Kratka zgodovina telovadbe
- Prva omemba
- Antika
- Srednji vek in zgodnje novejše obdobje
- Začetek novejše zgodovine
- Novejša zgodovina
Natančen datum začetka telovadbe ni znan, lahko pa o tem sklepamo glede na vsebino, ki jo telovadba obsega. Telovadba se od drugih telesnih dejavnosti in športov razlikuje po določenih položajih in gibih. Osnovna položaja, ki nista običajna za druge športe, sta vesa in opora na rokah. Med gibi lahko izpostavimo gibe v vesi in opori z vsemi možnimi prehodi med njima in stoj na nogah. Druga razlika so večkratna vrtenja okoli dolžinske, čelne in globinske osi. Verjetno so vsaj med lovom ali skrivanjem v preteklosti ljudje uporabljali vese, prehode iz vese v opor v oporo (noge ali roke) in vrtenja za prilagoditev k molitvi ali okolju. Arheologija odkriva našo preteklost in v mestu Addau na otoku Sicilija (Italija) so v jami našli risbe, ki jih lahko povežemo s telovadnimi položaji. Ocenjuje se, da so bile risbe narejene približno 20.000 let pr. n. št.. Omeniti velja, da so te risbe nastale ob koncu zadnje ledene dobe.
Po ledeni dobi se je človeška civilizacija razvila okoli zalog vode in dobre zemlje, ko se je nadaljeval prehod iz lovcev v kmete. Zaradi obdelovanja zemlje ni več potrebe po seljenju iz kraja v kraj, ostane več časa za kulturne, duhovne dejavnosti. Indija, Kitajska, Egipt, Kreta so bile civilizacije, ki so na vsaki strani vplivale na telovadne dejavnosti. V Indiji jogo vadijo že 4000 let pr. n. št., na Kitajskem še vedno izvajajo tradicionalno kulturo, v Egiptu so faraoni pustili telovadne vaje v svojih grobnicah, na Kreti pa so v hišah našli verske predmete s telovadnimi dejavnostmi.
V stari Grčiji je “gimnastika” dobila ime po besedi gymnos pomeni – brez orožja oziroma brez oklepa. Iz iste imenske osnove dobimo gymnastikei – ime za telovadce in gymnasion – ime za kraj, kjer so potekale telesne dejavnosti. Grki so “gimnastiko” razumeli kot osebni razvoj, “musico” pa kot izobraževalni razvoj. Izraz “gimnastika je” v stari Grčiji pomenila podobno, kot danes pomeni telesna kultura. Po Platonu (427-348 pr. n. št.) je bila “gimnastika” razdeljena na “palestriko” (kar danes vključuje atletiko, dvigovanje uteži, sabljanje, veslanje in borbe) in “orkestirko”, ki je bila razdeljena na “sferistiko” (kar danes vključuje igre z žogo), osnovno “orkestriko” (kar danes vključuje ples, proste vaje) in “kubistiko” (kar danes vključuje orodno telovadbo).
Iz obdobja antične Grčije oziroma Rimskega cesarstva so tudi določeni predmeti, ki prikazujejo telovadno dejavnost, kot je npr. “most”, ki ga izvajajo tudi danes.
V rimskem Koloseju je obiskovalcem na voljo nekaj akrobatskih dejstev, v cirkusu so izvajali tudi salto.
Rimljani kot visoko izurjeni vojaki so prvi opisali umetnega konja za vojaško urjenje. Flavij Vegecij je napisal knjigo o vojaških pripravah in v njej je opisan tudi leseni konj z nekaj podatki o uporabi. S tega vidika je tudi nekaj pomembnih podatkov o učenju gibanja. Najprej se naučite položaja, dodajte svoje gibanje, dodajte položaj sebe na mirnem konju in potem gibanje s konjem.
Na drugi strani Atlantskega oceana je tudi Majevska kultura poznala akrobatiko. Vojaki so imeli vojaško urjenje, vsebovalo tudi določene telovadne vaje.
V srednjem veku so bile vaje dovoljene predvsem plemstvu. Viteške igre in tekmovanja so bila večinoma najbolj pogoste športne dejavnosti. Med običajnimi ljudmi so bile bolj razvite telesno kulturne dejavnosti, kot so ples in nekatere igre z majhno žogo, kot sta balinanje in kegljanje. Hieronimo Mercurialis, italijanski zdravnik, je leta 1601 napisal knjigo Umetnost telovadbe, ki bi jo danes bolje opisali kot Pomembni okviri telesne kulture. Tudi za današnji okvir zdravega življenja njegova miselnost večinoma velja. Ustrezna higiena, ustrezen vnos hrane, telesna dejavnost za moške in ženske je tudi danes pomembna.
Arhangelo Tuccaro (1538-1616) je bil učitelj telesne vzgoje francoskih kraljev Karla IX. in Henrika III. Napisal je knjigo Trije dialogi o skokih in umetniškem jahanju. Bil je prvi, ki je v opis tehnike prvin vnesel tudi nekatera biomehanska dejstva. V knjigi je opisal naslednje akrobatske prvine: “most”, stoja na rokah, premet, preval naprej, vzklopka s pleč, salto naprej, salto naprej s ½ obrata. Opisuje tudi skoke čez mizo, s prožne ponjave in odrivne deske.
Še bolj napredno delo umetniškega jahanja je pripravil Giacomo Baludo leta 1630. Veliko gibov iz njegove knjige je mogoče uporabiti na sodobnem konju z ročaji, v knjigi so opisani enonožni in sonožni premahi, strigi, celo kolesa.
Kljub temu, da Jan Amos Komenski (1592-1670) ni bil specialist za telesno vzgojo, je predlagal, da bi morala biti telesna vzgoja bistven del splošnega izobraževanja, ki ga je sistematično vzpostavil. Njegova pedagoška pravila veljajo še danes in se uporabljajo pri telovadbi. Jean Jacques Rousseau (1712-1788) je nadaljeval delo Komenskega z dajanjem pomembne vloge telesni vzgoji v šolah, medtem ko je Johan Heinrich Pestalozzi (1746-1827) opravil pomembno delo na področju telovadnega izrazja. V istem obdobju se z raziskovanjem telovadbe in športa ukvarja Johan Christofor Guts Muts (1759-1839), ki ga nekateri zgodovinarji imenujejo za starega očeta moderne telovadbe.
Friedrich Ludwig Jahn (1778-1852) je opredeljen kot oče moderne telvoadbe. Izumil je bradljo in drog, kot ju poznamo danes, gredi in določil 24 skupin gibov. Najpomembnejši so: skoki, vaje ravnotežja, navpično plezanje, prvine na bradlji, na drogu, skoki z deske, akrobacije. Njegov cilj je bil obvladovanje telesa v dinamičnih gibih kot nasprotje večini statičnega dela.
Skoraj vzporedno z Jahnom je na Švedskem Per Henrik Ling (1776-1839) razvil svoj telovadni sklop, ki je bil bolj usmerjen v razvoj določenih gibalnih sposobnosti z uporabo več statičnih vaj in več vadbe za boljše zdravje. Razvil je tudi naprave, kot sta skrinja in klop. Še danes lahko slišimo koga reči švedska skrinja. Nekoliko mlajši je bil Miroslav Tyrš, oče sokolskega gibanja, ki je bilo najpomembnejše telesnokulturno gibanje v slovanskih državah do druge svetovne vojne. V tehničnem smislu so se Sokoli ukvarjali s telovadbo, plesom, plavanjem, sabljanjem, bormabi, boksom. Pri telovadbi pa je dajal velik poudarek lepoti gibanja, kar je dandanes pri telovadbi bistveno. Avstro-Ogrska je v drugi polovici 19. stoletja dovolila narodne jezike v šolah in začela dodajati tudi predmete telovadba (slovenščina), tjelovježbe (hrvaščina) in telocvik (češčina). V tem času sta bila poleg češkega sokola ustanovljena tudi slovenski in hrvaški sokol. V 19. stoletju je bila telovadba v evropskih državah dobro razvita in leta 1881 so francoska, nizozemska, flamska in valonska zveza skupaj ustanovile Evropsko telovadno zvezo. Dolgoletni predsednik je bil Belgijec Nikolay Cuperus. Omeniti velja, da je to najstarejša mednarodna športna zveza.
Pierre de Coubertin je začel organizirati olimpijske igre moderne dobe. Prve igre so bile v Atenah (Grčija) in na tekmovanje je povabil telovadce. Na prvih igrah so tekmovali samo moški, ženske so začele tekmovati na OI 1928. V Atenah so moški tekmovali na bradlji, drogu, preskoku, konju z ročaji, krogih, plezanju po vrvi ter moštveno na bradlji in na drogu. Kot zanimivost – telovadci so plezali na 14 metrov visoki vrvi in najboljši čas je bil 23,4 sekunde; disciplina je bila nazadnje na OI 1932.
Nikolay Cuperus je bil ljubitelj izreka “Mens sana in corpore sano” in je bil močno proti telovadnim tekmovanjem. Na drugi strani je bil Francoz Charles Cazalet bolj nagnjen k “Citiusu, Altiusu, Fortiusu” in zaradi njegove vztrajnosti je Evropska telovadna zveza (smešno dejstvo je, da je Kanada del te zveze od leta 1899, Egipt od 1910) začela organizirati mednarodna tekmovanja in prvo je bilo leta 1903 v belgijskem Antwerpnu, ki je danes priznano kot prvo svetovno prvenstvo v telovadbi. Na tem tekmovanju so se telovadci pomerili v parterju, krogih, bradlji, drogu, konju z ročaji, preskoku, teku na 150 metrov, skoku v višino in dvigovanju uteži. Na orodjih so morali telovadci izvajati obvezne in poljubne sestave. Na svetovnih prvenstvih do leta 1952 (različna leta glede na tekmovanje) so telovadci poleg prej imenovanih disciplin tekmovali še v: skoku v daljino, teku na 100 metrov, plezanju po vrvi, suvanju krogle, skoku s palico, plavanju. Z današnjimi očmi, bi jih ocenili kot najbolj vsestranske športnike. Ker so bile pomembne razlike v izvedbi OI in SP v razmaku 2 let, isti telovadci niso osvojili naslovov (OI in SP sta bila organizirana štiri leta z 2 leti vmes). Svetovni prvak v letih 1922 in 1926 je bil na primer Slovenec Peter Šumi, olimpijski prvak 1924 pa Slovenec Leon Štukelj. Zanimiv primer je bil Leon Štukelj, model sodobnega telovadca po telesnih značilnostih (višina - 160 cm, masa - 50 kg), izumitelj razpore strmoglavo, bil je olimpijski prvak v mnogoboju, na SP pa je moral tekmovati v suvanju krogle z maso 7,25 kg in v tej discipline je dosegel 0 točk.
Leta 1921 so se ZDA pridružile Evropski telovadni telovadni zvezi, ki se je preimenovala v Mednarodno telovadno zvezo s kratico FIG (Federation International de Gymnastique). Na SP 1934 v Budimpešti so se ženske prvič udeležile takšnega tekmovanja. Po drugi svetovni vojni je FIG prepoznala veliko razliko med splošno telovadbo in tekmovalno telovadbo in za splošno telovadbo začela organizirati tako imenovano Gymnaestrado (prvo leta 1953 v Rotterdamu (NED). Gymnaestrada je danes največja netekmovalna prireditev na svetu, saj na Gymnaestradi je običajno 20.000 (dvajset tisoč) telovadcev in več kot 100.000 gledalcev. Največji stadion za tovrstne netekmovalne prireditve je bil v Pragi v Strahovu, ki je omogočal 200.000 (dvesto tisoč) gledalcev. Ženska telovadba po drugi svetovni vojni je šla v dve smeri. Ena stran poudarja lepoto, skladnost in ples (kar danes imenujemo ritmika), druga stran pa moč, akrobatiko (kar danes imenujemo orodna telovadba). Leta 1963 je bilo organizirano prvo SP v ritmiki (prva prvakinja je bila Ludmila Savinkova, Rusija, nekdanja ZSSR), na OI 1984 pa so bile prvič podeljene medalje v ritmiki.
Leta 1998 je FIG sprejel skoke na prožnih ponjavah, akrobatiko in tekmovalne telovadne plese v telovadno družino. Od leta 2000 so skoki na veliki prožni ponjavi del olimpijskih disciplin, medtem ko je premagovanje ovir “parkour”, zadnja disciplina v družini FIG, še vedno samo na SP. Danes ima FIG 154 članic nacionalnih zvez in 2 pridruženi. Danes v orodni telovadbi moški tekmujejo na parterju, konju z ročaji, krogih, preskoku, bradlji in drogu. Ženske tekmujejo na preskoku, dvovišinski bradlji, gredi in parterju. Telovadci tekmujejo le v poljubnih sestavah (obvezne sestave so bile po OI 1992 ukinjene).