ulica imenovala Allerheiligengasse, a bo kljub vsem svetnikom še zmeraj temna in slepá kakor popřej, bodo doktorja Bukovskega aretira-li. Neko jutro ga bosta pred njegovo vilo v Mozartstrasse pričakala dva gestapovca in ga odpeljala na zaslišanje. Odgo-varjati bo moral, ker je večkrat dal nekaj sanitetnega materi-ala neznanemu človeku. Doktor Bukovski med tem časom ne bo spremenil svojih znanstvenih naziranj, toda metóde, s ka-terimi bodo reševali židovsko vprašanje in navsezadnje v tem mestu tudi slovensko vprašanje, za te metóde doktor Bukovski nikdar ni bil in nikdar ne bo. Zato bo brez besed dal sani-tetni material tistemu neznancu, čeprav bo vedel, ga gre ta material k partizánom na Pohorje. Ovadila ga bo njegova medicínska sestra, ki opravlja administratívne posle v pro-
147
sekturi. Gestapo bo hotel vedeti ime tega človeka, drugega nič. Tega imena doktor Bukovski ne bo vedel, ker tudi tistega človeka ni poznal. Teden dni ga bodo tepli z bikovkami in hodili po njem. Potem ga bodo poslali v Celje, v Stari pisker. Tam ga bodo z večjimi in manjšimi presledki tepli še kak mešec, potem ga bodo poslali v Buchenwald. Jeseni štiriinštiride-setega bo stopil skozi železná vrata, na katerih bo pisalo Jedem das Seine. Kratek čas bo dělal v kamnolomu, potem pa ga bodo zaradi njegovega poklica uporabili pri anatomskih opravilih v tamkajšnji tako imenovani ambulanti. Tam bo lahko svoje antropološko znanje, ki ga je rad razlagal v zdrav-niškem klubu in vsakomur, ki ga je hotel poslušati, uveljavil v praksi. V tamkajšnji tako imenovani ambulanti bodo namreč zbirali lobanje Židov in Rusov, ki jih bodo v pločevinastih škatlah pošiljali v Strassburg v anatomski institut, kjer bodo skúšali dobiti otipljiv znanstveni dokument o značilnem pod-človeku, poosebljenem v židovsko-boljševiškem komisarju. Nihče ne bo vedel, zakaj, toda po manj kot mesecu dni ana-tomskega in preparatorskega dela bo doktorja Bukovskega ustřelil pijan esesovski oficir. Prav zagotovo ne brez razloga, kajti vsaka stvar na tem svetu ima svoj vzrok in svojo posledi-co, pa če mi nujno povezavo razumemo ali ne. Njegovo, ob ambulantni přehráni še kar dobro ohranjeno truplo bodo vrgli v veliko jámo. Čezenj bodo kot polena nametali do smrti izstradane Žide, katerih bedra in kráče bodo v povprečju po dolžini še zmeraj merili toliko kot v zaměniti, njemu nekoč dobro znáni Weisbachovi raziskavi, po obsegu pa komaj več, kot meri obseg židovské kosti. Tega obsega doktor Weisbach ni izračunal. Jasno pa je, da žila tistih Židov, katerih trupi (1632 mm), bedra (487) in kráče (196) bodo padali na doktorja Bukovskega, ne bo udarila 77-krat v minuti, kakor tudi njegova ne 72-krat. Tam ne bo udarila nobena žila niti enkrat več.
148
60 Kadar se v zemeljskem ozračju vžigajo luči severnega sija, se polasti igel magnetnic čuden nemir, pripovedu-je neka znanstvena razprava. Deklinacijska igla nemirno třepetá okoli svoje mirovne lege in se sunkovito odklanja zdaj proti vzhodu in zdaj zopet proti zahodu. Obenem z magnet-nimi viharji se javljajo v zemeljski skorji tudi nespremenljivi magnetni tokovi, ki včasih dalj časa motijo ali pa celo one-mogočajo brzojavljanje po žicah in podmorskih kablih.
Severní sij, ki je razburil in několiko obnorel mirno ždeče mesto 25. januarja 1938 zvečer, ni bil samo presunljiv svet-lobni pojav, ampak zemeljski dogodek, ki je segel zelo globo-ko in tam v tistih globinah še dolgo podrhteval. Nenavaden nebesni sij, ogromen in silovito žareč, se je pojavil sinoči pre-ko vse srednje Evropě, poroča naslednje jutro lokálni časnik. Ljudje so mislili, da je kje v daljavi velik požár, in so mnogo-kje alarmirali gasilstvo. Ta izredno mocni, temno in globoko rdeči sij so videli ne samo pri nas, ampak tudi v Avstriji, Ogrski, Bavarski, Švici, čez vso srednjo Evropo je segel. Ta pojav je zelo redek in ga ni bilo viděti že od leta 1894. Pojav-ljanje tega sija spravljajo nekateri znanstveniki v zvezo z močnim delovanjem sončnih peg. Sinoči po deveti uri je našo domovino razburil nenavaden nebesni pojav, poroča drug časnikar. Od 9. do pol 10. je nebo nad Mariborom in Štajer-sko zažarelo v temnordeči, karminasti barvi. Svetloba se je valila po nebu kakor razbeljeni oblaki, vmes pa so prhutali svetlobni žarki kakor široki trakovi. Povsod je ljudstvo vzne-mirjeno opazovalo ta nenavadni pojav, ki je vzbujal skoraj grozo. Z Madžarske prihajajo poročila, da je tudi tam bilo vse razburjeno in da celo po Budimpešti govore, da se je od-trgal kos sonca, kar pa najbrž že ne bo res. Nocoj med 9. in 10. je Senj doživel uro groznega razburjenja, poroča tretji. Nebo je zažarelo v kričeče rdeči svetlobi, ki je osvetljevala vso obalo in čudno odsevala v morju. Svetloba je pojemala,
149
pa se spět okrepila, vmes so švignili po nebu ostri světli pašovi kakor bliski in čulo se je zamolklo bobnenje, kakor grmenje. Ljudstvo je preplašeno planilo iz hiš proti prista-nišču, misleč, da se je zgodilo kaj groznega. Nekateri so padali na kolena in molili, drugi so preplašeno begali sem ter tja, vsi pa so vsak trenutek pričakovali še kaj grozotnejšega. Ljudstvo se še dolgo ni moglo umiriti in zbegano premišljuje, kaj bi to moglo biti, še bolj pa, kaj bi moglo pomeniti. In tako se vrstijo poročila. Nekje so reševali imetje, drugod so bežali v hiše, tu so slišali silno bobnenje, drugod se je razžar-jeni nebesni svod pojavil v popolní tišini. Na Jesenicah so bili prepričani, da gorijo Golica in Stol in vsa gorska vrsta, v Zagrebu so videli, kako nekaj svetlobo pelje po nebu, v Bosni se je svetloba mirno pojavila in mirno izginila, na Madžarskem je pojav prebivalstvo razburil, ker je zaradi velikánske ravni-ne razžarjeno nebo čudno osvetljevalo vso ravnino. V Ljub-ljani o všem ni bilo ne duha ne sluha, ker je nad mestom ležala debela megla in nebo ni bilo vidno.
Gospoda Jakoba Šešerka iz Svetega Jurija ob Ščavnici čudni nebeški pojav še zdaleč ni razburil tako zelo kakor tu-kajšnje ljudstvo. Mocno pa ga je vznemiril kot astronoma diletanta, in takoj se je lotil zapletene risbe, s katero je severní sij ohranil upodobljen za poznejše rodové. Njemu, kakor tudi drugim ljubiteljem znanosti, polárna svetloba ni po-menila ničesar tako zapletenega, česar ne bi bilo mogoče raz-ložiti. Tako so se v naslednjih mesecih pojavile različne raz-lage, vendar je bila všem skupna ugotovitev, da je severní sij brez dvoma povezan s pegami na Soncu. Prav tako so ugoto-vili, da so nebesni pojav spremljale izjemno hude motnje v magnetnem polju Zemlje kakor tudi močne telurske struje. Jakost kozmičnega žarčenja se je v času pojava severnega sija zmanjšala za 6 odstotkov, sprejem radijskih kratkih valov pa je bil popolnoma prekinjen. Tako so znanstveniki zelo
150
hitro zavrnili domnevo, da se je odtrgal kos Sonca ali da je severní sij nad našimi kraji pomenil fata morgano normálne polárne svetlobe ali pa je bil celo rezultát množične histerije in vzájemné hipnoze, kar so zatrjevali prívrženci tedaj naj-bolj razširjene vede o človeških iracionalnih zmožnostih -okultizma. Kmalu je postalo jasno, da se je na Soncu tisti čas dogajalo nekaj posebnega in da so silni elementárni dogodki pretresali njegovo oblo. Temnejše sončne pege in svetlejše sončne bakle, ki pege obdajajo, piše eden od astronómov, so na zunaj vidni znak orjaških viharjev, ki se zasnujejo globlje v sončnem telesu in ki nato v velikanskih lijastih vrtincih planejo proti sončnemu površju. En sam tak vrtinec je cesto tako ogromen, da bi požrl na stotine zemeljskih obel. Včasih so primeri, da je zrelo takšne trombe naravnano naravnost proti Zemlji. Tedaj zatrepečejo po Zemlji magnetne igle, vi-soko v ozračju pa se prižigajo iskreči se loki polarnega sija. Toda kje daleč, daleč zunaj hrume oni viharji - in kje daleč je naša Zemlja! Stopetdeset milijonov kilometrov široki prepad praznega svetovnega prostora zija med njimi in njo. Kako neki dospo preko te široko zevajoče praznine do nas poročila o težkih krizah sončnega telesa in na kakšen način pobude na Zemlji te močne odmeve? Dogodki na Zemlji so le skromno spremljevanje in medel odziv silnih kozmičnih viharjev, ki pretresajo Sončevo oblo, in kakor magnetni viharji, tako so tudi polárni šiji le daljni odmevi gigantskih pri-rodnih dogodkov. Znanstvene razprave podrobno, čeprav z obilico domnev, govorijo tudi o elektronskih tokovih, o koronah, natančno izračunanih svetlobnih odtenkih, s šte-vilnimi podatki pišejo o višini severnega sija, nihče med njimi pa ne jemlje resno verovanja starih ljudstev, po katerih so severní šiji zanesljív znak vojn, nesreč in vsakršnih človeških kriz na Zemlji; ne verjamejo, kakor Tunguzi iz vzhodne Sibi-rije, da je to boj duhov v zraku; ne verjamejo, kakor baltiška
Í51
ljudstva v svojih sagah, da je severní sij odsev zlatih ščitov, na katerih nosijo boginje Valkire padle vojščake na drugi svet, v Valhalo; ne verjamejo v poslanico apoštola Pavla Efežanom, kjer je jasno zapisano o zlih duhovih, ki prihajajo izpod nebes, o hudičih, ki se premetavajo kot plamen po nebu v podobi zmajev in drugih pošasti; ne verjamejo, kakor Luther, ki je videi severni sij in zapísal, da mu strašná zna-menja in čudeži na nebu povzročajo skrbi in se zategadelj boji, ali se ni nemara Božji gnev preveč mocno prikázal. Nič tega ne verjamejo znanstveniki. In vendar se je někdo med njimi v silném začudenju vprašal: Kje je ono gigantsko sve-tovno srče, ki utriplje v tej veličastni periodi? In vendar pri-znavajo, da pege na Soncu vplivajo na ljudi na neki čuden náčin, ki ga ni mogoče prav raziskati in razjasniti.
In vendar se je ždeče mesto, ki ga je bil razsvetlil veličastni in strahotni nebesni pojav, to noč nemirno premetavalo v snu. Magnetne igle v človeških celicah so nevarno zatrepeta-le v nenadoma nemírném in negotovem utripanju onega gi-gantskega svetovnega srca, za katero tudi znanstveniki ne vejo, kje je.
Dežurni urednik je prebedel lep kos noci, zbral vsa poročila, zgrizel svinčnik in nazadnje napisal naslov, ki je naslednji dan izšel z mastnimi črkami: Nebo nad Slovenijo je bilo krvavordeče.
6l Prebudilo me je tipkanje modernega adlerja. Čutil sem, kako mi njegovi rezki in razločni udarci razijo po tkivu, razkleniti so mi hoteli sen. Bilo je nekaj v zvezi z Marjetico, nekakšno jutranje erotično sanjanje. Bila je pri meni, v tej zanikrni hotelski sobi, ali pa sva bila nemara kje drugje, med njenimi orientalskimi preprogami, pod tisto lučjo. Resice so metale takšne svetlobne trakove čez njen ob-
152
''ill
raz in ležala sva tam na tleh, ona je nekaj šepetala, a niti besede nisem razločil. Hkrati je bilo vse skupaj v moji sobi in vanjo je vdiralo rdeče žarenje uličnih svetilk. Uličně svetilke so rdeče, sem rekel, čudna svetloba. Ona ni nič odgovorila. Tudi soba je bila polna rdeče svetlobe, ki je prihajala z ulice, in so začeli tolči ti mehanični zvoki, vedno glasneje in ostreje so segali v prostor. Potem je spregovorila, dobro se spomnim njenih besed: razbudil si me, čisto si me razbudil. Zapomnil sem si to nenavadno besedo, ker je še nikoli nisem slišal. Rezki in odločni udarci pa so razili po mojem tkivu in mo-jem opojném snu, da sem se potem s spominom na to besedo zares prebudil. Nemirna deklinacijska igla je še nekaj časa divjala v moji notranjosti, potem pa se je vse zlagoma umir-jalo. Sen je bil razdejan, a že umirjen hkrati. Omledna svetloba zimskega jutra, povsod naokrog moja razmetana soba in vendar mir. Mir za premislek, mir, ki ga sekajo udarci pi-salnega stroja v spodnjem nadstropju, kjer je nekakšna pi-sarna. V tem miru, ki je toliko glasneje zvenel, kolikor izrazi-teje so ga prekinjale tipke tistega adlerja, njegovi počasni in neenakomerni udarci, v tem miru me je nenadoma spreletela misel: zdaj je zadnji trenutek, da odidem od tod. Mesec in pol sem v tem mestu po nekakšnem nesporazumu, ki ga ne morem doumeti. Přišel sem, ker sva se tako dogovorila z Jaroslavom. Přišel sem tudi zato, da bi videl mesto, kjer sem preživel nekaj svojih otroških let. Mojima dragima starcema přinésti kak spominek, povedati, kako je zdaj tu, kjer je ne-koč na vrtu rase! tako debel fižol, kjer sem pohodil neko cvetje in kjer sem v neki cerkvi glasno zahteval žogo, ki jo je držal tisti svetnik. Přinésti v njuno kuhinjo, ki je zdaj prav gotovo zatohla, ker ju zmeraj zebe in preveč kurita, nekaj, česar se bosta razveselila. Jaz pa sem nenadoma obtičal. Se razglednice nisem poslal. Pošiljal sem telegrame Jaroslavu, ki ga prav zagotovo že zdavnaj ni v Trstu. Pri Lenki je, na
153
- Se je naj u tudi tak o slišalo? Cutil sem, da me boli glava.
- Te boli glava? sem vprašal. Pokimala je. Zelo.
Segel sem k njej, da bi jo pobožal, ona pa se je umaknila. Na drugi straní se je zaslišalo glasno moško govorjenje. Stene so bile vendarle tako debele - iz lesa železniških vagónov - da posameznih besed ni bilo moč razločiti. Ona pa je vseeno šepetala.
- Kako naj pridem domov? je vprašala hladno. V teh cun-jah?
Nič nisem odgovoril. Vstal sem, si oblekel hlače in po-brskal po žepih. Prižgal sem si cigarete Tudi njej sem ponu-dil. Zavrnjeno.
- Kako naj pridem domov, sem vprašala? je vprašala sko-raj poslovno.
Skomignil sem z rameni.
Jaz to žensko ljubim, znova in znova ponavljam, da jo ljubim. Mislil sem, da bo nesrečna, da bo žalostná, da se mi bo smilila, ali kaj sem pač mislil, vsekakor sem pričakoval kaj drugega kot to njeno spraševanje, ki je mejilo na tiho sovraštvo. Bojeval sem se s tem občutkom, klical sem si v zavést njen položaj, vreden usmiljenja, ampak jaz ta hip res nisem imel nobene zamisli, kako jo naj sredi svetlega jutra spravím domov v tej harlekinski obleki. In ta občutek moje popolné nemoci me je spravljal v jezo. Zopet je hotela vprašati.
- Ne sprašuj tako neumno, sem rekel glasno in ostro. Sam ne vem, zakaj sem tako rekel, kako sem le mogel tako reči!
Natočil sem si šmarnico in izpil. Z odporom me je opazo-vala. Sedel sem in se delal, da premišljujem, kako jo naj rešim iz zagatnega položaja. Jaz pa nisem nič premišljeval. Kaj bi naj vendar premišljeval, nobena misel se mi ni zaiskrila.
178
- Nič ne pomaga, je řekla. Pojdi po Borisa.
Kakšnega Borisa? Odkar nisem bil v njihovi družbi, sem pozabil, da ima Muholovec tudi ime.
- Misliš Bussolina? sem rekel kljubovalno.
Nekakšen gnev se je dvigoval v mení. Rekla je, naj grem po Borisa. Zmeraj sem mu pravil Bussolin, kadar sva bila sama. Potem pa: sama misel na to, da bi jaz šel tja k Bussoli-novi hiši in pozvonil in prosil Muholovca za pomoč, me je spravila v takšno stanje, da bi ji lahko storil kaj hudega. Zdi se mi, da bi ji lahko primazal klofuto.
Videla je, da ni dobro. Ampak položaj je hotela pri priči razrešiti. Ko premišljujem o tem, vem, da je vse to počela iz globokega in popolnega obupa. V resnici je bilo to njeno mimo govorjenje en sam obup, toliko hujši, ker je bil prikrit. Tak miren obup je hujši od joka in kričanja. To je bil temen in tih obup.
To sem videl šele pozneje. A najprej me je pripravila do tega, da sem poslal sporočilo Bussolinu. Bil sem strašno brez moči. To je opravičilo za to, kar sem zahteval od nje. V silni nemoci sem to zahteval. Morala je reči: Bussolin, Muholovec. Morala je reči: Pojdi po Bussolina Muholovca leplji-vega in mu povej, da sem spala s teboj v abesinskih barakah. Vedel sem, da ji jaz ne morem čisto nič pomagati. Predlagal sem ji, da ji nájdem obleko. Predlagal sem ji, da grem in nájdem kakšnega prijatelja, ki jo bo odpeljal (le katerega?), pa je vztrajno odkimavala. Pomislil sem celo na Tondichterja in na njegov avto, a to bi bila rešitev, ki je ona nikoli ne bi spre-jela. Nikoli. Solzne oči je imela, ko je morala tja v tla reči: Pojdi po tistega hohštaplerja in mu reci, da sem se ljubila s teboj v abesinskih barakah, kakor se z njim ne bom nikoli, besedo za besedo je ponavljala za menoj. Kaj je bilo z menoj, kaj je bilo z menoj, zakaj sem to storil? Moralo se je tako zgoditi, enkrat se je to moralo končati.
179
70 Počasí sem torej oblekel srajco in stopil pred barako. Bilo je nedeljsko jutro, vlažno marčevsko jutro, in pred vegastimi hišami ni bilo veliko ljudi. Poklical sem starca, ki je kadil na svojem pragu in pokašljeval. Vprašal sem ga, ali pozná Glavino. Starec je kimal. Ali ve, kje bi lahko spal, ali ima kakšnega prijatelja, pri katerem kdaj přespi? Starec je vedel. Prosil sem ga, naj stopi tja in ga poklice. Ni hotel. Pokazal mi je barako in rekel, naj stopím sam. Bal sem se jo pustiti samo. Brskal sem po žepih, da bi dal starců kak drobiž. Nekaj sem našel, a starec je odklonil. Kar sem naj grem. Šel sem in zbudil Glavino. Ko boga sem ga prosil, naj gre k tistemu človeku, naj mu pove, da ga pošilja Margerita, naj pride z avtomobilom ponjo. Glavina je bil zlovoljen.
- A zdaj pa to? je rekel. Zakaj pa je ne vržeš ven, kurbe? je rekel.
Videl je, da sem se zresnil, kar udaril bi ga bil lahko v listem trenutku.
- No ja, je rekel, saj ni treba pregrizniti vsake besede. Bom že šel. Ko sem se vrnil, je bila oblečena. V svoji harlekinski opravi je sedela na razmetani postelji. Ovratnik je še zmeraj držala v rokah. Sedela je tam sredi mračnega prostora. Okna, zadělaná z lepenko in papirjem, so komaj prepuščala kaj svet-lobe. Lesena tla so bila neporibana, na mizi víno, na polici kredence odtrgan kos kruha. Lepá je bila, kot še nikoli. Njen obraz je bil temen, veliké temne madeže je imela okrog oči, hotel sem ujeti njen pogled, a ga je vztrajno izmikala. Pri umi-valniku v kotu sem našel glavnik. Brez besede ga je vzela. Česala se je in si z rokami urejala lase. Bila je lepa. Ljubim jo.
Niti besede nisva več spregovorila. Jaz sem spil ostanek šmarnice, ona pa je potem do Bussolinovega príhoda nepre-mično sedela in gledala predse.
Ne morem reči, koliko čaša je mínilo, kako dolgo sem kadil cigareto za cigareto in čakal, da se bo med nama vendarle
180
zgodila kakšna beseda ali kakšen pogled. Z gotovostjo pa lahko zatrdim, da je bilo precej čaša tistega molčanja. Kajti ko sva zaslišala avtomobilski hrup, so se mu pridružili tudi številni glasovi, največ otroški. To pa pomeni, da je bilo več kot samo zgodnje jutro in da so Abesinci že vstali.
71 Odprl sem vrata in videl Bussolina, kako izstopa iz avtomobila. Na sprednjem sedežu je sedel Glavina in se rezal. Bussolin je bil brezhiben, četudi očitno neprespan. Bil je resen in stopil je mimo mene, kakor da sem zrak. Stvar je izpeljal elegantno. Niti za hip se ni obnášal vzvišeno, ni si ogledoval zanikrnega prostora, ni se namrdnil. Nič takega ni storil. Stal je kakšen korak ali dva globoko v prostoru in čakal, da se mu oči privadijo na mrak. Svetloba od odprtih vrat je padala po sredi, postelja pa je bila ob steni, v temi.
Bussolin je v hipu presodil položaj. Zdaj mu ni bilo treba nič več storiti. Stvar je bila za vse večne čase razrešena. Bil je miren in vseodpuščajoč. Ni ji rekel, vso nič smo te Ískali, ni rekel, kaj je vendar s teboj, ni ji rekel, skrbelo me je, ni rekel, Franjo je ves iz sebe, nič ji ni rekel. Tako je bil nad položa-jem, tako blag in odrešeniški, tako brez vsake razpoke, da sem hotel nekaj storiti, nekaj takega, kar bi ga pognalo v iz-bruh ali žaljivo besedo. Nič nisem storil. Želel sem si, da bi vsaj meni rekel, svinja, uničil boš to žensko. Toda on se je te-meljito obvladoval, tudi tega ni rekel, kar si je brez dvoma želel reči in kar je iskreno mislil. Samo za hip so ga premaga-la čustva. Ona je bila še zmeraj tam, gledala je predse.
- Marjetica, je rekel tiho, Marjetica, pojdi.
In Marjetica je šla. V svojem dostojanstvenem in blagem miru ji je pozabil ogrniti svoj plašč. Zunaj so zato Abesinci, zbrani okrog avtomobila, veselo zavreščali, ko se je žalostná maškara prikázala med vráti.
181
737336
Glavina se je potem prirežal noter.
- Šel bom v Nemčijo, je rekel, in nazaj se pripeljem s tako škatlo.
Sunil me je v rámo in iz kredence potegnil še eno stekleni-co šmarnice. To sva potem izpila.
Slišal sem, kako je zastokala v snu. S suknjičem sem jo pokril čez glavo, da je ne bi bilo strah. Gedal sem v Glavinov obriti obraz. Zmešalo se mi bo, sem pomislil. Videi sem, da mu iz por na njegovi koži, po všem obrazu iz tistih luknjic počasi mezi kri.
72 Naenkrat se mi je zazdelo, da ne vem prav, kje sem. Neka hiša pri parku je bila prav podobna neki drugi hiši, ne vem, kje, na Dunaju ali v Lienzu. Potem sem šel skozi središče mesta in ne vem, kaj je bilo z menoj narobe, da so se me nekateri ljudje izogibali. Tondichter je stal pred ekspres-nim bifejem na vogalu Slovenské ulice. Ko me je zagledal, je naravnost pobegnil tja noter v bife. Videi sem ga potem skozi šipo, kako pritajeno oprezuje na ulico, skřit za nekakšno zelenje, takšno, ki uspeva tudi v notranjosti, v toplih prosto-rih. In spět sem gledal skozi šipo, zdaj pred sirotiščem šol-skih sester. Kuharice so me gledale skozi okna in nepřestáno nekaj govorile. Nič nisem slišal, videi sem samo, kako odpi-rajo ústa. Morda so mislile, da berač stoji zunaj in molče moleduje za hrano. Tudi hihitale so se, ampak brez glasu. V čitalnico me niso spustili. Streznite se, gospod, je řekla gos-podična, in se umijte. Potem pa lahko pridete. Jaz pa sploh nisem bil pijan. Přijel sem se za šlic in rekel: Jebi se. Zelo se je razburila. Hotela je poklicati policijo. Ven je přišel čokat moški s pristriženimi brki. Kaj pa vi hočete? je rekel z globo-kim basom.
Ne vem, kako sem se znašel v Abesiniji. Glavina in njegov
182
suhljati prijatelj s temnim obrazom sta tam v njegovem zasil-nem bivališču pila šmarnico in kadila. Hotel sem viděti ta prostor še enkrat, hotel sem ga viděti z dnevnimi očmi. Skozi nočně oči je bil drugačen. Hotel sem viděti običajno življenje v njem. Poduhati tisti smrad. Viděti, kako Glavina oblečen in v debelih nogavicah leži na najini postelji. Brklja po kredenci in drobi kruh med prsti. Slišati cankanje februarskega talečega se snega s strehe. Veter, ki potegne skozi slabo za-mašene odprtine na oknih. V sosednjem prostoru kričijo in vrešče razpravljajo o kavi, ki se je polila čez rob, ker je někdo vanjo nadrobil preveč kruha. Njegov temni prijatelj Markoni ima progasto obleko. Njegov prijatelj ima tenké prste, s katerimi ugasne čik v kovinskem loncu in vzame iz žepa srebrno cigaretno dozo. Kadil sem cigarete iz njegove srebrne doze. Glavina je stresal šale na njen in moj račun, na najin račun. Oni je večji del molčal. Tudi sam nisem dosti go-voril. Izpil sem kozarec vina, in ko sem odhajal, sem zunaj videi tisto odplako, na kateri ji je spodrsnilo. Skoraj padla je, komaj se je ulovila in krčevito se me je oprijela.
Šel sem na Lent in iskal Fedjatina. Ni ga bilo. Za hip sem pomislil, da je odšel. Toda on ne more oditi. Přišel je sem in sam ne ve, kje pravzaprav je. Ve samo to, da je njegovo Po-volžje strašno, strašno daleč. Nikoli ne bo přišel tja. Star je že in tu ga bodo pokopali. Čez nekaj let nihče ne bo vedel, da je sploh kdaj živel kakšen Fedjatin. V njegovi vaši so ga že zdaj pozabili. Ves dan sem hodil in sploh nisem bil utrujen. Potrkal sem pri Gretici in Katici. Odprl mi je neki moški v světli srajci. Mogoče Pristovšek, ki je prinesel likér, ali pa mojster z brivskimi vodicami. Šel sem v cerkev in brez misii stal pred oltarjem in gledal modro žogo, ki jo je držal tisti svetnik v rokah. Čutil sem, kako drhtim. A ne od utrujeno-sti, od otroškega spomina na to žogo, na to kroglo. Od neče-sa, kar je tak preblisk v moji zavésti, da ga ne morem z niči-
183
H-r povezati. Sedim v toplem naročju in se stegujem in hočem to žogo. Nič več, nič drugega ni. Kako je mogoče, da samo to ostane v spominu. Potem se mi je tista krogla začela približevati.
Vso noč sem imel pred očmi krvavo rdeče nebo. Zdelo se mi je, da slišim topotanje neštetih nog po ulici, kakor tisto noč, ko je v oknih zažarelo. Slišal sem bučanje pohorskih smrek. Vršički smrek so bili rdeči. Bučalo je, kakor morje. Zatem tišina. Neki ljudje so hodili po gozdu med smrekami in se pogovarjali. Doktor Bukovski je stal za stebrom v cerk-vi. V rokah je imel skalpel. Krogla je zelo počasi drsela starců iz rok. Prebudil sem se z mrzlim potem na čelu. Segel sem k tlom. Steklenica je bila prevrnjena. Za požirek je še bilo v njej. Ne vem, kako dolgo sem bil v sobi. Samo toliko sem šel dol, da sem vzel na up novo steklenico. Komaj sem jo izpro-sil. Seal sem v umivalnik in scalino sproti splakoral z žubo-rečim curkom iz pipe. Skúšal sem zadeti tisti curek s svojo vodo, da bi se obe vodi spojili in skupaj tekli v kanalizacijo. Nisem zadel. Zaspal sem na tleh. V oknu je bila rdeča svet-loba. Zunaj je gorelo. Hotel sem odpreti okno in se poscati na vse skupaj. Samo trdno se morám držati, da ne pádem dol. Sanjalo se mi je o žogi v starčevih rokah. Približevala se je in postajala vse večja. Potem je bilo modro jabolko. To je bilo tisto jabolko, ki ga je imel Glavina na mizi v Abesiniji. Jabolko je bilo okroglo in podobno žogi, čeprav je imelo po-vrhnjico několiko zgrbančeno. Glavina je zamahnil z roko po njem. Roka je padla. Oba sta se smejala, celo tisti molčeči človek Markoni s temnim obrazom v progasti obleki in s sre-brno cigaretno dozo v rokah se je několiko smejal. Ne upas si udariti, je rekel Glavina, en drek si upas. Njegova roka pa je padala. Potem je izrekel čudno besedo. Razkrišpniti je rekel. Roka je padala na jabolko. Razkrišpniti vse skupaj, je rekel in udaril po jabolku, da ga je kar razmazal tam na mizi.
Čutil sem, da padám za tisto modro žogo. Skozi okno padám ali ob nekih stebrih cerkvene ladje. Zdaj ladja več ne drsi. Zdaj vse skupaj padá v neko globino, tudi krogla, preši-ta s črno nitjo iz prosektúre.
Ali sem spal tam na tleh pri odprtem oknu? Ali me je zelo zeblo? Neki glas slišim. Morda je zdravnik in nekaj predáva. Ali je vam slabo? me někdo sprašuje. Odide in ostanem sam. Nekaj strašnega se je zgodilo. Nekaj strašnega se je zgodilo in ne morem se spomniti, kaj se je zgodilo. Někdo me gleda in nekaj govori. Někomu je podoben. Ali vam je slabo? vpraša. Neko besedo morám spregovoriti. Ne morem se je spomniti.
73 Markoni je s prvim udarcem Borisa Valentana le laže ranil, pa čeprav ga je zadel z ostrino sekirice v obraz. Marjeta Samsa ni videla, kaj se je zgodilo, saj sta moška stala těsno skupaj. Markoni pa je sekirico potegnil izza hubertusa. Toda ko se je Boris Valentan obrnil in hkrati dvignil roko, da bi se zavaroval pred novim udarcem, je videla krvavo ráno na njegovem desnem lieu in začela je kričati. Glavina se je z železnim batom v rokah približeval Valentanu od stráni. Markoni je tedaj udaril s sekirico še drugič in zadel žrtev nad levo obrvjo. Valentan se je opotekel. Ko je Marjeta Samsa videla, da Valentan padá, je začela teči po kolovozu navzdol in klicati na pomoč. Glavina je za hip postal med drevesi, toda ko je videi, da bo z Valentanom lahko Markoni sam opravil, je stekel za žensko. Markoni se je zapletel v smuči, ki so padle že pri prvém udarcu Valentanu z ramena. To je hudo ranjenemu Valentanu omogočilo, da je iz nahrbt-nika potegnil lovski nož. Marjeti Samsa je zdrsnilo in ob poti se je pogreznila v sneg. Ozrla se je nazaj in videla je, da se ji približuje Glavina z železnim batom v rokah. Za hip je izgu-
184
185
bila glas. S hlastnimi kretnjami je okrog sebe Ískala predmet, -, katerim bi se bránila. Medtem je Markoni znova napadel Valentana, ki je klical Marjeti Samsa, naj zbeži. Markoni je Valentana znova zadel, a tudi ta poškodba ni bila smrtna. Nasprotno se je Valentan, ki je bil močan, začel obupno in žilavo brániti. Četudi hudo ranjen, je z nožem dvakrát zadel Markonija v bok. Marjeti Samsa se je uspelo dvigniti iz sne-ga, a v tem hipu jo je Glavina že dohitel. Z levo roko jo je přijel za ráme, in ko je spět začela kričati, jo je z železnim ba-tom, ki ga je držal v desni roki, nekajkrat udaril po glavi, tako da je padla na tla. Markoni ga je poklical na pomoč, saj se je Valentan trdovratno upiral. Glavina je pustil Marjeto Samsa ležati v snegu in zagnal se je navzgor po kolovozu. Od zadaj je Valentana udaril z batom po glavi, in ko je ta klec-nil, mu je z ostrino sekire presekal čelo. Po Glavinovih trdit-vah je tedaj Markoni šel še k Samsovi, ki je ležala v snegu ob poti, in jo s sekiro pokončal. Markoni pa trdi, da je bila Samsova, ko je přišel do nje, že mrtva. Vendar te trditve niso točne.
Morilca sta namreč nato zavlekla žrtvi kakih 20 do 30 metrov navzdol po pešpoti, od tam pa kakih 15 metrov proti severu v gozd. Tu sta Markoni in Glavina še dalje udrihala po žrtvah, ki sta še kázali znake življenja. Krvavi sledovi na snegu in kaplje krvi po drevju, ki je bilo obrizgano s krvjo, kažejo, da so bile žrtvam šele tu prizadejane odločilne in absolutno smrtne poškodbe. Zlasti velja to glede Samsove, ka-tere glava je bila vtisnjena globoko v sneg in je imela poleg ran na glavi tudi številne poškodbe in vreznine na prstih obeh rok.
Ubijalca sta se potem lotila ropanja žrtev. Izpraznila sta jima žepe in vsebino nahrbtnikov. Valentanu sta vzela foto-grafski aparát in daljnogled, pribor za britje, dve srajci, top-lo perilo in nalivno pero. Marjeti Samsa sta strgala z vratu
186
zlato verižico, iz nahrbtnika pa sta pobrala med drugim tudi stekleničko parfuma, milo in módni žurnál. Ob neki smreki so našli razsuto njeno sviieno perilo, ki je najbrž padlo iz nahrbtnika že prej, pa sta ga zločinca spregledala. Morilca sta preložila vse stvari v en nahrbtnik, drugi nahrbtnik z dvěma robcema, žensko smučarsko kapo in enim jabolkom pa odvrgla.
74 Na pustno soboto je mesto razbrzdano veseljačilo, te-den dni zatem pa je otrpnilo v grozi. Krvnih deliktov v mestu in okolici v zadnjem času ni bilo malo, toda zgodba, ki je prihajala iz tistega bukovega gozdička sredi pohorskih smrek, je po svoji bestialnosti, kot je nekdo označil dogodek, presegala meje razuma. Ubijalca so kmalu odkrili, saj se je eden izmed njiju še isto noč prijavil v bolnišnici zaradi ran na boku, prizadejanih od noža. Najprej je zatrjeval, da sta ga v gozdu ustavila dva neznanca, pri čemer ga je eden brez po-voda dvakrát sunil z nožem v bok. Zdravniku se je zdelo nje-govo pripovedovanje sumljivo in prijavil ga je kriminálni po-liciji. Drugo jutro je storilec svoje dejanje priznal in ovadil še drugega morilca. Časnikarji in radovedneži so se z vsemi močmi vrgli na raziskovanje vzrokov in pravega povoda za strašno hudodelstvo. Ceprav je najprej vse kázalo na verjet-nost uboja iz roparskih pobud, se je kmalu izkazalo, da sto-rilca žrtev sploh nista imelo namena oropati, da sta to storila po uboju brez pravé vednosti o svojem početju, saj se cele vrste stvari nikakor nista mogla spomniti. Po različnih ugi-banjih se je javno mnenje nazadnje sprijaznilo z ugotovitvi-jo, da je bil povod za hudodelstvo malenkostna in neznatna žalitev v gostilni pod Pohorjem.
187
"5 V gostilni, kjer sta Boris Valentan in Marjeta Samsova kosila, j u je zacel Glavina nadlegovati s pripombami. Za nekaj časa je celo sedel k njuni mizi in zatrjeval, da se oni trije zelo dobro poznajo. Valentan ga je z mirnimi besedami skúšal odpraviti. Glavina pa je potem silil v Marjeto Samsa in zatrjeval, da sta z mlado gospo posebej dobra znanca in da ga ona prav zagotovo ne bo nikoli pozabila. Nalíval si je vino iz njune steklenice in nekajkrat segel tudi po kozarcu Marjete Samsa. Tega Valentan ni več prenesel in prosil je go-stilničarja, naj nadležnega Glavino odstráni od njune mize. Glavina je na njegovo posredovanje res odšel, toda potem je od šanka še naprej zbadal oba gosta. Nepřestáno se je smeh-ljal in kimal s svojo veliko glavo. Markoni je ves čas molčal. Potem sta odšla.
Ob vznožju Pohorja sta se zaustavila. Tam je Markoni vzel iz torbe morilno orodje, in sicer sekirico in železen bat, daljši vozni svorník. Sekiro je obdržal sam, bat pa je izročil Glavini. Orodje sta skrila pod plašča in odšla navzgor po poti, da bi našla primerno mesto za nápad. Ker turistov ni bilo in sta Glavina in Markoni začela domnevati, da sta si premislila in ne bosta odšla na Pohorje, sta se vrnila. Toda ob vznožju sta jima okrog osemnajste ure prišla nasproti Valentan in Samsova, ki sta vsak nesla smuči in nahrbtnik. To je bilo pri viničariji, kjer se pot cepi. Brž ko sta ugotovila, da sta smučarja ubrala severno pot proti Sv. Bolfenku, sta šla za njima in ju zopet prehitela. Samsova je verjetno kaj slutila ali pa je menila, da sta z Valentanom Glavino v gostilni preveč užalila, ko sta ga odpodila od svoje mize. Zato je, kakor Markoni in Glavina sama navajata, precej prijazno vprašala, kam gresta. Glavina se je samo smehljal, Markoni pa je odvrnil, da k nekemu znancu k Sv. Arehu. Pustila sta ju naprej, očitno pa je, da si nista več želela naletěti na ta dva moška, zato sta čakala približne) četrt ure, předen sta šla dalje. Med-
tem sta Markoni in Glavina prišla do bukovega gozdička nad Mrzlim studencem pri kapeli Sv. Antona, od kodér je do Sv. Bolfenka še dobrih 10 minut hoda. Ta kraj sta si izbrala za nápad. Krajevne razmere so tu izredno ugodne za napa-dalca. Pešpot je namreč tu ozka in vodi v jarku, katerega bregova sta strmá in 2 do 3 metre visoka. Zrtev, ki jo tu kdo nápade, ne more zbežati niti na levo niti na desno. Sedla sta na posekáno drevo ob poti in čakala.
Kakor hitro sta se žrtvi približali - bilo je okrog zo. ure -je Markoni vstal in prosil Valentana za cigareto. Samsova je hodila kakšnih pet metrov za Valentanom, Glavina pa je stal ob stráni med drevjem. Valentan mu je odvrnil, da je nima. V tem hipu je Markoni potegnil izza hubertusa sekirico.
76 Prvotno grozo in otrplost je potem naglo zamenjala radovednost. Tisti najbolj radovedni, ki jih ob takih dogodkih nikoli ne manjka, so si hodili ogledovat strašno prizorišče človeške smrti in na kraju samém preverjale delo-ma nasprotujoče si izpovedi obeh storilcev, kakor so jih sproti prinášali časniki. Tisti najbolj vztrajni, ki jih tudi ne manjka in vejo več od drugih, pa so še naprej brskali za ozadjem in pravimi pobudami hudodelstva. Niso se mogli zadovoljiti s tako nesmiselnim ubojem, niso se mogli sprijaz-niti z mislijo, da je to, kar se je zgodilo, abstraktno zlo. Zlo, ki je vrsto ljudi, ki se med seboj niso poznali, spravljalo v bližnje in daljne povezave in slednjič v tisto stičišče, kjer se je moralo zgoditi, kar se je zgodilo. Da je zlo razpoka v tistem svetu, ki se pripravlja, da bi vse, kar je, s pomočjo znanosti in dobrih družbenih namenov spremenil v popolnost. Da je zlo nujna razpoka v popolnosti. In da se je ta razpoka v tistem hipu leta osemintrideset začela širiti. Zato tudi niso bili pripravljeni pomisliti na možnost, da je bil dogodek v Bu-
t88
189
ovjii, da je bilo hudodelstvo, po katerem sta obležala tam ob zasněženi poti med bučanjem pohorskih smrek dva absolutno nedolžna, poštena in dobra človeka, samo sestavní del tistega abstraktnega zla, ki je prihajalo in je bilo že tukaj. Da se razpoka širi in da od te razpoke svet drhti in drsi.
Zato so vztrajno brskali naprej za ozadjem zločina in slednjič pri tem uspeli. Iz preiskave je pricurljala novica, da eden od ubijalcev, starejši, vztrajno omenja tudi tretjega človeka, nemara celo tretjega udeleženca, ki ga je seznanil z oběma žrtvama. In malu so se vsi vztrajni poizvedovalci sku-paj z lokálním časnikom spraševali: Kaj bo povedal skriv-nostni tretji?
Toda Erdman, ta nam nima povedati ničesar več. Ždeče mesto, ki mu je pogledal v oči nekega temnegu jutra, prvega januarja, ga je požrlo. Ali pa ga je nemara pogoltnilo njego-vo lastno brezno, ki si je samo izbralo prostor, kjer ga bo po-tegnilo vase? V svoji sobi leži in išče neko besedo, ki je ne more najti in izgovoriti. Neke podobe mu plešejo pred očmi, ki jih ne more opisati. Prihranimo si njegovo nadaljnjo izpo-ved, ki na naslednjih straneh ne bi mogla izreči ničesar dru-gega kot priklicati pred nas múčne in nepovezane prizore razpadanja. Tem leži in njegova zavést, ki je prav gotovo několiko razpokana in načeta že vstopila v to zgodbo, se zdaj drobi, kot tanek in krhek porcelán.
77 Pri raztelešenju trupel obeh žrtev v prosekturi mestne bolnišnice je bilo ugotovljeno in tudi zapisano v po-ročilu obdukcijske komisije, da je Valentan umri radi otrp-njenja možganov in deine krvavitve v možganskem prekatu. Zadobil je dve absolutno smrtonosní poškodbi, in sicer uda-rec z ostrino sekire na čelu, pri zadnjem udarcu z veliko silo. Presekaní so bili koža, kosti in možgani, ki so izstopili iz 9
cm dolge in 3 in pol cm zevajoče rane. Lobanjska kost je bila zdrobljena in so se širile razpoke lobanjske kosti na vse stráni. Drugo smrtonosno poškodbo je dobil radi udarca s topím predmetom, pri čemer mu je bil presekan desni uhelj in mu je bila zdrobljena desna senčnica. Smrtonosno poškodbo je zadobil radi udarca z ostrino sekire pod desno spodnjo ustnico, od kodér je potěkala 9 cm dolga zevajoča rana do kosti in zob. Razen teh treh težkih poškodb je zadobil z ostrim predmetom še več lažjih poškodb, in sicer nad levo obrvjo, na desnem licu, pod desno čeljustjo, pod levo spodnjo ustnico in na levem ušesu, ter kožné opraskanine na nosném koreňu, desnem licu in obeh rokah. Samsova je umrla radi otrpnjenja možganov in izkrvavitve iz vratne žile. Zado-bila je več silovitih udarcev z ostrotopim predmetom po la-sišču, tako da ji je bila zlomljena lobanjska kost, od koder so se širile razpoke na vse stráni. Zdrobljena je bila leva senčnica, zlomljena desna senčnica. Na obrazu je dobila več težkih poškodb, povzročenih z ostrino sekire. Na desni stráni vratu presekanino kože, živcev in mišic, narezaná je bila tudi glav-na arterija. Vse polno poškodb je dobila tudi na obeh rokah: desni četrti prst je bil razbit, na desnem sredincu sta bili dve presekanini kože, na levi roki do kosti segajoča prereznina kože, levi sredinec je bil zlomljen, na levem mezincu je bilo več ran, leva roka je bila na hrbtu otečena, koža na njej odrgnjena. V rani na desnem kazaku so se našli lasje, na levem predlaktju in na desnem kolenskem sklepu so se ugoto-vile krvavé podplutbe.
78      Policijski ravnatelj g. Samo Benedičič ni bil začuden,
ko je dobil iz preskave sporočilo, da je osumljen tudi
Josef Erdman. Ta avstrijski državljan, ki je hodil kot meseč-
nik po mestu, mu je bil od prvega trenutka sumljiv. Njegov
190
191
7501
■•m je sicer tipal v drugo smer. Glede na svoje izkušnje pn delu v obmejnem mestu, je najprej pomislil na politiko in na tihotapstvo. Za nekaj čaša mu je prilepil rep, a njegove neskončne hoje po mestu in okolici so postajale utrudljive in tudi nezanimive. Potem mu je nastavil provokatorja, a pra-vega rezultata ni dal niti osebni razgovor. G. Samo Benedičič je veliko dal na osebni razgovor. Verjel je v policijsko pamet, ki razišče vse okoliščine in preverí vse podatke, še bolj pa je verjel v svojo intuicijo. Njegova nezmotljiva intuicija pa mu je po osebnem razgovoru z Erdmanom rekla, da je s tem človekom nekaj narobe. Globoko v sebi je slutil in vedel, da ne bo nič presenečen, ko se bo v zvezi z njim nekaj zgodilo. Dobro, ni bil tihotapec, ni bil nemški vohun in ni bil komu-nistični agitator. A bil je povezan z ubojem. Torej je bila intuicija na svojem mestu. Bilo bi mu sicer Ijubše, ko bi se bilo iz te družbe, ki se je zbirala pri inženirju Samsi, ali še raje iz tiste čudne trojice, ki je posedala po beznicah Lenta, izcimilo kaj presenetljivo političnega. Vse pogoje so imeli za to: od-puščeni delavec in zdaj brezdelni postopač, ki ga lahko vsak-do kúpi, versko blázni ruski emigrant, uporaben za prikri-vanje, in avstrijski državljan, rojen v tem mestu, trgovski potnik, ki si ne izbira družbe, naj bo slovenská ali nemška, naj bojo višji sloji ali najnižje sociálno dno. Ali pa si jo, na-sprotno, ravno s tem naj bolj precizno izbira. Pri poslu, ki ga opravlja g. Samo Benedičič, morajo biti vsak hip vse možnosti odprte v vse smeri. Zato se tudi on ni dal takoj in zlahka zavésti navideznim motívom za uboj. Zato se ni čudil, ko so mu iz preiskave sporočili, da Ivan Glavina govori tudi o Erd-manu. Niti hudodelstva se lahko staknejo na prav nenava-den in presenetljiv način. Policijski ravnatelj g. Samo Benedičič je bil ob tej novici zadovoljen, ne zaradi novice, ampak zaradi svoje intuicije. Takoj je telefoniral preiskovalnemu sodniku in se dogovoril za aretacijo.
Josefa Erdmana so přijeli v njegovi hotelski sobi. Ležal je ii.i tleh in okrog njega je bilo nekaj praznih šteklenie. Pri vra-iih je stal kovček, pospravljen in pripravljen za odhod. Iz-k ušeni kriminalist je opazil na njem tanek, komaj opazen sloj prahu, kar je pomenilo, da se kovčka vsaj nekaj dni ni mhče dotaknil. Erdman je s praznimi in od očitnega bedenja ali pijančevanja rdečkastimi zrkli gledal v orožnike, ki so mu natikali lisice. Ustnice je tako močno stiskal, da je bila na ro-bovih koža čisto brez krvi in bela.
V preiskovalnem záporu je nepremično ležal na postelji. Jedel ni ničesar. Paznik, ki ga je opazoval skozi linico, je videl, da vstaja le toliko, da popije nezmerné količine vode, kakor da bi hotel pogasiti ogenj notri v sebi. Na prvih dveh zaslišanjih ni spregovoril ničesar. Ko so ga soočili z Glavino, je gledal skozenj, kakor skozi steklo, in Benedičič je pomislil, da je to eden od samodejnih obrambnih načinov. Tudi s takš-nimi primeri je že imel izkušnje. Ko ga je sam obiskal v celici, se je prepričal, da tudi njega ni spoznal. Medtem je ob so-delovanju avstrijske policije stekla preiskava v zvezi z njego-vo provenienco. Izkazalo se je, da starši živijo v Lienzu, ka-mor so se preselili nekaj let pred prevratom. Toda tvrdke Štastny - te na Dunaju že zdavnaj ni bilo več in tudi nikjer drugje ne. Nič čudnega, da so se brzojavke, ki jih je pošiljal na neke dunajské in tržaške naslove, vračale s prípisom: na-slovnik neznan. Tega naslovnika ni bilo. Ko so mu predočili te podatke, je samo skomignil z rameni. A to je bilo hkrati že znak, da je začel sodelovati s preiskovalnimi organi. Prese-nečenje je prišlo nasiednji dan, ko je na vprašanje, ali se čuti krivega za napeljevanje k uboju, kakor ga dolži osumljeni Glavina, nenadoma začel govoriti. Dejal je, da se čuti krivega, popolnoma krivega, in da brez njega do tega strašnega dogodka sploh ne bi bilo prišlo. Preiskovalni sodnik ga je prosil, naj to razloži. Erdman je odgovoril, da je takrat, ko je
192
193
opil z vlaka in se odločil, da bo poiskal tisto žogo ... Žogo? je vrpašal sodnik. Kroglo, je rekel Erdman, svet. Takrat je vedel, da bo nekoga potegnil v območje zla. V območje zla? Da, kozmos je raztrgan med dobro in zlo, med duh in snov, med dušo in telo, med stari in novi eon. Raztrgan je in kro-gla je prešita s črno nitjo iz prosektúre. Z astrálním telesom, to je kultno vprašanje, pa človek lahko vidi in sluti. Predenj se je postavil jutranji Satanov agitator, ki je lažno oznanjal vstajenje. V resnici je vrhovni princip princip zla, svet leži v jutranji temi in se prepušča angelu zla. Sodnik ga je skúšal zaustaviti. Kje je spoznal Ivana Glavino? je vprašal. Padli angel se v prosekturi sklanja nad mrtvega človeka in mu meri pulz, udarce srca. Sodnik se je spogledal z zapisničarko. Še enkrat je poskusil, vendar je bil zdaj njegov glas zelo blag in prizanesljiv. Ali je res, da je on Ivana Glavino seznanil z žrt-vijo, z oběma žrtvama. Erdman je takoj odgovoril. Zlo v njem je žrtev počasi zapeljevalo na morišče. Ko pride zna-menje z neba in magnetna igla vzdrhti, takrat se trenutek približa. Zlo se kobaca po trebuhu tega mesta in hoče ven. Krvavi sij je bil znamenje, da bo kmalu rojeno.
Poklicali so psihiatra. Zdravnik je nekaj dni posedal ob njem v celici, ga zapredal v pomenke, ga opazoval in ga v svoji ordinaciji pozorno in potrpežjivo poslušal. Ternu se reče anamnéza bolezni. Prvá stvar, ki jo je ugotovil, je bil pacientov precej raztrgani spomin. Erdman se je spominjal nepomembnih stvari iz svojega otroštva, nekakšne zöge in debelega fižola, nekakšnih vrtnih gredic, govoril je o nekem Jaroslavu in njegovi sestri Lenki, ki ju očitno ni na svetu, če je verjeti podatkom policije, ali pa ju vsaj ni tam, kjer bi naj po Ermanovih besedah bila. Ni znal pojasniti, zakaj je v sil-vestrski noci izstopil iz vlaka. Potem se je domislil, da je tu-kaj zaradi laboratorijske opřeme. Natančno je govoril o pos-lih in poti proti jugu. Z vprašanji, ki so zanimala policijo, ga
194
psihiater ni vznemirjal. Za anamnézo je potreboval tudi innenja ljudi, ki so Erdmana poznali med njegovim kratkim bivanjem v mestu. Toda teh odgovorov je bil iz svoje prakse že navajen. Vsi po vrsti so pripovedovali, da ga imajo v spo-minu kot razumnega, vendar pa res několiko odljudnega in samotnega človeka. Precej se je predal alkoholu in se družil s čudnimi ljudmi. Nihče si ne bi bil mislil, da je z njegovo pa-metjo kaj narobe. Vendar pa, če človek natančno razmisli, so dejali, tište njegove nenavadne zgodbe o neznancu, ki ga obiskuje v hotelski sobi, in vse druge zgodbe in pa njegova nepřestána hoja po mestu in okolici, to že da človeku misliti. Psihiater se je dolgo obotavljal, předen se je odločil za diagnózo. Nemara je šlo za latentno shizofrenijo. Pod vtisom alkohola in različnih duševnih pretresov se je okrepila. Njegove zmedene in slikovite podobe, v katerih je govoril, je pri-pisal ternu dejstvu in tudi podzavestnemu občutku krivde. Žensko, na katero se je očitno nenavadno mocno čustveno navezal, je prav on seznanil z njenim poznejšim ubijalcem. To spoznanje je povzročilo silovit emocionálni pretres, ki je latentno shizofrenijo potisnil v akutno shizofreno epizodo.
Ne vemo, kaj naj rečemo k tem znanstvenim ugotovit-vam. Kajti o različnih znanostih o človeku srno tule že veliko slišali. Veliko znanosti in veliko znanstvenikov se ukvarja s človekovo dušo, kakor tudi z njegovo lobanjo in všem dru-gim. Toda zdi se, da človek od tistega hipa naprej, ko mu vse razpade in se vse zdrobi, kakor se je nenadoma, čeprav ne povsem nepričakovano zdrobilo Erdmanu, ne bi smel biti v rokah znanstvenikov. Kajti s svojimi dobrimi nameni poskr-bijo, da degradacija teče dalje.
Psihiater je z vso etično odgovornostjo razmišljal o duševnem protistrupu, ki mu ga bo določil. Najprej je razmišljal o šoku z inzulínom po Kakelovi metodi. Inzulinski injekcijski šok požene človeka v komo, ki lahko traja tudi osem dni,
195
liillllliillllllllliiiilllliii
iidar pa se iz nje prebudí drugačen človek. Nazadnje se je odločil za najnovejšo metodo zdravljenja. Prav pred krat-kim, pred letom dni, sta italijanska psihiatra Cerletti in Bini po dolgotrajnih eksperimentih na svinjah v rimski klavnici izumila elektrošok. Erdman bo dobil duševni protistrup v obliki elektrošoka. Nekaj časa bo njegova zavést visela kot luster v pražném prostoru, je dejal psihiater několiko šaljivo preiskovalnemu sodniku, pravzaprav bo lebdela, kajti luster visi, njegova zavést pa ne bo privezana na prav nič več, potem pa lahko upamo, je rekel, da bo mogel sodelovati pri na-daljevanju preiskave.
79 Dobil je nekaj elektrošokov, na vprašanja pa mu ni bilo več treba odgovarjati. Glavina je umaknil svoje trditve o napeljevanju k uboju, saj je uvidel, da se na norca pač ne bo mogel sklicevati. Policijski ravnatelj g. Samo Bene-dičič je pomislil, da je bila njegova intuicija sicer dobra, ven-dar ji ni sledila ustrezna smer razmišljanja. Na to možnost res ni pomislil. Casniki so nehali s pisanjem o skrivnostnem tretjem udeležencu. Nekaj časa so še spremljali spremenljive izjave obeh hudodelcev, toda zmeraj z manjšimi naslovi. Za-deva se je umikala na rob črne kronike in slednjič izginila iz časopisov. Se enkrat se je obudila nekaj mesecev pozneje, ko je sodišče morilca obsodilo, vsakega na dvajset let ječe.
Nenavadno je, kako naglo človeški spomin pozabi na dva zavržena hudodelca in tudi na njuni žrtvi. Prihajali so novi velikí dogodki in s svojo vsenavzočnostjo so preplavili mesto, ki je hipoma pozabilo na grozo, v kateri je otrpnilo tiste dni po pustu. Nacisti so zasedli Avstrijo in se približali mestu na nekaj kilometrov. Ggb.-jevi prijatelji iz kultúrne zveze so se pripravljali, da zadostijo zapovedim nemške krvi, kot so zapisali. V Moskvi so obsodili na smrt osemnajst najvišjih
196
lunkcionarjev. Povsod so korakala slepila parád, mladina se ie pripravljala, da uredi svet do konca, do popolnosti. Sneg na Pohorju se je stálil. Na jasah in ob poteh med drevesi so vzklile marjetice. Gretica in Katka sta obiskali Erdmana v bláznici. Hodil je sem ter tja z dvignjenimi rameni in upiral svoj bledi obraz vanju. Imel je několiko razširjene zenice. Po-govarjal se je z njima o svoji bolezni in jima v latinščini citi-ral diagnózo. Katica je prosila strežnika za njegovo obleko, da bi mu zlikala hlače in okrtačila suknjič. Ni bilo potrebne To so storili že drugi, zakaj Josefu Erdmanu se je zdravje vrnilo v toliki meri, da so ga sklenili posiati domov. Stroški prevoza bodo vsekakor manjši, kakor da bi ga v nedogled vzdrževali v tukajšnji bláznici na državne stroške.
80 Erdman je odšel na železniško postajo v spremstvu strežnika nekaj dni pred veliko nočjo. Glavo je imel pogreznjeno med ramena, ki so mu několiko podrhtevala. Strežnik ga je zaskrbljeno opazoval in mislil na skrbi, ki jih bo imel z njim, předen bosta na meji. Šla sta čez Jugoslo-vanski trg in od daleč videla gručo ljudi, ki se je zbirala pred novozgrajeno pravoslavno cerkvijo. Tam je z razširjenimi ro-kami in pogledom, uprtim v cerkvena vrata, stal neki drug norec in kričal: Hristos voskres! Vaistinu voskres! Erdman ga ni slišal in tudi ozrl se ni k vse večji gruči pred cerkvijo. Cerkev, pred katero je razgrajal Fedjatin, bo čez nekaj let v siloviti eksploziji zletela v zrak. Razstrelili jo bodo, da ne bo ostal kamen na kamnu. In tudi kamen poleg kamna ne, kajti s svojo pedantnostjo bodo razstreljevalci očistili trg do zad-njega praška. Norec pa je kričal tja v cerkvena vrata.
Norcev, morilcev in hudičev v letu osemintrideset res ni manjkalo.
Josefa Erdmana je strežnik predal zastopnikom nemške
197
sihiatrične službe v Spielfeldu skupaj z osebno dokumenta cijo, izvidi in poročilom o stanju bolezni. Nekaj dni so ga imeli v neki avstrijski bolnišnici na opazovanju. Ko so ugo-tovili, da ni nevařen za okolico, so ga prepeljali k staršem v Lienz. Starca sta bila najprej zgrožena, kmalu pa sta se na svojega siná s podrhtevajočimi rameni in bledim obrazom navadila. Dve leti zatem je Erdmanov oče umri. Dan pred smrtjo je pripovedoval o debelem fižolu, ki je rasel na nekem vrtu. Isto leto so prišli po bolnika in ga brez obrazložitve od-peljali v rajh, kjer ga je opazovala posebna komisija za čistost nemške rase. Znanstveniki, ki so dělali v okviru zna-menitega evtanazijskega programa, so temeljito proučevali njegovo duševnost. Odgovornost ni bila majhna. Ťukaj do zmote ni smelo priti. Prebosti živo človeško srce ni enostav-na stvar. Zato je bilo treba dobro premisliti in proučiti vse okoliščine. Merili so mu tudi lobanjo, ki je po sodobnih fre-noloških principih ustrezala v tolikšni meri, da bi ga bili kmalu odpustili. Vendar pa je bila pred njimi diagnóza, ki jo je napisal psihiater v Marburgu a/D. Menili so, da ni povsem natančna in da je v nekaterih elementih celo kontradiktorna. Zato so se odločili za kompromisno rešitev. Niso ga sprejeli v evtanazijski program, vseeno pa so ga, za primer, če bi si-cer dedna latentná bolezen le obstajala, v tamkajšnji tako imenovani ambulanti neboleče sterilizirali.
8l Veliko let pozneje šedi Erdman v preveč zakurjeni in od perila, ki se súši in izpareva nad štedilnikom, několiko zatohli kuhinji v Lienzu. Spet pripoveduje dolgo in čud-no zgodbo, ki jo mati pozná in rada posluša. Pravzaprav je ne sliši, saj je že zelo stará in naglušna. Toda sinovo pripoved zna na pamet, ve, kaj pripoveduje, in ve, da ga je ona tedaj držala v naročju. Erdman pa pripoveduje o cerkvi, ki je daleč
spodaj v nekem mestu na jugu. V tisti cerkvi je visoka in mo-gočna moška postava, ki stoji tam pod stropom. Mati mu blago prikimava in zaradi vlažne toplote v kuhinji včasih tudi několiko zadrema. Tista postava je postava Boga Očeta. V rokah ima modro kroglo, ki jo ima vsak otrok za žogo, zato v svoji nedolžni otroški poželjivosti steguje roke za njo. Če si v cerkvi sam in dobro prisluhneš, slišiš, da prihaja iz krogle utripanje onega gigantskega svetovnega srca. Zdaj utriplje mirno in enakomerno. Notri je tudi magnetna igla, pripoveduje Erdman, in ta igla zdaj samo lahno podrhteva. Ko pa bodo zgoraj spet zažarela okna v krvavordečem sever-nem šiju, takrat bo srce hitreje udarilo, igla bo najprej vztre-petala, potem pa ponorelo zanihala v vse stráni.
198
199